Jedro

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je imel zapustnik tri otroke, poleg pritožnikov še sina E. E., ki je umrl pred zapustnikom. Ker torej ni mogel dedovati, njegov dedni delež na podlagi vstopne pravice (12. člen ZD) deduje njegova hči D. D. Pri tem ni odločilno, kot zmotno izpostavlja pritožba, da se je D. D. odpovedala dedovanju po svojem očetu, saj je njena dedna pravica po dedku samostojna in jo je pridobila prav zato, ker oče ob uvedbi dedovanja ni bil več živ in torej ni mogel postati dedič.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo: obseg zapustnikovega premoženja (A/I.), zakonite dediče po pokojnem A. A. (A/II.), da so dediči dediščino sprejeli (A/III.) ter za dediče podedovanega premoženja razglasilo hči B. B., sina C. C. in vnukinjo D. D., vsakega do 1/3 zapuščine (B). Po uradni dolžnosti je za izvedbo sklepa naročilo vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, odredilo izplačilo denarnih sredstev dedičem pri poslovni banki, odredilo upravni enoti prepis vozila in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izplačilo denarnih sredstev (C).

2. Zoper sklep vlagata pritožbo zakonita dediča B. B. in C. C. iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka po 11., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD). Nasprotujeta dedni pravici zapustnikove vnukinje D. D., ker zanjo ne velja vstopna pravica, saj se je odpovedala dedovanju po zapustnikovem sinu E. E. Zato ni mogla vstopiti v njegov pravni položaj in do dedovanja ni upravičena, kot smiselno izhaja iz odločbe VSL I Cp 3233/2014. Odpoved dedovanju ne more biti delna ali pogojna. Sodišče v sklepu ni navedlo razlogov, zakaj šteje, da je D. D. dedinja po zapustniku, zgolj dejstvo, da je zapustnikov sin umrl pred zapustnikom in pride v poštev kot vnukinja, ob odpovedi dedovanja po očetu ne zadošča. 3. Na pritožbo je odgovorila dedinja D. D. in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri zakonitem dedovanju zakon določa krog oseb, ki prihajajo v poštev za dedovanje glede na svoje razmerje z zapustnikom. V prvem dednem redu dedujejo zapustnikovi otroci in zakonec, oddaljenejši potomci pa samo, če njihov prednik ne deduje (11. in 12. člen ZD). Pri tem vstopajoči potomci dedujejo iure proprio in njihova dedna pravica ni izvedena iz dedne pravice prednika1. 6. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je imel zapustnik tri otroke, poleg pritožnikov še sina E. E., ki je umrl pred zapustnikom. Ker torej ni mogel dedovati, njegov dedni delež na podlagi vstopne pravice (12. člen ZD) deduje njegova hči D. D. Pri tem ni odločilno, kot zmotno izpostavlja pritožba, da se je D. D. odpovedala dedovanju po svojem očetu, saj je njena dedna pravica po dedku samostojna in jo je pridobila prav zato, ker oče ob uvedbi dedovanja ni bil več živ in torej ni mogel postati dedič.

7. Zadeva ni primerljiva z zadevo VSL I Cp 3233/2014, kjer je sodišče obravnavalo primer, ko je dedič umrl med zapuščinskim postopkom ter se je v njem predhodno odpovedal zapuščini, zato se pritožba nanjo neutemeljeno sklicuje.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno določilo krog dedičev, upoštevajoč določila ZD, ob tem pa tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka2, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 174. člena ZD, po katerem vsaka stranka krije svoje stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.

1 Primerjaj Karel Zupančič, Uvodna pojasnila k Zakonu o dedovanju, str. 45, Uradni list RS, Ljubljana 2005. 2 Sodišče je navedlo ustrezna dejstva in pravno podlago za določitev kroga zakonitih dedičev, kar zadošča za preizkus, zato ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ostalih uveljavljenih kršitev (11. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) pritožba ni obrazložila, pritožbeno sodišče pa jih ni zaznalo.