Jedro

Tožnica v predmetni zadevi od tožene stranke zahteva zagotovitev varnega delovnega okolja brez elementov trpinčenja na delovnem mestu, plačilo zneska 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri toženi stranki je bila zaposlena od leta 1991, od 1. 12. 2011 pa je prešla k družbi A. d. o. o., B.. Zatrjuje, da je bila na delovnem mestu od leta 2009 dalje trpinčena s strani zaposlene pri toženi stranki C.C.. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejanja, ki so bila storjena po 1. 12. 2011, ko je tožnica prešla k drugemu delodajalcu. Dejstvo, da od tega datuma dalje tožena stranka ni več delodajalec tožnice, ne pomeni, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje tožničinega tožbenega zahtevka, kot ga je postavila v tožbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožnica utrpela v posledici toženi stranki očitanih ravnanj, storjenih v času od 1. 12. 2011 dalje, pač pa je za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. Odločilo je, da bo v tem obsegu po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, ugotovitev, da je naslovno sodišče stvarno pristojno tudi za odločanje o zahtevku za čas od 1. 12. 2011 dalje, ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki temelji na dejstvu, da se je tožnica s 1. 12. 2011 formalno zaposlila pri novem delodajalcu - hčerinski družbi tožene stranke A. d. o. o., B., in tako od 1. 12. 2011 tožena stranka ni več njen delodajalec. Pove, da je tožnica 1. 12. 2011 sklenila pogodbo o zaposlitvi s hčerinsko družbo tožene stranke, ker je tožena stranka del svoje dejavnosti formalno prenesla nanjo, zaradi česar je bilo na to družbo preneseno njeno delo in formalno tudi tožnica. Vendar pa se po njenem mnenju njene pravice iz delovnega razmerja in njen delovnopravni status tudi po 1. 12. 2011 ni v ničemer spremenil, saj ji je bila dejansko še vedno nadrejena delavka tožene stranke C.C., ki je nad tožnico in njenimi sodelavkami izvajala mobing. Trdi, da dejstvo, da je tudi po 1. 12. 2011 opravljala identična dela in naloge, ter da se je glede vseh zadev v zvezi z delovnim razmerjem obračala na toženo stranko in ne na družbo A. d. o. o., kaže na to, da je šlo pri tožnici zgolj za formalno sklepanje delovnega razmerja pri hčerinski družbi tožene stranke, dejansko pa se zanjo ni nič spremenilo. Pove, da družba A. d. o. o. ni imela kadrovske službe niti drugih zaposlenih, ki bi se ukvarjali z delovnopravno problematiko, zaradi česar se je tožnica tudi po 1. 12. 2011 obračala neposredno na zaposlene pri toženi stranki (kadrovsko službo, pravno službo in direktorja). Po njenem mnenju je bila razporeditev na novoustanovljeno družbo zgolj in samo organizacijski ukrep tožene stranke glede notranjega ustroja in delovanja, tožničin delovnopravni status pa se v ničemer ni spremenil. Glede na navedeno po njenem mnenju ni mogoče sprejeti stališča, da sodišče prve stopnje ne bi bilo pristojno za odločanje v tem sporu od 1. 12. 2011 dalje. Pove, da če bi formalno in dejansko prišlo do prekinitve tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki in bi sklenila delovno razmerje pri novem delodajalcu, bi bil po 1. 12. 2011 mobing za tožnico zaključen, saj delavka C.C. ne bi imela nikakršnih pristojnosti v zvezi s tožnico. Meni, da bi tožena stranka v vseh teh letih tožnici morala posredovati podatek o svoji nepristojnosti za dogajanje, ki se je izvrševalo na škodo tožnice. Pove, da so zaposleni pri toženi stranki kontaktirali s tožnico in ji dajali nasvete ter se na njene zahteve tudi odzivali tudi tako, da so kršiteljico kaznovali (izrečeno ji je bilo opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, prerazporejena pa je bila na delovno mesto receptorke). Tudi navedeno po njenem mnenju pritrjuje njenemu stališču, da je naslovno sodišče pristojno za odločanje tudi za čas od 1. 12. 2012 dalje in gre za t. i. spregled pravne osebnosti.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja ter predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov tožene stranke tožnici.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

6. Tožnica v predmetni zadevi od tožene stranke zahteva zagotovitev varnega delovnega okolja brez elementov trpinčenja na delovnem mestu, plačilo zneska 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2014 dalje do plačila ter povračilo stroškov pravdnega postopka. Iz trditev tožnice in podatkov v spisu izhaja, da je bila pri toženi stranki zaposlena že od leta 1991, od 1. 12. 2011 pa je prešla k družbi A. d. o. o., B.. Zatrjuje, da je bila na delovnem mestu od leta 2009 dalje trpinčena s strani zaposlene pri toženi stranki C.C..

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejanja, ki so bila storjena po 1. 12. 2011, ko je tožnica prešla k drugemu delodajalcu. Dejstvo, da od tega datuma dalje tožena stranka ni več delodajalec tožnice, ne pomeni, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje tožničinega tožbenega zahtevka, kot ga je postavila v tožbi. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da je tožnico pozivalo k pojasnilu, koliko vtoževane odškodnine zahteva za škodo, ki naj bi jo utrpela v posledici toženi stranki očitanih dejanj do 1. 12. 2011 (točka 2. sklepa sodišča prve stopnje na naroku za glavno obravnavo obravnavo 23. 11. 2016). To, da od 1. 12. 2011 tožnica nesporno ni bila več zaposlena pri toženi stranki, lahko vpliva kvečjemu na presojo sodišča, katera dejstva so odločilna za odločitev v zadevi oziroma, kateri dokazi se bodo izvedli za njihovo ugotavljanje, ter na eventualno delno zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, kolikor bi se ugotovilo, da pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki tožnici ni nastala škoda zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu v zahtevani višini. Ne more pa pomanjkanje pasivne legitimacije tožene stranke za dejanja, storjena po tem datumu, narekovati ugotovitve o stvarni nepristojnosti delovnega sodišča. 8. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (354. člen ZPP).