Jedro

Otroški dodatek ni namenjen znižanju preživninskega bremena preživninskih zavezancev. Izjema so primeri, ko preživninski zavezanec nima na razpolago (dovolj) finančnih sredstev za kritje osnovnih (nujnih) preživninskih potreb otroka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se od 15. 2. 2010 do 5. 7. 2010 zvišana preživnina zniža za 45 EUR (na 175 EUR mesečno), v III. točki pa tako, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 94,35 EUR na račun stroškov, v 15 dneh.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničinemu zahtevku in preživnino zanjo, ki je bila določena (s sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu P 371/92) 11. 3. 1993, nazadnje revalorizirana na znesek 115,47 EUR, za čas od 15. 2. 2010 do 5. 7. 2010 zvišalo na 220,00 EUR mesečno (I. tč.). Višji zahtevek (tožnica je za to obdobje zahtevala 300 EUR mesečno) je zavrnilo (II. tč.) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (III. tč.).

Proti I. in III. tč. te sodbe se pritožuje toženec zaradi kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga spremembo tega dela sodbe z zavrnitvijo zahtevka, ali pa njeno razveljavitev in novo sojenje. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Vztraja, da je imel v leti 2010 s svojo gostinsko dejavnostjo, namreč z najetjem še dveh bifejev, izgubo, saj je bila tedaj v tej dejavnosti že kriza, kar dokazuje z IBON podatki. Najemnino je bil dolžan plačevati, rešil bi ga lahko le drug najemnik. S poslovanjem je imel izgubo, ki pa je bila nižja, kot če bi lokal zaprl. Preživljati je moral še novorojenega sina in brezposelno ženo. Sodišču očita, da je dohodke tožničine matere ugotovilo le z vpogledom v eno plačilno listo za mesec oktober 2009, dohodke tožnice preko študentskega servisa pa le z vpogledom v predloženo kartico enega servisa. Tožnica je sama povedla, da je delala od aprila do avgusta 2010 kot natakarica, tožnik jo je videval delati cele dneve. Od ugotovljenih njenih stroškov 440 EUR bi bilo treba odšteti otroški dodatek zanjo v višini 62 EUR in njen zaslužek, razliko pa bi morala enakomerno kriti oba starša. Sicer pa graja tudi stroškovno odločitev. Opozarja, da je tožnica propadla s predlogom za izdajo začasne odredbe, uspela je le delno za pet mesecev. Sploh pa je sodišče na naroku 11. 11. 2010, ki je odpadel po krivdi tožnice, že izreklo, da ji bo naložilo v breme te separatne stroške.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V tej zadevi je sporno le še delno zvišanje preživnine za slabih pet mesecev, do njene že pravnomočne ukinitve z dnem 6. 7. 2010. Glede na pravnomočno zavrnitev presežka je sporno samo še zvišanje med nazadnje valorizirano mesečno preživnino v znesku 115,47 in s prvostopenjsko sodbo določeno preživnino 220,00 EUR mesečno.

Ni dvoma, da je temelj za zvišanje preživnine podan, saj je bila tožnica ob določitvi preživnine stara dve leti (leta 1993), sedaj pa je že polnoletna. Razmere so se torej popolnoma spremenile. Preživnino je za sporno obdobje treba določiti upoštevajoč potrebe upravičenke in zmožnosti zavezanca v tem spornem obdobju.

Toženec ne izpodbija ugotovitve sodišča, da so mesečne potrebe njegove hčerke približno 440 EUR. Meni le, da bi bilo od tega treba odšteti ne le tožničin lasten zaslužek, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo, pač pa tudi otroški dodatek, poleg tega pa naj bi bile njegove zmožnosti upoštevajoč vse okoliščine precenjene.

Glede obojega ima pritožnik prav.

Sodna praksa glede odštevanja otroškega dodatka od ugotovljenih potreb otroka sicer ni povsem enotna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo stališče, da je otroški dodatek dopolnilni prejemek otroka za njegovo preživljanje, in ne dopolnilni prejemek staršev, s katerim se zniža njihova preživninska obveznost, in zaključilo, da otroški dodatek ni namenjen znižanju preživninskega bremena preživninskih zavezancev, razen v primeru, ko preživninski zavezanec nima na razpolago (dovolj) finančnih sredstev za kritje osnovnih (nujnih) preživninskih potreb otroka. Ocenilo je, da navedeni primer ni takšen, pritožbeno sodišče pa meni, da je, saj je ugotovljeno, da ima tožničina mati, ki ta dodatek dejansko prejema, precej nizke dohodke, in sicer v spornem obdobju okoli 640 EUR (En plačilni list je za to ugotovitev povsem zadosten dokaz.) Tako ne more biti dvoma, da mati otroški dodatek za hči, ki znaša približno 62 EUR mesečno, potroši za preživljanje. To pa pomeni, da ji tega dela preživninskega bremena ni treba kriti iz drugih sredstev.

Po odštetju tožničinih lastnih dohodkov v spornem obdobju (približno 29 EUR mesečno, kolikor je pravilno ugotovljeno) in otroškega dodatka, se izkaže, da je treba med oba starša porazdeliti denarno breme preživljanja tožnice v znesku 350 EUR. Pritožniku je treba pritrditi, da ni izkazanih okoliščin, na podlagi katerih bi ga bilo prav obremeniti bolj kot tožničino mater, saj ima še eno preživninsko obveznost več kot slednja (ima še enega otroka iz sedanjega zakona), neprerekano pa je, da preživlja še nezaposleno ženo. Prvostopenjsko sodišče je sicer sklepalo, da ima iz gostinske dejavnosti gotovo dovolj sredstev, vendar za to ni imelo dovolj dejanske opore, zlasti ne ob dokazih, ki jih je toženec predložil in ki dokazujejo njegovo intenzivno iskanje najrazličnejših zaposlitev (listine v prilogi B 23, priložene na naroku 25. 10. 2011). Sodišče prve stopnje tega sicer ni ocenilo (kot pomembno), verjetno zato, ker se večinoma nanašajo na kasnejše obdobje, a je to vsekakor indic, ki ne govori o dobrih zmožnostih toženca niti v spornem obdobju, saj bi sicer slednji pri gostinski dejavnosti nedvomno vztrajal. Na podlagi 3. in 4. alineje 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče zato spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zvišanje dopustilo le do višine, ko enako bremeni oba tožničina starša, kar pomeni, da je (bil) toženec zavezan plačevati 175 EUR mesečno.

Končno pa ima pritožnik prav tudi, ko (že drugič!) opozarja, da je sodišče prve stopnje že na naroku 11. 11. 2010, ki se ni opravil zato, ker je tožnica nanj pozabila, odločilo, da stroški, ki jih je imel toženec zaradi prihoda na narok, po principu krivde (1. odst. 156. čl. ZPP) bremenijo tožnico, češ da bo o tem (o njihovi višini) odločilo v končni sodbi, česar pa potem ni storilo. Pritožbeno sodišče je to sedaj storilo sâmo in te stroške izračunalo v skladu s priglašenimi potrebnimi stroški (82,80 EUR po veljavni odvetniški tarifi za narok ter 11,55 EUR za toženčeve potne stroške).

Glede vseh drugih stroškov pa je prav, da jih tožnica in toženec krijeta vsak svoje. V družinskih sporih namreč načelo uspeha v pravdi ni kriterij, po katerem bi se odločalo o stroških, pač pa sodišče o tem odloči po prostem preudarku (413. čl. ZPP). Po enakem principu je pritožbeno sodišče ne glede na toženčev delni pritožbeni uspeh odločilo o njegovih pritožbenih stroških.