Jedro

O sporu bivših zakoncev glede vprašanja, kdo bo ostal najemnik stanovanja po razvezi zakonske zveze, odloči sodišče v nepravdnem postopku. Za predlog zato zadošča zgolj opis razmerja, o katerem naj sodišče odloči, navedba dejstev, ki so pomembna za odločitev, in dokazov za ugotovitev teh dejstev. Predlagateljica torej ni bila dolžna podati izrecnega zahtevka in sodišče nanj tudi ne bi bilo vezano, če bi bil ta postavljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je ugodilo predlogu predlagateljice in odločilo, da še naprej ostane najemnica stanovanja št. ..., v skupni izmeri 67,38 m2 v drugem nadstropju večstanovanjske stavbe na naslovu ... Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da se je dolžan iz stanovanja izseliti in ga prostega oseb in stvari prepustiti predlagateljici v roku 60 dni od pravnomočnosti sklepa. Odločitev o stroških postopka je pridržalo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče sklep tako spremeni, da ugodi njegovemu predlogu za sklenitev najemnega razmerja, po katerem bi dobil v izključno uporabo in posest eno sobo ter soposest in souporabo kuhinje, kopalnice in hodnika. Meni, da ga je sodišče diskriminiralo na podlagi državljanstva, s čimer je kršilo določila Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Ta zagotavlja vsakemu pravico do doma. Sodišče tudi ni upoštevalo njegovega slabega zdravstvenega stanja, čeprav je v spis predložil potrdilo, da je akutno bolan. Prav tako ni upoštevalo njegove navezanosti na otroka. Ob sprejeti odločitvi mu ne kaže drugače, kakor da se izseli iz države. Sodišče za kriterij tudi ni vzelo premoženjskega stanja udeležencev, saj bi si predlagateljica brez težav zagotovila drugo stanovanje, nasprotni udeleženec pa tega iz objektivnih razlogov ne more. Prekoračen je zahtevek, ker je sodišče odločilo o njegovi izselitvi. Z odločitvijo so mu bile kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, saj je sedaj postavljen v položaj brezdomca, s tem mu je kršena njegova pravica do socialne varnosti, pravica do doma iz 8. člena EKČP oziroma do stanovanja iz 78. člena Ustave, kršena pa je tudi zaveza oziroma prepoved povzročanja brezdomstva, določena v 31. členu Evropske socialne listine (ESL).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče je pri odločanju o predlogu predlagateljice, kdo od razvezanih zakoncev bo ostal najemnik stanovanja, upoštevalo vse kriterije iz 110. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Kot odločilno je štelo okoliščino, da predlagateljica skrbi za dva mladoletna otroka, stara 5 in 9 let, ter njeno polnoletno hčerko, ki še obiskuje srednjo šolo. Nasprotni udeleženec za preživljanje otrok mesečno prispeva skupno 50,00 EUR, kar predstavlja minimalno preživnino. Sodišče se je ustrezno opredelilo do dohodkov obeh udeležencev ter ugotovilo, da je predlagateljica, ki je že prestala osebni stečaj in bila prejemnica socialne pomoči, sedaj aktivno pristopila k reševanju socialnega problema in se sama zaposlila, njen zaslužek je odvisen od mesečnega prometa v lokalu, z njim pa komaj uspe pokrivati stroške preživljanja štiričlanske družine. Nasprotni udeleženec prejema zgolj socialno podporo, kar mu ne more biti v korist pri odločanju o določitvi najemnika neprofitnega stanovanja, saj ni izkazal, da bi se trudil dobiti zaposlitev, niti da zaradi zdravstvenih težav ne bi bil sposoben za delo. Predloženo zdravniško potrdilo, s katerim je opravičil odsotnost z naroka, potrjuje zgolj akutno poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi bolezni, ne izkazuje pa trajnejših zdravstvenih težav, ki bi nasprotnega udeleženca lahko ovirala od iskanja zaposlitve. Pritožbene navedbe, da bi sodišče slabo zdravstveno stanje moralo upoštevati pri odločanju o najemnem razmerju, zato niso utemeljene. Tudi navezanost nasprotnega udeleženca na otroke bo slednji lahko še vedno uresničeval s tem, da bo vzdrževal redne stike z otrokoma, zanju plačeval preživnino, kar ne more biti odvisno od dejstva, ali je oziroma ni najemnik stanovanja. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni diskriminiralo nasprotnega udeleženca na podlagi državljanstva, saj nosilni razlogi sklepa upoštevajo predvsem stanovanjske potrebe bivših zakoncev, te pa so glede na že opisano tudi po oceni pritožbenega sodišča večje na strani predlagateljice in otrok, ki jih preživlja, in ki že sedaj živijo v stanovanju, iz katerega se je nasprotni udeleženec izselil. 5. O sporu bivših zakoncev glede vprašanja, kdo bo ostal najemnik stanovanja po razvezi zakonske zveze, odloči sodišče v nepravdnem postopku. Za predlog zato zadošča zgolj opis razmerja, o katerem naj sodišče odloči, navedba dejstev, ki so pomembna za odločitev, in dokazov za ugotovitev teh dejstev (21. člen ZNP). Predlagateljica torej ni bila dolžna podati izrecnega zahtevka in sodišče nanj tudi ne bi bilo vezano, če bi bil ta postavljen. Iz predloga predlagateljice izhaja, da je predlagala svoje imenovanje za najemnika neprofitnega stanovanja, hkrati pa odvzem takšnega položaja nasprotnemu udeležencu, ki se je iz stanovanja že izselil. Ker prvi v zvezi s tretjim odstavkom 110. člena SZ-1 izrecno določa, da sodišče ob imenovanju enega od zakoncev za najemnika stanovanja hkrati odloči tudi o izselitvi drugega zakonca, s takšno odločitvijo ni zagrešilo očitane kršitve postopka, ki naj bi se odražala v prekoračitvi zahtevka.

6. Pritožbeno sodišče soglaša, da je RS v okviru Evropske socialne listine in Evropske konvencije o človekovih pravicah sprejela določene mednarodne zaveze, s katerimi naj bi izboljšala dostopnost stanovanja za revnejši sloj prebivalstva in zmanjšala brezdomstvo. Ukrepe za izboljšanje socialne problematike država izvaja preko pristojnih občinskih organov in centrov za socialno delo (možnost subvencioniranja stanovanjske najemnine, pridobitve bivalne enote), kamor se po pomoč lahko obrne tudi nasprotni udeleženec. Ni pa to stvar konkretnega nepravdnega postopka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

7. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi v okviru uradnega preizkusa, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP.