Jedro

Solastnik lahko sam in tudi brez soglasja ostalih solastnikov zahteva varstvo solastninske pravice in v ta namen vloži negatorno lastninsko tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku prve tožnice in toženca zavezalo, da morata s parc. št. 1083 odstraniti montažno garažo z ograjo ter vzpostaviti prejšnje stanje.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta toženca in predlagata spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjujeta, da za dostop do svoje hiše potrebujeta tudi parc. št. 1083, da sta se še z dvema sosedoma dogovorila za postavitev ograje in da tožničina pravna prednica ni uporabljala vrta. Tožnica tudi ni legitimirana za vložitev tožbe, saj je imetnica pravice uporabe le do 49/100. Ker idealni deleži niso določeni v naravi, bi lahko tožbo vložili le vsi imetniki pravice do uporabe. Tožnica pa tudi nima pravnega interesa, saj živi v Mariboru in parc. št. 1083 ne uporablja. Končno druga toženka ni pasivno legitimirana, saj je lastnik hiše, ki meji na parc. št. 1083, le prvi toženec.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne zaključke prvostopnega sodišča. Prvi niti niso sporni, saj toženca priznavata, da sta garažo postavila na parc. št. 1083 (in ne na parc. št. 1080, na katero se je nanašalo dovoljenje tožničine pravne prednice), na kateri ima tožnica pravico uporabe do 49 %. Ker se za varstvo te pravice smiselno uporabljajo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih o varstvu lastninske pravice (v konkretnem primeru 42. člen), je brez pomena pritožbeno sklicevanje na to, da tožnica ni izključna imetnica pravice uporabe. Solastnik lahko namreč sam in tudi brez soglasja ostalih solastnikov zahteva varstvo (so)lastninske pravice in v ta namen vloži negatorno lastninsko tožbo. Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da tožnica zato, ker živi v Mariboru, nima pravnega interesa za varstvo pravice uporabe. Ne le, da je pomen in smisel pravnega interesa kot procesne predpostavke z izdajo sodbe že izčrpan, je v konkretnem primeru docela jasno, da je tožnica kot imetnica pravice uporabe vsekakor pravno zainteresirana za odstranitev garaže s parc. št. 1083. Prav tako je zgrešeno stališče, da druga toženka ni stvarno pasivno legitimirana, ker da je lastnik hiše, ki stoji na meji s parc. št. 1083 le prvi toženec. Za odločanje o zahtevku negatorne lastninske tožbe je namreč pomembno, kdo vznemirja oziroma je vznemirjal lastnika in ne, kdo je lastnik sosednje nepremičnine. Ker so irelevantne tudi pritožbene trditve, da toženca potrebujeta parc. št. 1083 za dostop do svoje hiše (za odločanje je bistveno, da je tožnica imetnica pravice uporabe na tej parceli do 49 %, kar dovolj zanesljivo izhaja iz listinskega dokaznega gradiva), da sta se toženca še z dvema sosedoma dogovorila za postavitev ograje (odločilna je le lastnikova privolitev oziroma v tem primeru privolitev imetnika pravice uporabe) in da tožničina pravna prednica ni uporabljala vrta, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).