Jedro

Postopek sodnega preizkusa primernosti višine denarne odpravnine ni namenjen preizkušanju utemeljenosti povsem arbitrarnih pomislekov manjšinskih delničarjev ali odpravljanju njihovega subjektivnega občutenja prikrajšanosti.

V postopku sodnega preizkusa denarne odpravnine udeleženec svojo pravico do izjave, ki vključuje pravico do seznanitve s procesnim gradivom, v pretežni meri uresničuje pred poravnalnim odborom, na katerega so z zakonom prenešene pristojnosti glede vodenja postopka. Tudi poravnalni odbor lahko, če za to obstojijo utemeljeni (zakonski) razlogi, udeležencem postopka odreče seznanitev z dokaznimi listinami. V vsakem primeru pa je treba odločitev o nevročitvi določenega dokaza oz. o neseznanitvi predlagatelja z določenim dokazom argumentirano obrazložiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagatelj sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je odpravnina v višini 6,26 EUR, ki jo je nasprotni udeleženec ob izglasovanju sklepa, da se nanj kot glavnega delničarja prenese 5.740.046 delnic, preostalih manjšinskih delničarjev, in je bila plačana predlagatelju, primerna. Predlagateljev predlog je zato zavrnilo in še odločilo, da krije stroške svojih pravnih pooblaščencev, da pa nasprotni udeleženec krije stroške, potrebne za sodni preizkus odpravnine.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil predlagatelj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pa tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da je zaključek sodišča prve stopnje, da se udeležencem postopka (sodnega preizkusa primernosti denarne odpravnine) vroči samo končno mnenje poravnalnega odbora, da pa se ostali listinski dokazi, ki so poravnalnemu odboru služili kot podlaga za sprejem mnenja udeležencem ne vročajo, neobrazložen. Če je sodišče prve stopnje pri tem povzemalo stališča Višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa z dne 11. 1. 2011, so ta iztrgana iz konteksta obrazložitve navedenega sklepa. Tudi v nepravdnem postopku mora sodišče dati udeležencem možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka (4. člen ZNP). Načelo kontradiktornosti je torej tudi v nepravdnih postopkih pravilo, omejitve od tega načela pa izjema, ki mora imeti podlago v zakonu in ki jo je treba tudi utemeljiti. V tem oziru je Višje sodišče v sklepu z dne 11.1.2011 najprej opozorilo na (zakonske) razloge, zaradi katerih bi lahko bila predlagatelju kot delničarju omejena pravica do seznanitve z vsemi dokazi v postopku sodnega preizkusa primernosti denarne odpravnine (glej 2. odstavek 305. člena ZGD-1). Opozorilo pa je tudi na specifičnosti postopka sodnega preizkusa denarne odpravnine, v katerem udeleženec svojo pravico do izjave, ki vključuje pravico do seznanitve s procesnim gradivom, v pretežni meri uresničuje pred poravnalnim odborom, na katerega so z zakonom prenešene pristojnosti glede vodenja postopka. Takšna ureditev omogoča dosti bolj prožno in manj formalistično zbiranje, seznanjanje in obravnavanje dokaznega gradiva. Nobene potrebe ni po dupliciranju postopka, ki ga vodi poravnalni odbor, pred sodiščem. Tudi poravnalni odbor lahko, če za to obstojijo utemeljeni (zakonski) razlogi, udeležencem postopka odreče seznanitev z dokaznimi listinami. V vsakem primeru pa je treba odločitev o nevročitvi določenega dokaza oz. o neseznanitvi predlagatelja z določenim dokazom argumentirano obrazložiti. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, pa tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, zaradi katerih predlagatelj ne bi smel biti seznanjen z rezultati cenitev, ki jih je opravila družba D., ki so bili kot priloga k mnenju o primernosti denarne odpravnine posredovani sodišču. Drugih (nevročenih) dokazov v spisu ni, pritožnik pa ne navaja, da jih v postopku obravnavanja predloga pred poravnalnim odborom ni mogel pridobiti.

5. Kljub nepravilnemu ravnanju sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče meni, da predlagatelju z opustitvijo navedene vročitve ni bila kratena možnost obravnavanja (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. čl ZNP), iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Tudi nepravdni postopek zahteva aktivno udeležbo strank. Četudi so pravila nepravdnega postopka manj stroga od pravil pravdnega postopka, je dolžnost predlagatelja, „da opredeli razmerje oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, navede dejstva, ki so pomembna za odločitev, ter dokaze za te navedbe“ (21.čl. ZNP). Na pošteno uporabo pravic, ki jih ima udeleženec procesnega razmerja, se lahko uspešno sklicuje le tisti, ki si tudi sam aktivno prizadeva izpolniti svoje procesne dolžnosti. Osnovna procesna dolžnost predlagatelja je, da pošteno in argumentirano predstavi problem, ki naj bi se v tem postopku razrešil ter da v postopku tvorno in konstruktivno sodeluje. Če svoje dolžnosti zanemarja, terja pa po drugi strani brezhibno in popolno spoštovanje svojih pravic, gre za njihovo zlorabo, ki jo je sodišče dolžno preprečiti. Res je, da si v postopku sodnega preizkusa primerne denarne odpravnine stojita nasproti stranki (manjšinski in večinski delničar), ki praviloma nista v enakopravnem položaju ne po moči ne po strokovni usposobljenosti glede predmeta tega postopka. Vendar to po drugi strani ne pomeni, da je manjšinski delničar kot predlagatelj razbremenjen vsakršnega napora, da vsebinsko utemelji svoj predlog in argumentirano navede razloge za „mislim, da je tržna cena cena delnice znatno višja“. Končno je tudi za takšno trditev, če naj ta preseže raven kavarniškega modrovanja, potrebno imeti nekaj strokovnega znanja oz. sposobnosti obvladovanja in interpretiranja dostopnih informacij o stanju, poslovanju in finančnem položaju družbe. Vsi delničarji imajo na razpolago dovolj kvalificiranih in kvantificiranih podatkov za vsaj približen preizkus vrednosti delnice, tudi, če ta ne kotira na organiziranih trgih. Če tega preizkusa ne zmorejo (znajo) opraviti, ne morejo niti oceniti, ali je bila s strani glavnega delničarja ponujena višina odpravnine primerna. Postopek sodnega preizkusa primernosti višine denarne odpravnine ni namenjen preizkušanju utemeljenosti povsem arbitrarnih pomislekov manjšinskih delničarjev ali odpravljanju njihovega subjektivnega občutenja prikrajšanosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlagatelj kljub dejstvu, da je razpolagal z vsemi listinami iz 3. odstavka 386. člena ZGD-1; da mu je bilo vročeno mnenje poravnalnega odbora o primernosti višine denarne odpravnine iz 609. člena ZGD-1; da je imel možnost sodelovati pred poravnalnim odborom izvedencev, se seznaniti z njihovimi in jim predstaviti svoja stališča (glej vabilo na skupni sestanek z dne 26. 1. 2009); v celotnem postopku ni navedel niti enega samega razloga, zaradi katerega ponujena višina denarne odpravnine ne bi bila primerna. V luči teh ugotovitev se v pritožbi očitane kršitve določb pravdnega postopka izkažejo kot neupoštevne, zaključki prvostopnega sodišča o verodostojnosti, prepričljivosti in strokovnosti mnenja poravnalnega odbora pa povsem pravilni (saj si sodišče ni moglo samo izmisliti razlogov, zaradi katerih bi vanj podvomilo).

6. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Odločilo je tudi, da predlagatelj sam trpi svoje pritožbene stroške (2. odst. 614. čl. ZGD-1 v zvezi s 35. čl. ZNP).