Jedro

Toženka ima prav, ko sodišču očita, da je preživnino za hčer neutemeljeno znižalo iz razloga, kar naj bi bilo z njo "manj dela", ker da deklice že same pomagajo v gospodinjstvu, kar naj za dečke ne bi veljalo. Tak zaključek oz. taka ocena je brez razumne podlage.

Na obseg preživninskih obveznosti starša lahko vpliva tudi obseg stikov z otrokom.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki spremeni tako, da se določena preživnina zviša za mladoletno B. A. za 10 EUR (na 210 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnika zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik in toženka krijeta vsak sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (1. točka.). S sodno poravnavo je že odločeno, da se mladoletna otroka A. A. (roj. ... 2004) in B. A. (roj. ... 2007) zaupata v vzgojo in varstvo materi, z očetom pa imata pogoste stike. Očetu je sodišče naložilo plačevanje mesečne preživnine, in sicer za vsakega po 200 EUR mesečno, od vložitve nasprotne tožbe dalje (2. točka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (3. točka).

2. Zoper odločitev o preživnini se pritožujeta obe pravdni stranki, predlagata spremembo tega dela sodbe in opredeljujeta vsaka svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik nasprotuje temu, da je sodišče kot njegov dohodek upoštevalo tudi sejnino za članstvo v nadzornem organu lokalne skupnosti, ki pa mu je novembra 2018 prenehalo. Dalje nasprotuje temu, da je kot njegove lastne življenjske stroške upoštevalo le najemnino, ne pa še drugih stroškov (elektrika, voda, tv) in ni upoštevalo, da so otroci 37 % časa pri njem. Tako bi po njegovem moralo biti porazdeljeno preživninsko breme, saj je bil tudi sam pripravljen prevzeti vzgojo in varstvo. Nato navaja, koliko je sam prispeval za oba otroka in s tem opozarja, da mu je njuna dobrobit pomembna. Navaja, da ima dohodek 2063 EUR (oktober 2018) ter veliko stroškov, za stanovanje, za bencin in vse ostale potrebščine, tudi za oba otroka. Predlaga, da se preživnina določi v znesku po 185 EUR za vsakega otroka mesečno.

4. Toženka pa meni, da je sodišče kot tožnikov prihodek pravilno upoštevalo tudi sejnino, ki se ji je tožnik odpovedal le zardi potreb tega postopka, kot je sam izpovedal, očita pa, da je sodišče njegov dohodek napačno izračunalo v znesku 2084 EUR namesto 2101 EUR mesečno. Meni še, da sodišče od tega ne bi smelo odšteti stroška za najemnino, ker ima preživnina prednost pred takimi terjatvami, njej pa je upoštevalo kot prihodek celotno plačo 1585 EUR. Nadalje očita, da je sodišče prenizko ugotovilo oz. ocenilo potrebe obeh otrok in podrobneje navaja, koliko po katerih postavkah. Posledično trdi, da so potrebe A. A. 692 EUR, B. A. pa 671 EUR mesečno. Preživninsko obveznost bi moralo razporediti 40 - 60 v breme očeta, tako da bi plačeval za A. 415, za B. pa 402 EUR mesečno. Sodišču očita, da je napačno ocenilo, da sta otroka 1/3 časa pri očetu, in da tega tudi ni obrazložilo, v vsakem primeru pa je večje breme s kupovanjem življenjskih potrebščin (obleka, obutev) na njej. Očita, da sodišče ni sledilo argumentaciji VSRS iz zadeve II Ips 345/2016, čeprav se nanjo sklicuje; moralo bi natančno oceniti, katere stroške krije kateri od roditeljev, saj ne more biti prepuščeno dobri volji tožnika, ali bo prispeval še kakšen evro ali ne. Dalje očita, da je diskriminiralo hčer le zato, ker je deklica, ko je ocenilo, da ima nižje potrebe od A. A. Meni, da je bila sodnica pristranska in da je treba v primeru novega sojenja zadevo dodeliti drugemu sodniku.

5. Oba pritožnika sta na pritožbo nasprotnika odgovorila, večinoma ponavljata svoje navedbe in zanikata navedbe nasprotnika ter se zavzemata za zavrnitev nasprotne pritožbe. Oba opredeljujeta stroške v zvezi s podanim odgovorom.

6. Pritožba toženke je delno utemeljena, tožnikova pritožba pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje pravilno je ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva primera, kršitev določb postopka ni storilo, materialno pravo pa je delno napačno uporabilo.

8. Kriterije za določanje višine preživninske obveznosti staršev predstavljajo določbe 129. in 129.a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki urejajo razmerje med roditeljema pri porazdelitvi preživninskega bremena. Po določbi 129. čl. ZZZDR se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca. Po določbi 129.a čl. ZZZDR mora sodišče pri odmeri preživnine za otroka upoštevati njegovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje otrokovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Zajemati mora strošek življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.

9. Nadalje je pomembno še stališče sodne prakse, ki je izraženo v odločbi VS RS II Ips 345/2016 (in drugih), da na obseg potreb otroka in tudi na razporeditev preživninske obveznosti med starša, lahko odločilno vpliva tudi obseg stikov z otrokom. Kadar otrok preživi pomemben del časa tudi z drugim od staršev, potem tudi drugi od staršev neposredno pokrije del dnevnih potreb otroka.

10. Pri aplikaciji tega prava na ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje storilo napako, ki bo pojasnjena v nadaljevanju. Relevantna dejstva je sicer zanesljivo ugotovilo, tako tista, ki se tičejo pridobitnih zmožnosti obeh staršev, kot tista, ki se tičejo življenjskih potreb obeh otrok, kar vse je jasno in prepričljivo obrazložilo.

11. Pravilna je ugotovitev, da je tožnikov mesečni dohodek okoli 2100 EUR, kot je to sodišče prve stopnje navedlo v 15. tč. obrazložitve, pri čemer je upoštevalo tudi sejnino, ki jo je v času sojenja še prejemal. Sicer pa se pritožbene trditve pravdnih strank glede tožnikovega dohodka razlikujejo za 38 EUR, kar po oceni pritožbenega sodišča ni posebej odločilno. Mesečno dohodki prav kakor mesečni izdatki za nekaj evrov vsekakor lahko variirajo.

12. Toženka ima sicer prav, da je preživnina za mladoletna otroka privilegirana terjatev, vendar je odločitev sodišča prve stopnje, da oceni tožnikove zmožnosti po odštetju stroška za najemnino v znesku 500 EUR mesečno, pravilna. Gre namreč za neizogiben strošek, ki ga ima tožnik, ker se je odselil iz skupnega doma zaradi nevzdržnih razmer, kar je bilo torej nujno in bi sicer tak oz. podoben strošek nastal toženki (in bi se tudi ustrezno upošteval). Tožnik si zdaj z najemnino rešuje stanovanjsko vprašanje, ki ga je imel prej urejenega v skupnem domu s toženko in obema otrokoma, kar sodna praksa priznava, glede na okoliščine konkretnega primera.1 Te so tudi v tem, da tožnik na ta način poskrbi za primerno izvajanje obsežnih stikov z otrokoma, glede česar sta se s toženko poravnala. Pravilno pa je nadalje tudi to, da sodišče prve stopnje tožniku od dohodka pri izračunu zmožnosti ni odštevalo še drugih tekočih stroškov, saj sta tu s toženko v enakem položaju. Obema nastajajo lastni življenjski stroški, prvenstveno pa sta dolžna ustrezno kriti stroške skupnih mladoletnih otrok, tudi na račun lastnega odrekanja.

13. Tudi mesečne potrebe obeh otrok so pravilno ocenjene, in sicer za sina A. A. na okoli 500 EUR, kot je to natančno pojasnjeno v točkah 17 do 29 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, za hči B. A. pa na okoli 518 EUR, kot je to razloženo v točkah 30 do 40 in na kar se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje, saj golo ponavljanje nima nobenega pomena. Seveda je mogoče za posamezne življenjske stroške porabiti več ali pa manj denarja, vsak mesec vsi stroški tudi ne morejo biti enaki. Ocena mesečnih potreb zato ni matematičen obračun, čeprav se sodišče pri tem, ko jo podaja in razlaga, sklicuje na posamezne izdatke in cene. Prilagaja pa se zmožnostim obeh staršev. Večje kot so, več potreb je lahko kritih in obratno, pri čemer je najprej treba poskrbeti za nujne življenjske stroške, šele nato za tiste, ki niso zelo nujni.

14. Glede na ugotovljene pridobitne zmožnosti staršev in potrebe obeh otrok je sodišče prve stopnje preživninsko breme med njiju načeloma sicer porazdelilo ustrezno, čeprav tega ni najbolje pojasnilo. Treba je namreč pravilno upoštevati čas stikov, ki jih imata oba otroka z očetom in tekom katerega oče pokrije sprotne življenjske potrebe oz. stroške. Upoštevanje tega ne more pomeniti, da ima mati večje denarno breme, če vendarle več neposredno skrbi za oba otroka.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta otroka pri materi dejansko okoli 2/3 vsega časa, 1/3 pa sta pri očetu. Ta ugotovitev je pravilna, četudi ni povsem natančna; po sklenjeni sodni poravnavi sta otroka, ki sta zaupana v vzgojo in varstvo materi, vsak drug teden od četrtka do ponedeljka pri očetu, vsak četrti teden pa od četrtka do nedelje, ter polovico počitnic ter praznikov. To je približno tretjina dni v letu.

16. Izračun, ki ga ponuja sodišče prve stopnje v tč. 41 glede upoštevanja obsega stikov, sicer ni povsem pravilen, ker ni popoln, a tudi ne more biti. Roditelj, ki izvršuje pogoste stike (kot v tem primeru) in tekom katerih prevzema breme kritja sprotnih potreb (prehrana, režijski stroški in razne druge malenkosti) namreč za ta del ni legitimiran, da bi zahteval ustrezen del preživnine od rezidenčnega starša. V konkretnem primeru navedeno pomeni, da oče približno 1/3 mesečnih stroškov za otroka pokrije sam, zaradi stikov, ki jih izvršuje v tem času. Izračun pokaže, da ostane za kritje potreb A. A. še približno 333 EUR mesečno, za B. A. pa 346 EUR. Vendar mora k temu oče prispevati več kot polovico, saj je treba upoštevati, da ob približno enakih zmožnostih tožnica tudi z lastnim neposrednim delom in skrbjo prispeva k preživljanju, in sicer časovno dvakrat več od očeta, pa tudi to, da oče vendarle ne pokriva vseh potreb otrok niti kadar izvršuje stike (denimo zlasti ne za obleko in obutev). Po presoji pritožbenega sodišča je zato ustrezno, da k preostanku potreb obeh otrok oče prispeva okoli 60 %, mati pa 40 %. Končna določitev preživnine sodišča prve stopnje se tako izkaže za pravilno glede A. A., za katerega mora oče prispevati 200 EUR, ne pa tudi za B. A. Toženka ima glede nje prav, ko sodišču očita, da je preživnino zanjo neutemeljeno znižalo iz razloga, kar naj bi bilo z njo „manj dela“, ker da deklice že same pomagajo v gospodinjstvu, kar naj za dečke ne bi veljalo (41. tč. sodbe sodišča prve stopnje na 15. str. zgoraj). Tak zaključek oz. taka ocena je brez razumne podlage in je pritožbeno sodišče ne sprejema.

17. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in po 5. al. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je preživnino ustrezno zvišalo, sicer pa je pritožbo toženke v preostalem delu in pritožbo tožnika v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijani, pa nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

18. Pritožnika sta dolžna sama kriti vsak svoje stroške neuspelih pritožb in odgovorov na pritožbi nasprotne stranke, saj za drugačno odločitev o stroških ni nobenega razloga (413. čl. ZPP).

1 Primerjaj odločbi tukajšnjega pritožbenega sodišča sodba IV Cp 454/2016, IV Cp 1832/2015 in druge.