Jedro

Tožnik je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od oktobra 2003 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v II. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka znižajo iz zneska 280,91 EUR na znesek 187,27 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 10. 2003 do 31. 12. 2007 obračunati razliko v plači v bruto znesku 45.703,40 EUR ter mu po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov, obračunanih od razlike med pripadajočim zneskom mesečne plače in dejansko izplačane, izplačati razliko v višini 20.545,53 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov neto razlik v plači za čas od zapadlosti posamične razlike v plači, od 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 280,91 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da nasprotuje izračunu plač za mesec februar 1997. Zakon o poslancih je v 94. členu določal, da je osnova za obračun plače poslancev povprečna mesečna plača na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih uradnih podatkih Zavoda RS za statistiko. Ta osnova se glede na proračunske možnosti lahko zmanjša za odstotek, ki ga določi državni zbor, vendar ne več kot 50 %. KVIAZ je po pooblastilu državnega zbora dne 11. 2. 1993 sprejel sklep, s katerim je določil kot osnovo za obračun poslanskih plač povprečno mesečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS, zmanjšano za 20 %. Dne 21. 12. 1994 je KVIAZ sprejel sklep o prenehanju veljavnosti navedenega sklepa, vendar je 2. 2. 1995 zadržal izvajanje navedenega sklepa z dne 11. 2. 1993 in je tako po mnenju tožene stranke od 2. 2. 1995 osnova za obračun plač poslancev in sodnikov zmanjšana za 20 %. Tožnik meni, da je takšno stališče tožene stranke napačno. Zakon o poslancih v 24. členu dopušča zmanjšanje glede na proračunske možnosti. Tožena stranka v letu 1995 (2. 2. 1995) ni mogla vedeti, kakšne bodo proračunske možnosti v februarju 1997, saj takrat proračun za to obdobje še ni bil sprejet. Zmanjšanje za 20 % je lahko veljalo le do poteka proračunskega obdobja, vendar je tožena stranka zmanjšala osnovo za izračun plače za 20 %. Tožnik je tožbo za razliko v plači vložil 1. 10. 2008 za obdobje od 1. 10. 2003 do 1. 10. 2004, tožena stranka pa je 6. 11. 2008 na tožbo odgovorila. Dne 3. 7. 2009 je tožnik vložil razširitev tožbenega zahtevka zaradi plačila razlike v plači za obdobje od novembra 2004 do decembra 2007. Tožena stranka na navedeno razširitev, ki po vsebini predstavlja samostojno tožbo, saj tožeča stranka zahteva razliko v plači za drugo obdobje, ni odgovorila v 30 dneh. Šele po prejemu vabila za obravnavo je vložila nov stroškovnik in sicer glede na novo višino tožbenega zahtevka. Tožnik meni, da bi glede na navedeno moralo sodišče v tem delu izdati zamudno sodbo in, da je sodišče toženi stranki napačno priznalo pravdne stroške in sicer od celotne vrednosti tožbenega zahtevka. Tožena stranka namreč po razširjenem tožbenem zahtevku ni opravila nobenega pravdnega dejanja, razen vložila nov stroškovnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V primeru zavrnitve pritožbe pa pritožbenemu sodišču predlaga, da odloči o stroških v skladu z vrednostjo spornega predmeta v času oprave posameznega dejanja.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprememb.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil pravilno zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači za čas od 1. 10. 2003 do 31. 12. 2007. Individualni delovni spor tožeče stranke temelji na stališču, da se je v spornem obdobju sodniška plača obračunavala in izplačevala od prenizko določene osnove, oziroma da je bila osnova za obračun sodniške plače določena v nasprotju s 45. členom Zakona o sodniški službi (Ur. l. RS, št. 19/94, s spremembami; v nadaljevanju: ZSS), saj je znižanje temeljilo na sklepih Komisije Državnega zbora Republike Slovenije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve (v nadaljevanju: KVIAZ), torej na aktih nižje veljave kot je zakon. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da z odločitvijo KVIAZ z dne 2. 2. 1995 (Ur. l. RS, št. 8/1995), da se do nadaljnjega zadrži izvajanje sklepa z dne 21. 12. 1994, ni prenehal veljati sklep KVIAZ-a z dne 11. 2. 1993 o zmanjšanju osnove za obračun plače poslancev Državnega zbora za 20 %. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80 % osnove. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo razlike v plači za čas od oktobra 2003 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal Zakon o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 19/1997; v nadaljevanju; ZZDODP). Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena Zakona o poslancih (Ur. l. RS, št. 48/92; ZPos) dne 11. 2. 1993 na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. Navedeno pomeni, da je zmotna pritožbena trditev, da je bila osnova, ki jo je upoštevala določba 2. člena ZZDODP znižana s podzakonskim aktom. Sicer pa je bistveno to, da v spornem obdobju osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013, ki se prav tako nanaša na tožbo sodnice, ki vtožuje razliko v plači za čas do decembra 2007, zavzelo stališče, da dejstvo, da je ZZDODP ohranil dotedanji način določanja osnove poslanskih in s tem tudi sodniških plač, ne spremeni tega, da je bila osnova za obračun plače v spornem obdobju določena z ZZDODP, torej z zakonom. Vrhovno sodišče RS je posebej poudarilo, da tudi, če je do uveljavitve ZZDODP obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, je ta protiustavnost bila sanirana z njegovo uveljavitvijo, kakor to izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 919/2010. Izpodbijana odločitev je v celoti skladna z enotno sodno prakso, do katere je v istovrstnih sporih prišlo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010 in opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka v spornem obdobju tožniku pravilno in zakonito izplačevala plačo in da tožnik pri izplačilu ni bil prikrajšan zaradi domnevnega nezakonitega znižanja plač, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zmotno pritožba uveljavlja, da bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo, ker tožena stranka na razširitev tožbe, v kateri je zahtevala plačilo razlike v plači za drugo obdobje, ni odgovorila v 30 dneh. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so določeni v 318. členu ZPP in sicer, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor in tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo; da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnik je dne 30. 9. 2008 vložil tožbo zaradi plačila razlike v plači v višini 10.329,56 EUR. Tožena stranka je tožbeni zahtevek tožnika v odgovoru na tožbo z dne 5. 11. 2008 prerekala v celoti, torej tako po temelju kot po višini. Tožnik je dne 3. 7. 2009 tožbeni zahtevek razširil na znesek 45.703,40 EUR in sicer na isti dejanski in pravni podlagi. Sprememba tožbenega zahtevka (zgolj po višini, ne pa tudi po temelju) še ne pomeni podlage za izdajo zamudne sodbe, kot zmotno zatrjuje tožnik. Tožena stranka je namreč pripravljalno vlogo z razširitvijo tožbenega zahtevka prejela brez pravnega pouka po določbah 277. člena ZPP (torej da bi bila opozorjena, da bo v primeru, če v roku iz prvega odstavka tega člena ne bo odgovorila na tožbo ali če odgovor ne bo obrazložen izdana zamudna sodba), kar je prvi pogoj po 318. členu ZPP.

Tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko mu je na podlagi načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP naložilo, da toženi stranki povrne potrebne stroške postopka. Od priglašenih pravdnih stroškov tožene stranke je sodišče toženi stranki priznalo 600 točk za sestavo odgovora na tožbo in materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti, kar skupaj znaša 280,91 EUR. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče toženi stranki nepravilno priznalo pravdne stroške od celotne vrednosti tožbenega zahtevka, čeprav tožena stranka po razširjenem tožbenem zahtevku ni opravila nobenega pravdnega dejanja. Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo dne 5. 11. 2008 in priglasila stroške postopka v višini 400 točk in materialne stroške v višini 2 %. Nagrada za odgovor na tožbo se skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami), upoštevajoč vrednost spora, lahko odmeri le za opravljeno dejanje. V konkretnem primeru pa je to odgovor tožene stranke z dne 5. 11. 2008, ob vrednosti spora v višini 10.329,56 EUR in priglašenih stroških odgovora na tožbo (po tarifni številki 15/1 OT) v pravilni višini 400 točk. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo ter odločitev o stroških postopka v II. točki izreka delno spremenilo. Tako je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške za sestavo odgovora na tožbo v višini 400 točk in materialne stroške v višini 2 %, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, skupaj znaša v višini 187,27 EUR in ne v višini 280,91 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v preostalem s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.