Jedro

Tožena stranka RS ni odgovorna za morebitno škodo, ki naj bi jo tožniku s svojim ravnanjem povzročili dežurna zdravnica, reševalci in/ali osebje psihiatrične bolnišnice, saj zanje odgovarja njihov delodajalec. Da bi prišlo do protipravnega ravnanja sodišča v postopku sodnega odločanja o prisilnem pridržanju, tožnik ni nikdar trdil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 5.007,51 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter tožniku naložilo, da mora toženi stranki plačati 1.020,79 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je bil tožnik kljub temu, da ni ogrožal svojega življenja oziroma življenja drugih ter da ni povzročal škode sebi in drugim, proti njegovi volji napoten in sprejet na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Policisti so ga protipravno zadrževali na policijski postaji do prihoda dežurne zdravnice in reševalnega vozila, s katerim je bil nato prepeljan v bolnišnico, kjer je utrpel škodo v obliki raznih posegov. Dejstvo, da je prišlo do protipravnega zadrževanja s strani policistov izhaja tudi iz okoliščine, da tožnik v nobenem primeru ne bi prostovoljno čakal na zdravnika, ki bi ga nato napotil na prisilno zdravljenje. Tako je podana vzročna zveza med protipravnim zadrževanjem tožnika na policijski postaji in nadaljnjo škodo, ki jo je prav zaradi tega protipravnega ravnanja utrpel. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 26. členu Ustave RS (1) ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Za povračilo škode in presojo, ali je le ta sploh nastala, pa se uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Tako mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (2) tisti, ki povzroči drugemu škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da policisti tožnika niso (protipravno) zadrževali na policijski postaji in da v zvezi z njegovo napotitvijo na prisilno zdravljenje ter pri sami izvedbi ukrepa niso opustili svojih dolžnosti, prekoračili zakonskih pooblastil ali kako drugače nedopustno ravnali. Tožena stranka ni odgovorna za morebitno škodo, ki naj bi jo tožniku s svojim ravnanjem povzročili dežurna zdravnica, reševalci in/ali osebje psihistrične bolnišnice, saj zanje odgovarja njihov delodajalec (3). Da bi prišlo do protipravnega ravnanja sodišča v postopku sodnega odločanja o prisilnem pridržanju, tožnik ni nikdar trdil. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje ter v nobenem pogledu ne dvomi v dokazno oceno glede vprašanja (protipravnega) zadrževanja tožnika na policijski postaji. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik v tožbi navedel in tudi izpovedal, da je na policijsko postajo prišel sam ter da je po svoji volji tam tudi čakal. Nadalje je dejal, da ga niso pustili nikamor, vendar se njegova izpoved v tem delu očitno nanaša na odreditev same prisilne hospitalizacije in ne na dogajanje pred tem. Prej so mu policisti namreč govorili le, naj počaka. Tožnika policisti niso prisilno pridrž(ev)ali na policijski postaji.

Navedba tožnika, da zdravnice ne bi prostovoljno čakal, če bi vedel za njen prihod na postajo in za to, da ga bo napotila na prisilno zdravljenje, za odločitev o tožbenem zahtevku ni relavantna. Višje sodišče tožniku verjame, da je bila prisilna hospitalizacija zanj hud poseg, ki ga je tožnik mogel doživeti kot škodo. Ob iskanju vzrokov za zatrjevano škodo je tožnik izluščil dogodke, ki so po njegovem prepričanju vodili k nastanku zatrjevane škode. Praviloma na nastanek škode vpliva več okoliščin – naravnih vzrokov. Vsi vzroki, ki so v naravnem smislu (so)prispevali k nastanku škode, pa niso pravno pomembni. Šele če je izpostavljeni naravni vzrok dovolj pomemben in samostojen v odnosu do povzročene škode, je podana pravno relevantna vzročna zveza. To, da je tožnik počakal na policijski postaji, je v naravno-vzročnem smislu sicer lahko sopovzročilo kasnejšo hospitalizacijo, ni pa predstavljalo niti pomembnega niti samostojnega vzroka zanjo.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je do nje prišlo na podlagi pravilne uporabe materialnega prava in skrbne ter kritične presoje vseh obravnavanih dejstev in izvedenih dokazov, ki jih je prepričljivo analiziralo v obrazložitvi sodbe. Ravnanje policistov ni bilo protipravno, poleg tega pa med zatrejvanim ravnanjem in škodo ni pravno relevantne vzročne zveze. Pritožbeno sodišče je v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku (4) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niso bili podani, prav tako pa niso bili podani razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti.

(1) Ur. l. RS, št. 33/91. (2) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR; ZOR se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju OZ), ker je razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ.

(3) V skladu z 49. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/92), veljavnega v času dogodka, je bilo mogoče bolnika, ki je zaradi duševne bolezni ogrožal svoje življenje ali življenje drugih ali povzročal veliko škodo sebi ali drugim, napotiti in sprejeti na psihiatrično zdravljenje brez njegove privolitve. Tožena stranka ni odgovorna za morebitno neupravičeno napotitev in sprejem tožnika v bolnišnico, saj je odločanje o tem v pristojnosti zdravnika oziroma zdravstvenega osebja, za ravnanja katerih pa je po 170. členu ZOR odgovoren njihov delodajalec.

(4) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008.