Jedro

Kolikor pa toženec opozarja, da bi morali pravdni stranki skleniti posojilno pogodbo v pisni obliki, je treba opozoriti na prvi odstavek 67. člena ZOR, ki za pogodbe ne zahteva nikakršne oblike, razen če zakon določa drugače. V konkretnem primeru takega zakonskega določila ni, saj tožnik ni dal posojila v okviru svoje obrtne dejavnosti, temveč kot fizična oseba drugi fizični osebi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 19.000 nemških mark z zamudnimi obrestmi, po obrestni meri, kakršno priznavajo poslovne banke v kraju izpolnitve za hranilne vloge v nemških markah na vpogled, od 1.9.1993 do plačila, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Presežni del tožbenega zahtevka je zavrnilo. Po toženčevi pritožbi je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče druge stopnje sprejelo razlago prvega sodišča o tem, da je tožnik tožencu dal 18.000 nemških mark posojila in meni, da je kršilo materialno pravo, ko je ta znesek odštelo od nesporno ugotovljenih listinskih plačil. Dodaja, da posojilna pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki in ni bila izdana zadolžnica v smislu 323. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Tožnik v tožbi tudi ni navajal posojila in ga je začel zatrjevati šele potem, ko je toženec zbral in dokumentiral vsa potrdila o plačilih. Ob dejstvu, da sta pravdni stranki o medsebojnih obveznostih pisali potrdila, ne zadostuje zgolj izjava tožnika, da je dal posojilo. Potrdilo z dne 24.6.1993 o "priznanju" dolga pa ne vsebuje izračuna s posojilom, zato bi moralo sodišče ugotoviti, da toženec dolguje za nesporno ugotovljeno vrednost opreme 45.000 nemških mark in montaže 14.000 nemških mark samo še 2.103 nemških mark.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je v zadevi odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega zakona nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem poenotenju uporabe procesnega in materialnega prava na območju vse države. Zato jo je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da pravdne stranke z revizijo ne morejo izpodbijati tistega dejanskega stanja in dokazne ocene, ki sta ju naredili sodišči prve in druge stopnje, ker je šteti, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na toženčeve navedbe o tem, da sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno upoštevali tožnikovo izpoved o posojilu 18.000 nemških mark.

Kolikor pa toženec opozarja, da bi morali pravdni stranki skleniti posojilno pogodbo v pisni obliki, je treba opozoriti na prvi odstavek 67. člena ZOR, ki za pogodbe ne zahteva nikakršne oblike, razen če zakon določa drugače. V konkretnem primeru takega zakonskega določila ni, saj tožnik ni dal posojila v okviru svoje obrtne dejavnosti, temveč kot fizična oseba drugi fizični osebi. In ker je v 557. členu ZOR določeno, da mora posojilojemalec po določenem času vrniti prejeti znesek, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ravnali, ko sta pri izračunu, kaj je toženec plačal, in kaj še dolguje, upoštevali posojilo. Tožnik posojila v kratki tožbi sicer ni posebej navedel, toda takoj nato, ko je toženec v odgovoru na tožbo navedel svoje ugovore, je pojasnil, da so njegova potrdila o plačilu tudi plačilo dolga. Da je bil odplačan prav dolg iz posojilne pogodbe, sta sodišči ugotovili na podlagi potrdila z dne 24.6.1993, v katerem je toženec zapisal, da je tožniku dolžan še 10.000 nemških mark za opremo (od skupne cene 45.000 nemških mark) in 14.000 nemških mark za montažo. Dolžnost plačila kupnine in montaže izhaja iz 454. in 600. člena ZOR.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Po prvem odstavku 166. člena je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.