Jedro

Glede na označeno mesto, kjer je prišlo do poškodbe prednje gume, je tožnik že nekaj časa peljal po podobno poškodovani cesti (ugotovljeno je, da so nekateri deli pred mestom, kjer je prišlo do poškodbe, celo v slabšem stanju) in da je vedel, da vozi "specialko" s tankimi, za defekte bolj ranljivimi gumami, zato bi nedvomno moral vožnjo temu ustrezno prilagoditi. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da gre za znano kolesarsko pot v okolici Maribora, ki je označena z opozorilnimi tablami, ki opozarjajo na prisotnost kolesarjev, ne razbremenjuje tožnika, da svojo vožnjo prilagodi razmeram na cestišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 17.085,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2018, (II.) tožniku pa je naložilo, da toženi stranki povrne 35 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.V pravočasni pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ¹ v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Najprej opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje iz 54. točke obrazložitve v nasprotju s 50. točko. V 54. točki je ugotovilo, da tožnik ni dovolj določno specificiral in dokazal, katera izmed mrežastih razpok bi naj bila takšnih dimenzij, da bi terjala takojšnje samostojno zalivanje, v 50. točki pa je zapisalo, da je tožnik med zaslišanjem na fotografiji označil, kje približno na desni strani cestišča so se pričele njegove težave in da je po vpogledu v dokaz na list. št. 117 jasno, da je tožnik povsem jasno in določno označil mesto, kjer je prišlo do predrtja prednje gume kolesa. Zahteva, da bi moral pokazati točno določeno mrežasto razpoko, ki je povzročila predrtje prednje gume kolesa, je neživljenjska. Še toliko bolj, ker je sodišče v nadaljevanju obrazložitve ugotovilo, da je na tem delu cestišča zelo veliko mrežastih razpok. Tožnik meni, da je z oznako dela cestišča dovolj določno označil mesto predrtja. Nasprotuje stališču, da mrežastih razpok glede na njihovo število na tem delu ceste zavarovanec tožene stranke ni bil dolžan krpati, ker sanacija ceste na tak način ni več smotrna. Izvedenec A. A. je v izvedenskem mnenju zapisal, da mrežaste razpoke predstavljajo drugi prednostni razred del, torej dela, ki so nujno potrebna in se opravljajo v rokih, določenih v izvedbenem programu rednega vzdrževanja cest, ob upoštevanju zagotovljene višine finančnih sredstev za to vrsto del. Ugotovitev, da ceste glede na veliko število mrežastih razpok ni več smotrno sanirati, zato zavarovanca tožene stranke ne razbremenjuje obveznosti, ki jo nalaga pravilnik.

Pritožba nasprotuje tudi ugotovitvi, da je bila kanaleta, ki je botrovala padcu tožnika, v času škodnega dogodka zadosti vidna in očiščena, da bi jo lahko povprečno skrben udeleženec v prometu opazil in se ji izognil. Sodišče je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo, da se je tožnik, ko je zapeljal s kolesom v kanaleto, še zmeraj gibal z večjo hitrostjo, kot bi se sicer. Prav zaradi te hitrosti, ki je sicer bila znatno upočasnjena in prilagojena terenu ter zaraščenosti kanalete, tožnik te ni mogel pravočasno opaziti. To je vodilo do padca in s tem bistveno hujše poškodbe tožnika, kot sicer. Dejstvo, da kanaleta ne tvori dela cestišča, po katerem vozila in kolesa redno vozijo, zavarovanca tožene stranke ne more razbremeniti dolžnosti, da skrbi za redno vzdrževanje odvodnjavanja. Napačen je zaključek, da je vprašanje očiščenosti kanala z vidika funkcionalnosti odvajanja za vprašanje tožnikovega padca povsem nepomembno, saj je očiščenost kanalete pomembna z vidika vidnosti in predvidljivosti: zaradi zaraščenosti je kanaleto možno opaziti bistveno kasneje, kot bi jo bilo, če bi bila očiščena. Stališče sodišča, da je splošno znano, da se ob robu cestišča nahaja kanaleta, ni pravilno. Če bi sodišče izvedlo dokaz z ogledom na kraju samem, bi ugotovilo, da gre za cesto, ki poteka čez hribovje Kozjak, ob njej so razpršene hiše in v večjem delu poteka skozi gozd, zato obstoj kanalet in muld, kot elementov odvodnjavanja cestišča, značilnih za urbana naselja, v tem primeru ni tako jasen. Pritožba nasprotuje zaključku, da je bila tožnikova vožnja na danem odseku, na katerem je laično ocenil, da je vozil največ s hitrostjo 15 do 20 km/h, prehitra in da ni omogočala, da bi se tožnik v vsakem trenutku ustavil. Opozarja, da je tožnik vozil veliko pod omejitvijo hitrosti. Predpisana omejitev hitrosti mora biti taka, da omogoča varno vožnjo vsem udeležencem v prometu.

Tudi glede mehanizma nastanka poškodbe prednje gume je sodišče sprejelo nedokazane zaključke. Tožnik je navedel, da je prišlo do poškodbe zračnice prednjega kolesa tako, da jo je presekalo, s tem opisom pa je bila mišljena prav poškodba "snake bite", čeprav tega tožnik s tem pojmom v tožbi ni imenoval. Šele po prejemu izvedeniškega mnenja je tožnik lahko uporabil ta izraz, pri tem pa tudi ne gre za splošno znano dejstvo. Sodišče nadalje neobrazloženo zaključi, da tožnik ni padel iz razloga, ker bi mu presekalo sprednjo gumo, saj takoj po tem, ko mu je gumo presekalo, še sploh ni padel in ga ni hipno katapultirala naprej. Tak mehanizem padca naj bi po mnenju sodišča predstavljal "klasični kolesarski padec" ob presekanju gume. Tega zaključka sodišče ni pojasnilo. Sodišče je zanemarilo, da je tožnik vozil specialko, pri kateri so zračnice napolnjene na 7 barov. Takšna zračnica se kljub dvema vzporednima zarezama ne izprazni takoj, da bi tožnika katapultiralo. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je tožnik izkušen kolesar, tako da se je na podlagi znanja in izkušenj uspel obdržati in ga prav zato ni nemudoma katapultiralo čez kolo.

Ko sodišče poudari, da bi glede na stanje cestišča na delih, ki jih je tožnik do padca že prevozil, opozorilne table in povprečno skrbnost, moral biti na danem odseku veliko bolj previden, zanemari, da je bil seznanjen, da gre za znano kolesarsko pot v okolici Maribora in da je ta označena tudi z opozorilnimi tablami, ki opozarjajo na prisotnost kolesarjev. Zavarovanec tožene stranke je bil s tem nedvomno seznanjen in bi moral zaradi tega ustrezno prilagoditi vzdrževanje ceste.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbi glede očitka nasprotja med zapisoma v 54. in 50. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V 50. točki je ugotovljeno, na katerem delu spornega cestnega odseka je prišlo do poškodovanja prednje gume na tožnikovem kolesu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik na fotografiji na list. št. 117 s pisalom označil mesto, kjer so se mu začele težave, ko mu je spustila zračnica. To po presoji sodišča prve stopnje dokazuje, da se je dogodek res zgodil in kje se je zgodil, izvedenec pa je ob tem pojasnil, da so na tistem delu cestišča mrežaste razpoke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča te ugotovitve potrjujejo, da se je škodni dogodek zgodil in tudi kje približno se je zgodil. V 54. točki pa je sodišče prve stopnje ugotovilo nekaj drugega in sicer, da tožnik ni dovolj določno pojasnil, katera od mrežastih razpok na delu cestišča, kjer je prišlo do predrtja prve gume, naj bi bila takšnih dimenzij, da bi terjala takojšnje samostojno zalivanje (popravilo) in bi ravno zaradi te opustitve (takojšnjega popravila) prišlo do predrtja gume. Ob tem je treba dodati, da tožnik sam v pritožbi pojasni, da krpanje oz. zalivanje mrežastih razpok spada v drugi prednostni razred del, torej dela, katerih izvedba je sicer nujno potrebna, a se opravijo v rokih, določenih v izvedbenem programu rednega vzdrževanja cest, ob upoštevanju zagotovljene višine finančnih sredstev za to vrsto del. Hkrati pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnik ni niti zatrjeval, da bi zapeljal v udarno jamo (kar spada v prvi prednostni razred del, ko se napaka takoj sanira) in bi bil to vzrok za predrtje gume). Ne gre torej za to, da bi sodišče prve stopnje za ugotovitev odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke zahtevalo točno lociranje mrežaste razpoke na kateri je tožnik predrl prednjo gumo, ampak lociranje razpoke, ki bi zahtevala takojšnjo popravilo (zalivanje) in v katero naj bi zapeljal tožnik in na ta način predrl prednjo gumo. Kot je v zvezi s tem sodišče prve stopnje pojasnilo v 60. točki, tožnik ni specificiral in dokazal, da bi bila znotraj opisanega skupka poškodb (mrežastih razpok) ena od razpok takšna, da bi že mejila na udarno jamo (ki bi terjala takojšnjo sanacijo).

6.Glede na ugotovitev, da spadajo mrežaste razpoke v drugi prednostni razred del,² (dela, katerih izvedba je nujno potrebna, a se opravijo v rokih, določenih v izvedbenem programu rednega vzdrževanja cest, ob upoštevanju zagotovljene višine finančnih sredstev), je za odločitev nepomembno nadaljnje razpravljanje o tem ali bi bila sanacija mrežastih razpok na kritičnem odseku ceste smotrna ali ne, prav tako ne razlogi zaradi katerih je prišlo do preplastitve ceste. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da je bila sanacija mrežastih razpok na kritičnem odseku ceste v izvedenem programu vzdrževanja cest in da bi bila v ta namen v ustrezni višini zagotovljena finančna sredstva. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke v okviru svojih možnosti in dolžnosti poskušal pridobiti dodatna sredstva in je že leta opozarjal Direkcijo RS za ceste na potrebno sanacijo.

7.Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je glede na označeno mesto, kjer je prišlo do poškodbe prednje gume, tožnik že nekaj časa peljal po podobno poškodovani cesti (ugotovljeno je, da so nekateri deli pred mestom, kjer je prišlo do poškodbe, celo v slabšem stanju³ ) in da je vedel, da vozi "specialko" s tankimi, za defekte bolj ranljivimi gumami, zato bi nedvomno moral vožnjo temu ustrezno prilagoditi. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da gre za znano kolesarko pot v okolici Maribora, ki je označena z opozorilnimi tablami, ki opozarjajo na prisotnost kolesarjev, ne razbremenjuje tožnika, da svojo vožnjo prilagodi razmeram na cestišču. Res je ugotovljeno, da je zavarovanec tožene stranke vedel za slabo stanje tega dela ceste, a je hkrati ugotovljeno tudi, da je na slabo stanje opozarjal Direkcijo za ceste RS in da ni šlo za poškodbe na cesti, ki bi terjalo njegovo takojšnje ukrepanje.

8.Kar se tiče vidnosti kanalete, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo,⁴ da je bila ta zadosti vidna. Na podlagi fotografij, ki jih je predložil tožnik, je ugotovilo, da ne drži, da bi bila kanaleta povsem zaraščena in nevidna ter da je pozornemu udeležencu v prometu glede na fotografijo lahko povsem jasno, da je tam, kjer se konča cestišče, vzdolž roba cestišča, dolga vzdolžna vdolbina, pogreznjena v teren, ki je očitno namenjena odvodnjavanju. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila kanaleta res obraščena s travo, a zadosti vidna. Kot pomembno je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je fotografija (list. št. 116) posneta tako, da se fotograf ni približal kanaleti, ampak jo je slikal z nasprotne strani ceste, od daleč in iz nizkega kota. Tudi če drži, da je očiščenost kanalete pomembna (tudi) z vidika vidnosti in predvidljivosti, to ne vpliva na pravilnost odločitve v obravnavanem primeru, saj je bilo ugotovljeno, da ni res, da bi bila sporna kanaleta povsem zaraščena in zato nevidna: kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje je bila povsem ustrezno vidna.

9.Nadalje je treba pojasniti, da sodišče prve stopnje ni nikjer ugotovilo, da bi bilo splošno znano, da je ob robu cestišča kanaleta. Zapisalo je, da je po oceni sodišča <em>"na tej fotografiji</em> ⁵ <em>dobro vidno,</em> da je na levi strani, vzdolž roba cestišča, dolga vzdolžna vdolbina, v zdolžno pogreznjena teren, pa četudi obraščen s travo, namenjen odvodnjavanju (na kar se da sklepati iz njegove oblike)"⁶ oz. da "to⁷ <em> glede na fotografije</em> ne drži, temveč je po oceni sodišča ustrezno pozornemu udeležencu v prometu že na prvi pogled jasno, da se tam, ko se cestišče konča, nahaja vdolbina, vzporedna vozišču in očitno namenjena odvodnjavanju.⁸ Podobno je zapisalo še v 72. točki obrazložitve, "če je bilo stanje na dan dogodka takšno,<em> kot je vidno na fotografijah</em> , je po oceni sodišča kanaleta dovolj vidna, saj je jasno, da je na robu ceste in vzdolž le-te vdolbina in je to vidno tudi z druge strani ceste". Sodišče prve stopnje torej ni štelo, da bi bilo splošno znano, da je ob cesti vedno kanaleta, namenjena odvodnjavanju, ampak, da je kanaleta ob cesti dovolj vidna <em>s fotografij v spisu</em> . Temu pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

10.Pritožba navaja, da je tožnik vozil s hitrostjo 15 - 20 km/h, kar je znatno pod omejitvijo hitrosti, ki mora biti takšna, da omogoča varno vožnjo vsem udeležencem v prometu. Kot je bilo že pojasnjeno, bi glede na dejstvo, da je bilo cestišče, po katerem je vozil tožnik, že pred mestom predrtja prednje gume v podobno (ali še bolj) slabem stanju, hitrost moral temu ustrezno prilagoditi - ne glede na siceršnjo omejitev hitrosti.⁹

11.Končno je brezpredmetno razpravljanje o mehanizmu tožnikovega padca. Ugotovljeno dejstvo, da na spornem odseku ni bilo nobene razpoke, ki bi mejila na udarno jamo in ki bi zato zahtevala takojšnjo sanacijo, ker bi sodila v prvi prednostni razred del, pomeni, da ni podana odgovornost zavarovanca tožene stranke.

12.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člena ZPP).

13.Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije stroške pritožbe tretji toženec sam, saj s pritožbo ni uspel.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131 Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 45, 45/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.