Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica upravičena do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. Te pravice namreč ne poznata niti ZPIZ-1 niti ZPIZ-2. Pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu oziroma na delo s skrajšanim delovnim časom je bila urejena v določbah ZPIZ/92. Tožnica pa ni postala invalid po določbah ZPIZ/92, temveč je bila v III. kategorijo invalidnosti razvrščena šele z odločbo z dne 18. 9. 2008 in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ-1 (delna invalidska pokojnina). Tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zato ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodna odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica trpi sama stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodno odločbo razširitev tožbe ni dopustilo, prav tako tudi ne spremembo tožbe. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2013 in odločba št. ... z dne 18. 10. 2013 ter da se tožnici prizna pravica do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Sodišče je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da sodišče napačno povzema navedbe tožene stranke, da je tožnica podala vlogo za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Tožnica je namreč podala pravilno vlogo, vendar pa je uslužbenka tožene stranke na vlogi zahtevo za priznanje pravice do nadomestila prečrtala in sama vpisala, da gre za zahtevo za delno invalidsko pokojnino. Tožnica v vseh vlogah priznava, da že prejema delno invalidsko pokojnino in sicer od oktobra 2008, ter da uveljavlja še nadomestilo za čakanje na drugo ustrezno zaposlitev. Tožena stranka pri izplačilu delne invalidske pokojnine navaja šifro 9, ki je nadomestilo iz invalidskega zavarovanja, čeprav bi morala voditi ta izdatek pod šifro 1, to je pokojnina. Že od 9. 7. 2008 dalje ima tožnica pravico do delne invalidske pokojnine zaradi invalidnosti priznane za štiri ure dnevno. Ker pa ji je delovno razmerje prenehalo 10. 12. 2012 in ne opravlja dela niti štiri ure dnevno, s tem da je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje od 10. 12. 2012 do 10. 6. 2013, ima za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev pravico do začasnega nadomestila oz. pravico do delnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno delo, to je za štiri ure dnevno. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo razširitev tožbe, saj je šlo v primeru novo izdane odločbe za povsem identično zavrnitev zahtevane pravice. Razširitev tožbe bi bila dopustna v skladu z ekonomičnostjo postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi in ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Sodišče tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 10. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka tožnici priznala pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 282,40 EUR na mesec od 11. 6. 2013 dalje.

6. Tožnica je s tožbo uveljavljala, da se ji prizna pravica do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Tako zahtevo naj bi tudi vložila pri toženi stranki. Sodišču je s tem v zvezi predložila tudi fotokopijo omenjene zahteve (priloga A1 sodnega spisa).

7. Za rešitev zadeve je odločilno dejstvo, ki očitno med strankama tudi ni sporno in sicer, da je bila tožnica po pravnomočni odločbi št. … z dne 18. 9. 2008 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je astrologinja s polovico polnega delovnega časa od 9. 7. 2008 dalje. Z odločbo št. ... z dne 2. 4. 2009 pa ji je tožena stranka priznala pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 199,24 EUR od 10. 10. 2008 dalje. Z odločbo št. ... z dne 17. 12. 2012 je tožena stranka odločila, da se tožnici z 10. 12. 2012 ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine. Tožnici je namreč prenehalo delovno razmerje, zato je bila kot brezposelna oseba prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in v času od 11. 12. 2012 do 10. 6. 2013 prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti.

8. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnici priznala pravico do delne invalidske pokojnine od 11. 6. 2013 dalje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnici že priznana pravica do delne invalidske pokojnine in sicer z odločbo z dne 2. 4. 2009. Zgolj izplačevanje delne invalidske pokojnine je bilo za čas, ko je bila tožnica prejemnica nadomestila za primer brezposelnosti, z že citirano odločbo z dne 17. 12. 2012, ustavljeno. Potem, ko je tožnica prenehala prejemati nadomestilo za čas brezposelnosti, pa so bili ponovno izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za nadaljnje prejemanje delne invalidske pokojnine. Odločitev tožene stranke, razvidna iz izpodbijane odločbe, je torej pravilna in zakonita. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da je bila sicer vloga vložena že v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), vendar pa je pri odločanju o nadaljnjem uživanju pravice potrebno uporabiti določbo 389. člena ZPIZ-2 (prehodno določbo), kjer je določeno, da uživalcem, ki so uveljavili pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja do uveljavitve tega zakona, se od uveljavitve tega zakona naprej zagotavljajo pravice v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, in se usklajujejo po določbah tega zakona. Tožnici je bila pravica do delne invalidske pokojnine priznana po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 206/99 s spremembami). Izpodbijana odločba se tako nanaša zgolj na izplačevanje že priznane pravice, ne pa za priznanje nove pravice po določbah ZPIZ-2. 9. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da bi tožnica morala biti upravičena do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, saj te pravice ne poznata niti ZPIZ-1, niti ZPIZ-2. Pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu oziroma na delo s skrajšanim delovnim časom je bila urejena v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Tožnica pa ni postala invalid po določbah omenjenega zakona, temveč je bila v III. kategorijo invalidnosti razvrščena šele z odločbo z dne 18. 9. 2008 in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ-1 od 9. 7. 2008 dalje. Prav tako tožnica ni upravičena do začasnega nadomestila po določbi 84. člena ZPIZ-2, saj se omenjeno nadomestilo prizna le zavarovancu, ki je zaključil poklicno rehabilitacijo, ni pa še začel delati na drugem delu. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala tožnici priznati pravico do delnega nadomestila. Pri tožnici namreč ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, da bi ji bilo potrebno priznati nove pravice po določbah novega zakona, temveč glede na prehodne določbe še naprej uživa pravico, ki ji je bila že priznana po določbah ZPIZ-1. Nenazadnje pritožbeno sodišče še poudarja, da se je po ZPIZ-2 pravica do delne invalidske pokojnine (ki jo je urejal ZPIZ-1) preimenovala v delno nadomestilo in sicer iz razloga, ker se je ta pravica v praksi zamenjevala in izenačevala z drugimi pravicami do pokojnine, po svoji naravi pa je seveda nadomestilo(1).

10. Tako so tudi neutemeljene pritožbene navedbe glede nepravilne šifre izplačila. V primeru priznanja pravice do delne invalidske pokojnine ne gre za pokojnino, temveč za nadomestilo iz invalidskega zavarovanja. V zakonu pa tudi ni nobene podlage, da bi tožnica poleg delne invalidske pokojnine prejemala še druga nadomestila, kot to smiselno predlaga v pritožbi.

11. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka s tem, ko ni dopustilo razširitev tožbe oz. spremembo tožbe. Nove odločbe so lahko namreč predmet novega postopka, seveda v primeru, če bi stranka zoper omenjene odločbe vložila tožbo. Sodišče pa bi v takem primeru lahko odločilo o morebitni združitvi zadev za skupno obravnavanje in odločanje.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.

(1) Glej komentar k 86. členu ZPIZ-2 v: Novi veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Marjan Papež in drugi, založba Reforma).