Jedro

Rok iz 2. točke 396. člena ZPP je s pomočjo razlagalnih argumentov (predvsem argumenta teleološke redukcije) sicer res mogoče razlagati tako, da ta začne teči s trenutkom, ko se stranka zaveda obstoja obnovitvenega razloga. Vendar pa določila ni mogoče teleološko reducirati, če bi stranka s skrbnim ravnanjem za vse razsežnosti obnovitvenega razloga lahko izvedela že prej.

Izrek

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrglo, saj je bil vložen prepozno. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da obnovo postopka dovoli. Podrejeno zahteva, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje določbo 2. točke 396. člena ZPP (1) nepravilno uporabilo in zato tudi izdalo napačen sklep. Navedena določba pravi, da mora stranka predlog za obnovo vložiti v 30 dneh od tedaj, ko ji je bila odločba vročena. Ta pravni standard vročitve sodna praksa razlaga kot strankino dejansko zavedanje obstoja obnovitvenega razloga. Pritožba se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 69/2006 in na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 415/2000. Po stališču pritožbe je v konkretni zadevi stranka dejansko izvedela za obstoj obnovitvenega razloga šele po prejemu dopisa odvetnice P. dne 13.10.2005 in po prevodu sodbe v hrvaški jezik. Pred tem namreč ni mogla vedeti, ali jo odvetnica P. res zastopa in ali jo zastopa na zakoniti podlagi. O tem namreč nikoli ni bila obveščena. Prav ti podatki pa so ključni za ugotovitev, ali je podan obnovitveni razlog in ali so podani formalni pogoji za vložitev predloga za obnovo.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Predlagala je njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Stališče pritožbe, da začne rok za uveljavljanje obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP teči z dnem, ko je stranka izvedela za obnovitveni razlog, je pravilno.

Vendar pa je prav tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za obstoj domnevnega (zatrjevanega) obnovitvenega razloga izvedela več kot 30 dni pred vložitvijo predloga za obnovo. Za tak pravni zaključek so pomembne naslednje dejanske okoliščine: - tožena stranka je za obstoj pravdnega postopka ves čas vedela; - tožena stranka je bila z dejstvom, da je bila v tem pravdnem postopku izdana sodba, seznanjena po ugotovitvah sodišča prve stopnje najkasneje 16.9.2005. Dokazni zaključek iz 2. alineje je sodišče prve stopnje napravilo z oceno listin (dopis tožene stranke odvetnici A. P.). Iz slednje listine pa je mogoč še nadaljnji zaključek (ki ga je v skladu z 2. odstavkom 358. člena ZPP opravilo pritožbeno sodišče samo): za sodbo je tožena stranka izvedela na podlagi dopisa pooblaščenca tožeče stranke. To sama pove v dopisu odvetnici P. Dopis pooblaščenca tožeče stranke je bil poslan toženi stranki priporočeno dne 3.9.2004 (priloga A32). Za obstoj sodbe je torej tožena stranka izvedela vsaj leto pred vložitvijo predloga za obnovo. V vsem tem času do 16.9.2005 ni storila tožena stranka ničesar. Iz listin v spisu je razvidno, da je bila torej tožena stranka seznanjena z dejstvom, da se je pravdni postopek, za katerega obstoj je vedela, končal z izdajo sodbe. S tem dejstvom je bila sicer seznanjena neformalno - ne glede na to pa bi ji takšno dejstvo zavarovanje pravice do izrednega pravnega sredstva (obnove) nalagalo skrbno ravnanje. Najmanj, kar je, je, da bi vložila zahtevo, naj se ji vroči prepis v hrvaškem jeziku (2). Stranka je torej sodbo dejansko prejela ter je tudi vedela za pomen odločbe, ki jo je prejela. Ti dve okoliščini konkretnega primera sta odločilnega pomena. 30-dnevni rok bi bilo sicer mogoče z razlago ustrezno podaljšati, da bi stranka (zaradi specifičnih okoliščin konkretnega primera) uredila vse potrebno za vložitev predloga za obnovo. A tega, da bi vsega (kar je nazadnje tudi storila) ne mogla ukreniti že prej, niti ne zatrjuje. Tožena stranka gradi zgolj na napačnem izhodišču, da je za obstoj obnovitvenega razloga izvedela šele tedaj, ko je prejela dopis odvetnice P. Ta trditev pa ni točna. Že s prejemom sodbe je izvedela, da je bil postopek zaključen, kakor domnevno tudi to, da naj bi ji bila z nezakonitim postopanjem odvzeta možnost obravnavanja (kar uveljavlja kot obnovitveni razlog). Kljub navedenemu skoraj eno leto ni storila ničesar v smeri uspešnega uveljavljanja obnovitvenega razloga. Za tak primer pa določbe iz 2. točke 1. odstavka 396. člena ZPP ni mogoče teleološko reducirati. To bi namreč pomenilo, da bi ta rok lahko trajal v nedogled, navzlic okoliščini, da bi stranka s skrbnim in poštenim ravnanjem lahko predlog za obnovo vložila. Prebijanje jezikovnega pomena določbe 2. točke 1. odstavka 396. člena ZPP bi bilo v nasprotju z zakonodajalčevim namenom (kratki roki, upoštevanje strankinega subjektivnega zavedanja obnovitvenega razloga, načelo dobre vere in poštenja - 9. člen ZPP) ter tako tudi v nasprotju z argumentom teleološke redukcije. Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena. Podani niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu z 2. točko 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Z vložitvijo odgovora na pritožbo tožeča stranka v ničemer ni spremenila procesnega položaja. Stroški za to vlogo niso bili potrebni. Iz tega razloga (1. odstavek 155. člena ZPP) pritožbeno sodišče teh stroškov ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 do Ur. l. RS, št. 45/2008).

(2) ZPP sicer ne zahteva, da bi bilo treba odločbo vročiti v prevodu (103. člen ZPP). Vendar pa je tudi res, da ima stranka po pogodbi med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS, št. 10/94 - Mednarodne pogodbe) možnost zavrniti vročitev, če ni zagotovljen prevod (4. odstavek 5. člena pogodbe).