Jedro

Tožnik utemeljeno opozarja na napačen zaključek sodišča prve stopnje o njegovem soprispevku k škodnemu dogodku v deležu 30%.

Tožnik pravilno opozarja, da toženec do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podal nobenih trditev glede morebitnega žaljenja njegovega pokojnega očeta.

Toženčeva izpovedba pa ne more nadomestiti trditvene podlage, kar konkretno pomeni, da je dejanska podlaga za odločanje le to, kar stranka navede, ne pa tisto, kar ob zaslišanju izpove (213. člen ZPP).

Tudi sicer pa verbalno izzivanje oziroma besedni prepir, razen v izjemnih primerih (ko gre za izzivanje k telesnemu napadu, kar v obravnavanem primeru ni bilo dokazano), ni opravičilo za telesno obračunavanje ter žaljivke ne opravičujejo fizičnega napada, zato v tem primeru ni mogoče govoriti o soprispevku. Sodna praksa v zvezi s tem je jasna ter ustaljena. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da podcenjujoč odnos in žaljivke ne dajejo nikomur pravice do fizičnega obračunavanja, zato tožniku ni mogoče očitati deljene odgovornosti za škodo (171. člen Obligacijskega zakonika).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v:

- točki I. izreka znesek 1.050,00 EUR nadomesti z zneskom 1.500,00 EUR,

- točki II. izreka znesek 1.450,00 EUR nadomesti z zneskom 1.000,00 EUR,

- točki III. izreka znesek 520,85 nadomesti z zneskom 744,10 EUR,

- točki IV. izreka znesek 320,04 nadomesti z zneskom 457,20 EUR,

- točki IV. izreka znesek 676,11 nadomesti z zneskom 466,28 EUR,

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 86,80 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati 1.050,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 8. 2022 (tč. I. izreka), v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. II. izreka), tožencu naložilo, da je dolžan v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije iz naslova oprostitve plačila stroškov postopka na podlagi odločbe BPP opr. št. 463/2022 povrniti 520,85 EUR, na račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti (tč. III. izreka), ter da je v istem roku dolžan v korist proračuna Republike Slovenije povrniti tudi stroške oprostitve plačila predujma za izvedenca na podlagi odločbe BPP opr. št. 764/2023 v znesku 320,04 EUR (tč. IV. izreka), prav tako je tožniku naložilo, da je dolžan v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije iz naslova oprostitve plačila stroškov postopka na podlagi odločbe BPP opr. št. 566/2022 povrniti 676,11 EUR, na račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti (tč. V. izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka proti delu, v katerem ni uspela. Tožnik, ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe na način, da sodišče ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku še v preostalem delu, toženec pa se pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi na način, da se tožniku dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti zniža na 450,00 EUR, iz naslova strahu na 75,00 EUR, odškodninski zahtevek iz naslova razžalitve dobrega imena in časti, pa se naj v celoti zavrne kot neutemeljen. Oba zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da mu je glede na utrpele poškodbe bila dosojena prenizka odškodnina za nepremoženjsko škodo po vseh vtoževanih postavkah, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo sodne prakse v podobnih primerih, niti da je toženec bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je trpel hude telesne bolečine 2 dni, srednje hude bolečine 14 dni, lažje telesne bolečine nadaljnjih 30 dni, še danes pa čuti bolečine v nogi. Prav tako je moral mirovati, ni bil zmožen za delo, jemal je analgetike, bil je pregledan v ambulanti, opravil je rtg slikanje glave, prsnega koša in stegnenice. Meni, da je upravičen do celotne odškodnine v višini 1.500,00 EUR.

Iz naslova strahu tožnik zahteva odškodnino v višini 800,00 EUR, ker se je napada zelo ustrašil, saj ga je toženec brez razloga poškodoval s kamni, prav tako pa so bili prizadeti njegovi vitalni organi, predvsem glava, zaradi česar je bilo njegovo duševno ravnovesje porušeno. Primarni strah hude intenzitete je trajal 10 min, sekundarni strah pa je trajal cel mesec po dogodku, saj se je bal za izid zdravljenja.

Iz naslova razžalitve dobrega imena in časti zahteva 400,00 EUR, saj se je dogodek zgodil na javnem kraju, kjer so ga videli ljudje, to pa je pri tožniku povzročilo občutek manjvrednosti, ponižanosti, osramočenosti, ponoči ni mogel spati, prav tako so ga tlačile nočne more.

Tožnik navaja še, da je napačno ter brez vsakršne trditvene in dokazne podlage v spisu zaključek sodišča prve stopnje o njegovi soodgovornosti pri škodnem dogodku. Toženca ni izzival, tudi sicer pa verbalno izzivanje oziroma besedni prepir ne opravičuje telesnega napada, kot izhaja iz primeroma navedene judikature.

4. Toženec v pritožbi navaja, da je tožnik prispeval k škodnemu dogodku najmanj v deležu 50%, saj ga je verbalno napadel in med drugim žalil njegovega pokojnega očeta, prav tako je tožnik prvi zgrabil toženca pod brado in ga je tudi popraskal pod njo.

Zaradi večjega deleža tožnikove sokrivde pri škodnem dogodku, mu gre sorazmerno nižja odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, prav tako iz naslova strahu, tudi sicer pa primarnega strahu ni mogel utrpeti v okoliščinah, ko je bil tožnik sam provokator, sekundarni strah pa je bil neznaten.

Tožniku prav tako ne gre odškodnina iz naslova razžalitve dobrega imena in časti, saj je treba upoštevati, da je bil tožnik provokator predmetnega škodnega dogodka, prav tako je treba upoštevati kasnejše dogajanje po dogodku in tekom pravdnega postopka, ko je tožnik grozil tožencu in njegovim sorodnikom. Da se je dogodek zgodil na javnem kraju ne predstavlja objektivno žaljivega dejstva, tožnikove zatrjevane duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, pa so le plod njegovega subjektivnega prepričanja in niso objektivizirane s kakšnimi drugimi dokazi.

5. Obe pravdni stranki sta vložili odgovor na pritožbo in se v njem obrazloženo zavzeli za njeno zavrnitev ter zahtevali povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Opravljen preizkus ni pokazal kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba prav tako nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, izpodbijano sodbo je zadostno obrazložilo, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo glede soprispevka tožnika k škodnemu dogodku.

8. Tožnik od toženca zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 2.500,00 EUR. Zatrjuje in dokazuje, da ga je toženec dne 17. 4. 2022 poškodoval na način, da mu je povzročil udarnino v predelu obraza, prsnega koša, trebušne votline in levega stegna, v posledici česar je trpel telesne bolečine in neugodnosti, strah ter duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine temelji na dejanskem stanju, o katerem je bilo že odločeno v kazenskem postopku. Toženec je bil s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. II K 82658/2022-18 z dne 10. 5. 2023 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Pritožbeno sporno ostaja, ali je tožnik prispeval k škodnemu dogodku ter višina odškodnine.

K pritožbi tožnika:

9. Tožnik utemeljeno opozarja na napačen zaključek sodišča prve stopnje o njegovem soprispevku k škodnemu dogodku v deležu 30%. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o soprispevku tožnika k škodemu dogodku utemeljilo na podlagi izpovedbe toženca, da je tožnik žalil njegovega očeta, ki je pred kratkim umrl in je s svojim obnašanjem toženca pripravil tako daleč, da je skočil na njega, nakar se je začel pretep. Presodilo je, da sicer žaljive besede ne upravičujejo telesnega napada, vendar pa žaljenje komaj pokojnega očeta in izzivanje spora s strani tožnika lahko izzove fizični napad.

10. Takšen materialnopravni zaključek je napačen. Tožnik pravilno opozarja, da toženec do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podal nobenih trditev glede morebitnega žaljenja njegovega pokojnega očeta. Toženec je o tem prvič izpovedal šele, ko je bil zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne 12. 10. 2023. Toženčeva izpovedba pa ne more nadomestiti trditvene podlage, kar konkretno pomeni, da je dejanska podlaga za odločanje le to, kar stranka navede, ne pa tisto, kar ob zaslišanju izpove (213. člen ZPP). Sodišče izvaja dokaze glede na trditveno podlago in je vezano le na to (7. člen ZPP).

11. Tudi sicer pa verbalno izzivanje oziroma besedni prepir, razen v izjemnih primerih (ko gre za izzivanje k telesnemu napadu, kar v obravnavanem primeru ni bilo dokazano), ni opravičilo za telesno obračunavanje ter žaljivke ne opravičujejo fizičnega napada, zato v tem primeru ni mogoče govoriti o soprispevku. Sodna praksa v zvezi s tem je jasna ter ustaljena. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da podcenjujoč odnos in žaljivke ne dajejo nikomur pravice do fizičnega obračunavanja, zato tožniku ni mogoče očitati deljene odgovornosti za škodo (171. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Glede na navedeno je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je tožnik upravičen do celotne prisojene odškodnine.

12. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine iz treh pravno priznanih škodnih naslovov po 179. in 182. členu OZ, po katerih pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti in za strah pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Na zahtevo oškodovanca pa lahko sodišče odškodnino prisodi tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode.

13. V skladu z načelom proste presoje dokazov in enakega varstva pravic je sporna dejstva mogoče dokazovati s katerimkoli relevantnim dokaznim sredstvom. Sodišče prve stopnje je obseg in višino škode, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku ugotavljalo z izvedencem medicinske stroke in z zaslišanjem tožnika. Prvi dokaz je namenjen objektivizaciji oziroma objektivnemu vrednotenju subjektivnega doživljanja oškodovanca, kar je treba ovrednotiti po pravilih stroke z izvedencem medicinske stroke, saj sodišče samo s strokovnim znanjem ne razpolaga. Sodišče prve stopnje je oba izvedena dokaza pravilno dokazno ovrednotilo. Dokazna ocena o odločilnih dejstvih glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin in nevšečnosti, s katero se tožnik ne strinja, je opravljena skladno z metodološkimi napotki 8. člena ZPP, nasprotni pritožbeni očitki pa so neutemeljeni.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino v znesku 900,00 EUR (od vtoževanih 1.500,00 EUR). Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vse tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti, ki so bile objektivizirane z izvedenskim mnenjem prim. A. A., dr. med., zato v tem delu povzema sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka star 46 let, je utrpel udarnino v predelu obraza, prsnega koša, trebušne votline in levega stegna. Gre za lahko telesno poškodbo.

15. Tožnik je trpel srednje hude telesne bolečine 3 dni, nato so poškodbe povzročale lahke telesne bolečine, ki so bile stalne 1 teden in nato 2 tedna občasne. Trajnih telesnih bolečin tožnik ni trpel. Tekom zdravljenja je trpel nevšečnosti, kot so pregled v urgentni kirurški ambulanti, rtg slikanje glave, prsnega koša in stegnenice, jemanje analgetikov ter mirovanje okrog 3 tedne.

16. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zgoraj navedenim tožnikovim telesnim bolečinam in pretrpelim neugodnostim dalo ustrezen poudarek in odmerilo pravično odškodnino iz tega naslova, ki je tudi v skladu s primerljivo sodno prakso. Iz navedenih razlogov je v presežku pritožba neutemeljena.

17. Sodišče prve stopnje je za strah odmerilo odškodnino v znesku 300,00 EUR. Tožnik se v pritožbi zavzema za višjo odškodnino na račun sekundarnega strahu, ki bi naj trajal še cel mesec po dogodku. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je tožnik intenziven primarni strah trpel nekaj minut, sekundarni strah pa je trajal nekaj ur, vse dokler mu je v ambulanti bila pojasnjena narava poškodbe in način zdravljenja. Doma je sicer bil zaskrbljen za izid zdravljenja, pri čemer njegovo duševno ravnovesje ni bilo porušeno. Ugotovljeno intenziteto in trajanje pravno upoštevnega strahu je sodišče prve stopnje zato ustrezno upoštevalo in odmerilo pravično odškodnino v višini 300,00 EUR. Pritožbeno zavzemanje po višji odškodnini je neutemeljeno.

18. Iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti je tožniku odmerilo odškodnino v znesku 300,00 EUR. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je na ponavljajoče pritožbene navedbe glede razžalitve tožnikovega dobrega imena in časti, tj. da se je dogodek zgodil na javnem kraju v vasi, kjer so ljudje videli fizični napad nanj, zaradi česar se je počutil manjvreden, ponižan, osramočen, ponoči ni mogel spati, prav tako je imel more, v celoti odgovorilo že sodišče prve stopnje v tč. 14. obrazložitve izpodbijane sodbe. Argumentirane razloge za svojo odločitev je dokazno in življenjsko prepričljivo utemeljilo, zato jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sprejema kot pravilne in nima kaj druga dodati. Upoštevaje vse navedeno, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odškodnina iz tega naslova pravilno umeščena med podobne primere iz sodne prakse in je pravilno odmerjena s strani sodišča prve stopnje, pritožbeno zavzemanje za višjo odškodnino pa je neutemeljeno.

19. Skupno znaša pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika 1.500,00 EUR (900,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti, 300,00 EUR za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti in 300,00 za strah), kar znaša dobro povprečno mesečno plačo v RS, to pa je, kot že zgoraj navedeno, primerljivo s podobnimi primeri v sodni praksi.

20. Glede na to, da je sodišče druge stopnje presodilo, da ni podan soprispevek tožnika k nastali škodi, je tožnik upravičen do celotnega plačila nepremoženjske škode v znesku 1.500,00 EUR.

K pritožbi toženca:

21. Sodišče druge stopnje je že zgoraj podalo pojasnilo glede (ne)možnosti deljene odgovornosti v obravnavanem primeru, zato se na tem mestu ne ponavlja ter pritožbo toženca, kateri se zavzema za 50% delež soodgovornosti tožnika pri škodnem dogodku, zavrača kot neutemeljeno. Posledično neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje po nižji odškodnini iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja in iz naslova strahu.

22. Prav tako neutemeljena je pritožba, da tožniku ne gre denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Sodišče prve stopnje je njeno utemeljenost presojalo v objektivnem in subjektivnem smislu, tj. okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka (na javni cesti v vasi, kar so ljudje videli) ter kako se je tožnik ob tem počutil (osramočen, ponižan, manjvreden). Upoštevaje celotno dogajanje, je sodišče prve stopnje dalo ustrezno težo ugotovljenemu dejstvu, da je toženec posegel v telesno in duševno celovitost tožnika in na podlagi izpovedi tožnika sprejelo ustrezen zaključek, da je škodni dogodek pustil pravno priznane posledice na tožnikovi zavesti o lastni vrednosti, kot na dobrem imenu v družbi. Dogajanje med pravdnima strankama po obravnavanem škodnem dogodku in tekom tega pravdnega postopka, pa ni predmet tožbenega zahtevka in ne more vplivati na odločitev sodišča. Vsa drugačna pritožbena navajanja so neutemeljena.

O stroških postopka

23. Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje na novo odločilo o stroških vsega postopka. Pri tem je povzelo s strani sodišča prve stopnje priznane stroške obeh pravdnih strank ter na novo izračunalo uspeh. Tožnik je v pravdi uspel v deležu 60% (od vtoževanih 2.500,00 EUR je uspel v višini 1.500,00 EUR), toženec pa v deležu 40%. Glede na uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 744,10 EUR (od skupnih priznanih stroškov v višini 1.240,13 EUR), prav tako je upravičen do povrnitve stroškov za izvedenca medicinske stroke v znesku 762,00 EUR, glede na uspeh v pravdi pa do 457,20 EUR. Toženec mora priznane pravdne stroške povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.

24. Toženec je v pravdi uspeh v deležu 40%, zato mu je tožnik dolžan povrniti 466,28 EUR (od skupnih priznanih stroškov v višini 1.165,71 EUR). Tožnik mora priznane pravdne stroške povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.

25. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa njegovo pritožbo zavrnilo ter v celoti zavrnilo pritožbo toženca (353. člen ZPP).

26. Tožnik je delno uspel s pritožbo, zato mu je toženec dolžan povrniti pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP) v deležu 31% (od pritožbeno spornih 1.450,00 EUR, je uspel v višini 450,00 EUR). Sodišče druge stopnje mu je priznalo naslednje stroške: 375 točk za pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife), 2% za materialne stroške in 22% DDV, kar znaša 279,99 EUR. V presežku je zahtevek neutemeljen, saj končno poročilo stranki ne predstavlja samostojne storitve v obravnavani zadevi. Glede na uspeh mu je toženec dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 86,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila. Toženec svoje stroške krije sam. Prav tako sta obe pravdni stranki svoje stroške odgovora na pritožbo dolžni kriti sami, saj z njim nista pripomogli k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji, zato ni bil potreben (155. člen ZPP).

-------------------------------

1 Da bi naj tožnik prvi zgrabil toženca pod brado in ga tudi popraskal pod njo.

2

Prim. VSRS II Ips 1024/2008 z dne 9. 2. 2012 , II Ips 346/2008 z dne 12. 12. 2011, II Ips 325/2009 z dne 22. 11. 2012 in druge.

Izvedensko mnenje prim. A. A., dr. med., spec. ortoped in kirurg, z dne 27. 12. 2023 in dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 1. 2. 2024.

VSL sodba II Cp 4239/2011 z dne 5. 9. 2012: Oškodovanec je v pretepu utrpel številne udarnine po glavi ter udarnine v področju desne lopatice, hujših telesnih bolečin ni trpel. Tri do štiri dni so bile bolečine srednje hude, naslednje tri do štiri dni pa lahke (manj intenzivne). Deset dni po poškodbi ni bilo več objektivnih razlogov za telesne bolečine. Sodišče mu je dosodilo 600,00 EUR.

VSL sodba I Cp 1575/2016 z dne 12. 10. 2016, tč. 10: Oškodovanec je utrpel udarnino leve ličnice, levega očesa in levega uhlja, odrgnini leve in desne strani obraza ter odrgnino nosu. Čeprav je bila bolečina ob samem nastanku udarnin oziroma odrgnin v predelu levega lica in uhlja zelo intenzivna, pa je preko srednje in lažje intenzitete povsem izzvenela znotraj desetih dni. Sodišče mu je dosodilo 1.000,00 EUR.

VSL Sodba in sklep II Cp 867/2017 z dne 13. 9. 2017: Oškodovanec je utrpel pretres možganov, udarnino glave, odrgnine čela, udarnino desne rame in odrgnine leve roke. Sodišče mu je dosodilo 3.000,00 EUR.

Glede primerljive sodne prakse glej prejšnjo opombo.

Ibid.

Sodišče druge stopnje je upoštevalo povprečno mesečno neto plačo v RS ob izdaji izpodbijane sodbe v znesku 1.478,34 EUR.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 171, 179, 182 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 213

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.