Jedro

Toženka ni dokazala nobenega naslova za uporabo sporne garsonjere po oktobru 1991 (bodisi po določbah do tedaj veljavnega ZSR ali pa po določbah 19.10.1991 uveljavljenega SZ). Uporaba stanovanja brez najemne pogodbe je po določbi prvega odstavka 58. člena SZ nezakonita (enako kot je bila nezakonita po določbah 50. člena prej veljavnega ZSR). Proti taki osebi pa lahko lastnik stanovanja vloži izpraznitveno tožbo po določbi drugega odstavka 58. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da sta toženca dolžna izprazniti stanovanje - garsonjero št. 15 v M. na naslovu U. V. K. v četrtem nadstropju in ga praznega izročiti tožeči stranki ter ji plačati tudi stroške postopka.

Pritožbo druge toženke B. T. - O. zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo druga toženka B. T.- O., ki je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita ali razveljavita. V reviziji izvaja, da biva v spornem stanovanju zakonito ter da sta sodišči nižjih stopenj odločili na podlagi nenavadnih pravnih konstruktov, po katerih sta jo opredelili za stanovalko in ne za uporabnico stanovanja. Sodbi tudi mešata obdobja veljavnosti Stanovanjskega zakona in Zakona o stanovanjskih razmerjih ter je nejasno, kakšen status naj bi druga toženka sploh imela v očetovem stanovanju.

Na revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje v razlogih svojih odločb dovolj razumljivo pojasnili pri odločanju uporabljeno pravno podlago ter so drugačna revizijska izvajanja neutemeljena. Svojo odločitev, da mora druga toženka izprazniti garsonjero, sta utemeljili z zaključkom, da je v njej brez naslova, ker na garsonjeri ni pridobila nobenih pravic ne po določbah bivšega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) in ne po določbah Stanovanjskega zakona (SZ). Tak zaključek je materialnopravno pravilen ter ima oporo v ugotovljenem dejanskem stanju. Iz tega izhaja naslednje: prvi toženec je imel stanovanjsko pravico na trosobnem stanovanju v L., U. B. U. št..., v katerem je imela druga toženka kot njegova hčerka status uporabnice stanovanja po prvem odstavku 5. člena ZSR; zaradi službenih potreb je prvi toženec leta 1978 dobil sporno garsonjero v M. le v začasno uporabo, ker je stanovanje v L. obdržal še naprej; do izselitve prvega toženca (oktobra 1991) druga toženka v sporni garsonjeri ni zadovoljevala stanovanjskih potreb, niti na garsonjeri ne bi mogla pridobiti kakšnih pravic po določbah ZSR glede na očetov položaj v garsonjeri; stanovanjska odločba garnizijske komande M. z dne 7.9.1991 pa ni veljavna (ker JLA po 25.6.1991 ni mogla več razpolagati s premoženjem v RS - 9. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije); noben od tožencev pa tudi ni sklenil najemne pogodbe za uporabo sporne garsonjere po uveljavitvi Stanovanjskega zakona.

Zgoraj navedene odločilne okolnosti so torej utemeljevale odločitev, da mora druga toženka izprazniti sporno garsonjero. Namreč toženka ni dokazala nobenega naslova za uporabo sporne garsonjere po oktobru 1991 (bodisi po določbah do tedaj veljavnega ZSR ali pa po določbah 19.10.1991 uveljavljenega SZ). Uporaba stanovanja brez najemne pogodbe je po določbi prvega odstavka 58. člena SZ nezakonita (enako kot je bila nezakonita po določbah 50. člena prej veljavnega ZSR). Proti taki osebi pa lahko lastnik stanovanja vloži izpraznitveno tožbo po določbi drugega odstavka 58. člena SZ. Revizijsko sodišče ob takem stanju ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo pravilno uporabili, ko sta ugodili tožničinemu tožbenemu zahtevku. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila v postopkih na nižjih stopnjah zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti uradoma (386. člen ZPP). Neutemeljeno revizijo druge toženke je moralo zato zavrniti (393. člen ZPP).