Jedro

Dolžniško-upniško razmerje med tožencem, ki je eden od etažnih lastnikov v stavbi, katere upravnik je tožeča stranka, ne nastane z dostavo računa oziroma razdelilnika, ki jih je po ugotovitvah sodišča izdajala tožeča stranka. Dolžniško-upniško razmerje med njima je nastalo s sklenitvijo pogodbe o upravljanju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 46,23 EUR nadomesti z zneskom 42,92 EUR, v izpodbijani IV. točki izreka pa tako, da se znesek 78,45 EUR nadomesti z zneskom 94,24 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika zahtevka za plačilo 35,71 EUR s pripadki razveljavilo v prvem odstavku sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 141699/2016 z dne 5. 1. 2017 za navedeni znesek in v tem delu postopek ustavilo (točka I. izreka), vzdržalo pa v veljavi sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka za glavnico 217,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2017 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 46,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II. izreka), v preostalem delu pa sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III. izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo 78,45 EUR stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožuje se tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) zoper II. in IV. točko izreka, uveljavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da ni prejel razdelilnikov stroškov od decembra 2014 do decembra 2015, torej ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi ga tožeča stranka lahko terjala za plačilo. Tožeča stranka je gospodarska družba in je dolžna za svoje storitve, katere naj bi opravila, prejemniku izstaviti fakturo. Z navedbo, da bi morala tožena stranka glede razdelilnikov stroškov, katerih ni prejela, trditi, da je prejem računov oziroma razdelilnikov pogoj za zapadlost vtoževane terjatve, je zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožeča stranka neupravičeno obračunala stroške upravljanja za čas od decembra 2014 do decembra 2015 in v tem delu, to je za 154,31 EUR s pripadki, tožbeni zahtevek zavrniti. Za čas od januarja 2016 do julija 2016 in za čas od septembra 2016 do decembra 2016, pa bi moralo zahtevek zavrniti, ker je te stroške že plačal. To izhaja iz predloženih UPN nalogov z dne 4. 1. 2016 in 24. 1. 2017. Ker sodišče teh plačil ni upoštevalo, je storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Stroške za urejanje okolice za september 2016, november 2016 ter za čiščenje okolice za čas od septembra do novembra 2016 je sodišče priznalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Dejstvo je, da pogodbe o upravljanju ni podpisal in ni soglašal, da bo upravniku plačeval storitve urejanja in čiščenja okolice mimo vplačil v rezervni sklad. Bistveno je sodišče kršilo določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni priznalo plačil tožene stranke glede preostalih vzdrževanih stroškov po razdelilnikih stroškov za mesece september, oktober in november 2016. V prvi pripravljalni vlogi je namreč točno pojasnil, kaj in koliko je plačal s plačilom dne 24. 1. 2017. Napačno je sodišče preračunalo tudi odstotek uspeha tožeče stranke. Dejstvo, da je tožeča stranka zmanjšala zahtevek za 35,71 EUR ne zmanjšuje vrednosti spora in sodišče je napačno kot uspeh tožeče stranke štelo tudi plačilo 39,98 EUR, ki ga je plačal na račun vtoževane terjatve dne 24. 1. 2017. Tožeča stranka bi namreč morala, ko je dobila ta priliv, ustrezno utesniti izvršilni predlog. Tako se izkaže, da je tožeča stranka uspela z 52,78 % zahtevka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa za razsojo odločilna dejstva ter glede na ta sprejelo materialnopravno pravilno odločitev glede vtoževane terjatve. Pravni temelj vtoževane terjatve so določila pogodbe o upravljanju, ki so jo marca 2011 sklenili lastniki poslovnih prostorov na naslovih N. 43 in N. 45 v L. ter tožeča stranka in določila Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni obogatitvi, konkretno 190. in 197. člen OZ. Dolžniško-upniško razmerje med tožencem, ki je eden od etažnih lastnikov v stavbi, katere upravnik je tožeča stranka, ne nastane z dostavo računa oziroma razdelilnika, ki jih je po ugotovitvah prvega sodišča izdajala tožeča stranka. Dolžniško-upniško razmerje med njima je nastalo s sklenitvijo pogodbe o upravljanju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila ta veljavno sklenjena. Jasne razloge o tem je navedlo v točkah 18 in 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker pravilnim razlogom ni kaj dodati, saj pritožba le ponavlja trditve, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji, se višje sodišče v celoti sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča o vezanosti na določbe pogodbe o upravljanju. V razdelilnikih, katere je tožeča stranka vložila v spis, so točno navedeni datumi zapadlosti posamezne terjatve. Kot rečeno prejem razdelilnikov ni konstitutivnega pomena za nastanek terjatve. Enako velja za njeno zapadlost, ki je točno navedena v vsakem razdelilniku in je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je trditveno in dokazno breme za drugačno zapadlost vtoževanih terjatev na tožencu, pravilen.

6. V postopku v sporih majhne vrednosti sta poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka, kar se med drugim odraža v tem, da prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ugotovitve sodišča koliko in kaj – katere postavke je toženec plačal, so dejanske ugotovitve. Z uveljavljanjem kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnik tako v resnici izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, s čemer v postopku v sporu majhne vrednosti ne more uspeti. Za kršitev po 15. točki drugega odstavka gre le, če sodišče narobe prepiše vsebino izvedenega dokaza (npr. vpogledane listine ali izpovedbo priče), ne pa, če drugače oceni izveden dokaz, kot stranka želi, da bi ga. Sodišče prve stopnje je upoštevalo trditve toženca o tem, kaj naj bi plačal tožeči stranki in oba predložena UPN naloga, na katera se sklicuje pritožba. Slednja dokazujeta koliko in kdaj je toženec plačal tožeči stranki, ne pa tudi točno katere zapadle obveznosti je s tem poravnal. To je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ob upoštevanju med strankama postopka nespornega dejstva, da je s plačilom z dne 24. 1. 2017 (med drugim) poravnal obveznost za december 2016 v znesku 27,96 EUR, preostali znesek plačila z dne 24. 1. 2017 v znesku 39,98 EUR pa pravilno poračunalo, kot mu to nalaga 288. člen OZ. Enako je materialnopravno pravilno poračunalo tudi dne 4. 10. 2016 plačani znesek, česar pritožba niti ne izpodbija konkretizirano.

7. Ker pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vtoževano terjatev samo, niso utemeljene, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na glavno stvar, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Delno utemeljena pa je pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka tožbe ni umaknila, ker bi toženec plačal del vtoževane terjatve, zato za umaknjeni del tožbe skladno s 158. členom ZPP ni upravičena do stroškov postopka. Glede na to je treba njen uspeh izračunati ob upoštevanju po umiku tožbe vtoževane glavnice 376,69 EUR. Uspeh tožeče stranke je 58 %. Ugotovitve sodišča o potrebnih pravdnih stroških obeh pravdnih strank pritožba ne izpodbija. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča znesejo potrebni pravdni stroški tožeče stranke 54,16 EUR, glede na njen 58 % uspeh v pravdi ji je tožena stranka dolžna povrniti 31,41 EUR. Potrebni pravdni stroški toženca so 299,17 EUR, ob 42 % uspehu je upravičen do povrnitve 125,65 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožeča stranka tožencu povrniti 94,24 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov. Stroški izvršilnega postopka so znašali 74,00 EUR, glede na 58 % uspeh pa jih mora toženec tožeči stranki povrniti v znesku 42,92 EUR.

9. Stališče pritožbe, da sodišče kot uspeh tožeče stranke ne bi smelo šteti tudi plačila 39,98 EUR, je zmotno, saj je bilo plačilo izvršeno po vložitvi predloga za izvršbo.

10. Zaradi napačnega izračuna uspeha pravdnih strank v postopku, kar predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo v odločitvi o stroških izvršilnega postopka in nadaljnjih pravdnih stroških, kot je razvidno iz izteka te sodbe. Odločitev višjega sodišča ima podlago v 5. točki 358. člena ZPP.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnik je uspel s pritožbo le glede stranske terjatve in še to v majhnem delu, zaradi odločanja o stroških postopka pa tudi niso nastali posebni stroški, zato nosi pritožbene stroške sam.