Jedro

Zmotna je pritožbena teza, da 128. člen ZD daje pritožnici pravico, da izbere, na katerem zapustnikovem premoženju se bo omejilo dedovanje, ki ustreza vrednosti prejete pomoči in bo posledično (zgolj) to premoženje postalo last pritožnice. Pritožnica pri taki razlagi ne izhaja iz besedila te zakonske določbe, dodaja ji vsebino in s tem prebija jezikovne meje njenega pravnega sporočila, vse skozi prizmo interpretacije/argumentacije, ki ustreza njenim "materialnopravnim pričakovanjem", kljub temu, da je ta določba relativno jasna in pomensko neodprta. V sodni praksi je enotno stališče, da pritožnica ne more izbirati, na katerih stvareh bo izvedena omejitev dedovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o dedovanju.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju sklenilo, da se dedovanje po pokojnem A. A. omeji do višine pogrebnih stroškov, ki jih je plačala Občina ... v višini 1.511,07 EUR, in premoženje zapustnika, v katero spadajo nepremičnine: del stavbe ID znak 0000-0000-25, last zapustnika do ½, parcela ID znak 0001 382, last zapustnika do 1/144, parcela ID znak 0001 389/1, last zapustnika do 1/1441, denarna sredstva pri Banki, d. d., v višini 710,77 EUR2, v deležu 352/1000 postane last Občine ... in se po pravnomočnosti tega sklepa prenese na Občino ... (I/1), da se dedovanje po pokojnem omeji do višine prejete denarne socialne pomoči, ki jo je zanj v obdobju od 21. 6. 2005 do 20. 1. 2017 plačala Republika Slovenija v višini 14.287,76 EUR, in premoženje zapustnika, v katero spadajo nepremičnine in denarna sredstva, v deležu 333/1000 postane last Republike Slovenije in se po pravnomočnosti tega sklepa prenese na Republiko Slovenijo (I/2), da se razglasi, da je na podlagi zakonitega dedovanja B. B. dedič po pokojnem A. A. do 315/1000 celotne zapuščine (II/1), da bo sodišče po uradni dolžnosti po pravnomočnosti sklepa o dedovanju podalo v zemljiško knjigo predlog za vknjižbo lastninske pravice pri nepremičninah na ime B. B. v deležu 315/1000, Občine ... v deležu 352/1000 in Republike Slovenije v deležu 333/1000 (IV/1), da se banki, d. d., naroča, da po pravnomočnosti tega sklepa izplača vsa denarna sredstva na računu pokojnika B. B. v deležu 315/1000, Občini ... v deležu 352/1000 in Republiki Sloveniji v deležu 333/1000 (IV/2).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

2. Republika Slovenija3 vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep ustrezno spremeni, kot to izhaja iz pritožbenih razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, in podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Sodišče ni upoštevalo, da je pritožnica v postopku predlagala, da v primeru, da do sklenitve dogovora z dediči ne bo prišlo, vztraja pri predlogu za omejitev dedovanja, s tem, da je predlagala, da se omejitev izvede le na denarnih sredstvih, ki so predmet zapuščine, in le na nepremičnini del stavbe ID znak 0000-0000-25, ne pa tudi na preostalem nepremičnem premoženju, ki sodi v zapuščino. Določitev solastniškega deleža pritožnici na teh nepremičninah je neracionalna, ker je solastniški delež pokojnika na teh nepremičninah zelo majhen, zato solastninska pravica na teh nepremičninah za pritožnico predstavlja le breme.

4. 128. člen ZD ne določa omejitve dedovanja na celotni zapuščini v sorazmernem deležu, določa pa, da se omejitev izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, zato ni ovir, da se omeji dedovanje le na delu zapustnikovega premoženja, torej le na posamezni nepremičnini ali na delu zapuščine. Določbo 128. člena ZD je treba tolmačiti tako, da se lahko dedovanje omeji na delu premoženja, ki po vrednosti ustreza višini terjatve. Treba si je prizadevati, da se omejitev izvede tako, da se v čim večji možni meri zagotovi ekonomsko smiselnost takšne omejitve. Drugačno stališče pomeni nepotrebno drobljenje solastniških deležev na nepremičninah.

5. Republika Slovenija se lahko odpove pravici do povračila pomoči, če so zapustnikovi dediči njegov zakonec ali njegovi otroci, ki so sami potrebni pomoči, oziroma, če bi premoženje, ki bi postalo njena last, zanjo predstavljalo breme, ali bi zaradi upravljanja ali razpolaganja s to lastnino imela nesorazmerne stroške. Zmotno je sklepanje sodišča, da 129. člen ZD daje pritožnici zgolj možnost, da sprejme premoženje zapustnika, ali pa da se odpove pravici do dedovanja, in da ne daje pritožnici pravice, da izbere, katero premoženje zapustnika bo prevzela, da bo poplačana do višine dane socialne pomoči. Če se pritožnica lahko odpove uveljavljanju omejitve dedovanja na celotni zapuščini, potem se lahko odpove tudi uveljavljanju omejitve dedovanja na posameznem delu zapuščine, še posebej zato, ker zakon odpoved med drugim veže na okoliščine, ki so nujno povezane z vrsto premoženja, ki je predmet zapuščine. Določbo 129. člena ZD je treba razlagati v povezavi z določbo 128. člena ZD. Iz sodne prakse izhaja, da pritožnici v primeru omejitve dedovanja in ob odsotnosti morebitnega dogovora pripada ustrezni del vsakega dela zapustnikovega premoženja, upoštevaje navedeno, ni videti razloga, da država ne bi mogla vztrajati, da se omejitev izvede le na delu zapuščinskega premoženja. Uredba o ureditvi nekaterih vprašanj glede pridobivanja premoženja države iz naslova dedovanja4 je podzakonski pravni akt, s katerim se podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu državnega zbora določena razmerja, v skladu z namenom in kriteriji zakona. Uredba v 3. členu določa obveznost oblikovanja predloga o obsegu omejitve dedovanja za nepremičnine, določa tudi, da če se izkustveno pričakuje, da bodo stroški, povezani s prevzemom nepremičnine, večji od njene vrednosti, ali gre za težko unovčljivo premoženje, se Republika Slovenija pravici do omejitve dedovanja na tem delu zapustnikovega premoženja lahko odpove. 4. člen Uredbe pa določa, da se omejitev dedovanja opravi na tistih nepremičninah, ki vrednostno najbolj ustrezajo terjatvi iz naslova omejitve dedovanja.

6. Pritožnica se je ob sklicevanju na 129. člen ZD za primer, da ne bi prišlo do sklenitve dednega dogovora z dediči, deloma odpovedala uveljavljanju omejitve dedovanja na solastniškem deležu nepremičnin - ID znak 0001 382 in ID znak 0001 389/1, česar sodišče ni upoštevalo.

_**Povzetek odgovora na pritožbo**_

7. Občina ... v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pojasnjuje, da je v postopku ves čas nasprotovala predlogu pritožnice za delno omejitev dedovanja, in da pritožnica ne upošteva, da bi v takem primeru imela pravico do izbire tudi občina.

_**Glede utemeljenosti pritožbe**_

8. Pritožba ni utemeljena.

_**Presoja pritožbenega sodišča**_

9. Zmotna je pritožbena teza, da 128. člen ZD daje pritožnici pravico, da izbere, na katerem zapustnikovem premoženju se bo omejilo dedovanje, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, in bo posledično (zgolj) to premoženje postalo last pritožnice. Pritožnica pri taki razlagi ne izhaja iz besedila te zakonske določbe, dodaja ji vsebino in s tem prebija jezikovne meje njenega pravnega sporočila, vse skozi prizmo interpretacije/argumentacije, ki ustreza njenim „materialnopravnim pričakovanjem“, kljub temu, da je ta določba relativno jasna in pomensko neodprta. Enako velja tudi glede argumentov povezanih z analogno uporabo 129. člena ZD.

10. Iz 128. člena ZD izhaja, da se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Iz tega dela zakonskega besedila izhaja, da omejitev dedovanja nastopi glede vsake pravice, ki sestavlja zapustnikovo premoženje.5 V tem okviru je treba upoštevati/razlagati tudi nadaljnje zakonsko besedilo prvega odstavka 128. člena ZD, ki določa, da se „ta omejitev izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije, če se je financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine“. Ta del zakonskega besedila pritožnica zmotno interpretira. Ta del zakonskega besedila zgolj določa, da Republika Slovenija in občina dobita v last del zapustnikovega premoženja glede na vrednost prejete pomoči, ki jo je prejel zapustnik od Republike Slovenije oziroma občine.

11. V sodni praksi je enotno stališče, da pritožnica ne more izbirati, na katerih stvareh bo izvedena omejitev dedovanja.6 Treba je tudi upoštevati naravo in cilje zapuščinskega postopka, ki so v tem, da se dedičem in drugim osebam (npr. RS in občini na podlagi 128. člena ZD) zagotovi varstvo njihovih pravic, oziroma da se preprečijo prihodnje kršitve pravic ter da se med temi osebami (čim prej) preventivno uredijo razmerja.7 Pritožnica ni navedla nobenega pravno utemeljenega razloga za odstop od uveljavljene sodne prakse, ki bi narekovala, da se omejitev iz prvega odstavka 128. člena ZD izvede tako, da postane le del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina pritožnice.

12. Teza pritožnice spregleda številne procesne zaplete, ki bi lahko vplivali na potek zapuščinskega postopka, kar bi bilo v nasprotju z naravo in cilji tega postopka. Tako na primer ne upošteva, da bi v primeru, če bi ZD Republiki Sloveniji in občini dopustil izbiro, na katerih stvareh iz zapustnikovega premoženja bo izvedena omejitev dedovanja v korist Republike Slovenije ali občine, določil kriterije ali vsaj temeljne predpostavke, na podlagi katerih bi zapuščinsko sodišče presojalo utemeljenost takega predloga RS oziroma občine, nenazadnje iz razloga, ker bi v zapuščinskem postopku, v katerem bi sodelovali RS in občina, med njima zaradi enakih predlogov lahko prišlo do spora,8 s tem, da ni videti utemeljenega razloga, zaradi katerega tudi dedičem ne bi pripada istovrstna upravičenja.

13. Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da tudi Uredba o ureditvi nekaterih vprašanj glede pridobivanja premoženja države iz naslova dedovanja ne daje Republiki Sloveniji upravičenja, da bi izbirala, katero premoženje iz zapuščine bo prevzela.9

14. Protispisne so pritožbene trditve, da se je pritožnica deloma odpovedala uveljavljanju omejitve dedovanja na solastniškem deležu nepremičnin - ID znak 0001 382 in ID znak 0001 389/1, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je pritožnico pozvalo, da se glede tega dejstva opredeli, pritožnica pa je vztrajala, da se dedovanje omeji v njeno korist v celoti, vendar ne na celotnem premoženju zapustnika.10 _**Odločitev pritožbenega sodišča**_

15. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o dedovanju sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

1 V nadaljevanju nepremičnine. 2 V nadaljevanju denarna sredstva. 3 V nadaljevanju označena (tudi) kot pritožnica. 4 V nadaljevanju Uredba. 5 VSK I Cp 497/2020. 6 VSL I Cp 923/2020 in I Cp 833/2022 ter VSK I Cp 497/2020. 7 Primerjaj dr. Vesna Rijavec: Dedovanje – procesna ureditev, GV, letnik 1999, stran 16. 8 Glej odgovor na pritožbo Občine ... (l. št. 259-260), ki je deloma povzet v 7. tč. te obrazložitve. 9 V izogib ponavljanju se v tem delu pritožbeno sodišče sklicuje na razloge iz sklepa sodišča prve stopnje – 5. tč. sklepa. 10 Podrobneje o tem glej 6. tč. sklepa sodišča prve stopnje.