Jedro

V obravnavanem primeru je vsebina zadeve vprašanje, ali je bil v skladu s 154. členom CZ tožeči stranki pravilno naknadno obračunan carinski dolg. Vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (pooblastilo državne podsekretarke), zato ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, ampak stransko vprašanje, ki ga navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dne 29.11.2007 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US).

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17.6.2005, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Maribor z dne 17.8.2000. Prvostopenjski carinski organ je v navedeni odločbi tožeči stranki naknadno obračunal carinski dolg za blago, sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji (ECL) z dne 23.12.1999, na podlagi c. točke 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99 – popr.), saj je bilo v postopku preverjanja carinske deklaracije ugotovljeno, da je bilo predmetno blago označeno z napačno tarifno oznako.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. O ustavnosti tega stališča se je izreklo tudi Ustavno sodišče RS, ki je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Tožeča stranka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja problem, da je državna podsekretarka A.A. podpisala odločbo druge stopnje s pooblastilom ministra dr. B.B. z dne 10.1.2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Vlada Republike Slovenije je v novi sestavi zaprisegla dne 3.12.2004 in je bil obenem imenovan nov minister dr. C.C. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe ministra. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04) v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa.

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja ali če bi bilo to pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. V obravnavanem primeru je vsebina zadeve vprašanje, ali je bil v skladu s 154. členom CZ tožeči stranki pravilno naknadno obračunan carinski dolg. Vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (pooblastilo državne podsekretarke), zato ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, ampak stransko vprašanje, ki ga navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije. Sodna praksa prvostopenjskega sodišča je v zvezi s tem vprašanjem enotna (opr. št. U 1533/2005 z dne 6.11.2006, opr. št. U 469/2005 z dne 25.9.2006, opr. št. U 2001/2005 z dne 16.4.2007, opr. št. U 1199/2006 z dne 18.06.2007 in druge), kar kaže na jasen pravni položaj in od odločitve vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotesnja sodne prakse. Poleg tega se vrhovno sodišče glede tega stranskega vprašanja v celoti strinja s sodno prakso prvostopenjskega sodišča, v skladu, s katero pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata.

Ker torej vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni vprašanje, ki bi bilo pomembno za odločitev o vsebini zadeve, torej ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, po presoji vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zato je vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. V skladu s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07 in 45/08) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.