Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kadar pogodba o zaposlitvi ni sklenjena v pisni obliki, je višino dogovorjene plače in druge sestavine pogodbe dopustno ugotavljati tudi z listinami in zaslišanji strank ter prič. Sodišče prve stopnje je zanemarilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ko je toženi stranki očitalo, da ni dokazala, da je prišlo do kakršnekoli spremembe pogodbe o zaposlitvi po določenem datumu, s katero bi bil dogovorjen polovični delovni čas in da s tem ni dokazala, da je dejansko prišlo do spremembe pogodbe o zaposlitvi iz polnega delovnega časa oz. da je tožnik po tem datumu delal le polovični delovni čas, ter preuranjeno ugodilo tožbenemu zahtevku.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati za čas od 1. 2. 2009 do 30. 6. 2009 mesečno plačo v višini 589,19 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati mesečno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne neto plače za čas od: - 5. 3. 2009 dalje do plačila, - 5. 4. 2009 dalje do plačila, - 5. 5. 2009 dalje do plačila, - 5. 6. 2009 dalje do plačila, - 5. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna za čas od 1. 2. 2009 do 5. 8. 2011 prijaviti tožnika v obvezno zavarovanje za poln 40 urni tedenski delovni čas ter za to obdobje plačati prispevke za tožnika, vse v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna plačati stroške postopka v znesku 759,23 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je tožnik zamudil z zahtevkom po vzpostavitvi delovnega razmerja, zato mu ne more pripadati celotna plača, saj tudi iz uradnih evidenc in iz izpiska opravljenih ur izhaja, da je delavec delal polovični delovni čas. Iz dokazov izhaja povsem drugače, kot je to povzelo sodišče v obrazložitvi sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče ni izvedlo ostalih predlaganih dokazov, zlasti ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi lahko potrdile obseg opravljenega dela. Sodišče pa se tudi ni opredelilo glede zavrnitve dokaza. Prav tako je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo in v svoji sodbi določilo polno plačo, čeprav zanjo ni bilo temelja, saj je bilo delovno razmerje sklenjeno za polovični čas. Tožena stranka še navaja, da postopek ne more potekati med neobstoječimi subjekti, saj je tožnik že pokojen, kar je razvidno iz izpiska CRP. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Z dopolnitvijo pritožbe pa je tožena stranka predložila sodišču smrtovnico oziroma izvod iz matične knjige umrlih, katero je naknadno uspela pridobiti iz Republike BiH.
Pritožba je utemeljena.
Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, utemeljeno pa tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče zmotno ugotovilo odločilna dejstva glede vprašanja, kakšna plača je bila med strankama dogovorjena in predvsem, ali je bil med strankama dogovor, da bo tožnik delal le polovični delovni čas od 1. 2. 2009 dalje.
Med strankama ni bila sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi, ni pa dvoma, da je med njima obstajalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 1. 2008 do 19. 8. 2011, kar izhaja iz podatkov v delovni knjižici. Tožnik je trdil, da je ves čas trajanja zaposlitve opravljal delo s polnim delovnim časom, medtem, ko je nasprotno tožena stranka trdila, da je tožnik ves čas delal le polovični delovni čas in da je bilo to sporazumno dogovorjeno. Tožena stranka je svojo trditev dokazovala z evidenco opravljenih ur (B1), vendar sodišče tej dokazni listini ni verjelo, ker evidence niso bile podpisane in žigosane s strani tožene stranke.
Kadar pogodba o zaposlitvi ni sklenjena v pisni obliki, je višino dogovorjene plače in druge sestavine pogodbe dopustno ugotavljati tudi z listinami in zaslišanji strank ter prič. Ob nasprotujočih si trditvah obeh strank je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožniku in zaključilo, da evidence opravljenih ur, ki jih je predložila tožena stranka niso veljavne, glede na to, da evidence niso podpisane in žigosane s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da je tožena stranka prijavila tožnika v pokojninsko zavarovanje za polni delovni čas, za obdobje 1. 1. 2008 do 31. 1. 2009 in za polni delovni čas od 1. 2. 2009 do 19. 8. 2011 za polovični delovni čas, vendar ker tožena stranka ni dokazala, da je po 1. 2. 2009 prišlo do spremembe pogodbe o zaposlitvi in se pri tem sklicevalo na člen 47/2 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki izrecno določa, da mora v takem primeru biti sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, je zahtevku tožnika ugodilo.
Pritožbeno sodišče poudarja, da kadar pogodba o zaposlitvi ni sklenjena v pisni obliki, je višino dogovorjene plače in druge sestavine pogodbe dopustno ugotavljati tudi z listinami in zaslišanji strank ter prič. Sodišče prve stopnje je zanemarilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ko je toženi stranki očitalo, da ni dokazala, da je prišlo do kakršnekoli spremembe pogodbe o zaposlitvi po 1. 2. 2009, s katero bi bil dogovorjen polovični delovni čas in da s tem ni dokazala, da je dejansko prišlo do spremembe pogodbe o zaposlitvi iz polnega delovnega časa oz. da je tožnik po 1. 2. 2009 delal le polovični delovni čas.
Kot je že poudarilo pritožbeno sodišče, je v primeru, kadar pogodba o zaposlitvi ni sklenjena v pisni obliki, potrebno višino dogovorjene plače in torej druge sestavine pogodbe, med katere sodi tudi čas opravljanja dela posebej ugotavljati, zato je sodišče preuranjeno zaključilo, da ker ni prišlo do spremembe pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka ni dokazala, da se je po 1. 2. 2009 s tožnikom dogovorila za opravljanje dela v polovičnem delovnem času. Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da listine - evidence opravljenih ur, ki niso žigosane in podpisane, ne predstavljajo dokaza o opravljanju dela. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zaslišanje A.A. v zvezi s sklicevanjem, da je s tožnikom podpisala sporazum, s katerim se je tožena stranka obvezala, da bo tožniku plačala prispevke in davke za polovični delovni čas. S sporazumom naj bi se stranki tudi dogovorili, kar je tožnik potrdil, da je dejansko bilo plačano vse, da je delal namreč polovični delovni čas in da je prejel vse plače za takšen obseg in količino dela. Sodišče prve stopnje dokaznega predloga tožene stranke po zaslišanju predlagane priče ni zavrnilo in seveda v posledici tudi ni obrazložilo, zakaj dokaza z zaslišanjem priče ni izvedlo.
Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik tekom postopka umrl in sicer 4. 10. 2013, na kar je bilo sodišče prve stopnje opozorjeno z vlogo z dne 17. 3. 2014 (l. št. 20). Sodišče prve stopnje postopka ni prekinilo, kar je tudi pravilno, saj je tožnik imel pooblaščenca (100. člen ZPP), sodba pa bi se kljub temu morala glasiti na dediče umrle osebe, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti odpravilo postopkovno kršitev in označbo tožeče stranke v uvodu sodbe ustrezno spremenilo. Po novejši sodni praksi in pravni teoriji namreč takšna sodba ni absolutno nična, ampak učinkuje proti, tudi poimensko še nedoločenim dedičem. V nadaljevanju postopka pa bo sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti kdo so dediči po pokojnem tožniku in jih pritegniti v postopek oz. jih dati možnost, da se v postopku izjavijo.
Glede na navedeno je bila odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 355. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku izvesti predlagane dokaze tožene stranke ter predložene listine ustrezno dokazno oceniti in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.