Jedro

Objektivne zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 izpolni tisti, ki dejansko razpolaga z zahtevanimi podatki in listinami in ga je davčni organ pozval k sodelovanju v davčnem postopku, vendar na njegovo zahtevo zahtevanih podatkov ni predložil. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni potrebno, da bi bile dopolnilne norme izrecno označene v dejanskem opisu, saj sodišče ni vezano na pravno opredelitev, ki jo ponudi tožilec, sodišče druge stopnje pa lahko pravno oceno sodišča prve stopnje tudi spremeni. Za obstoj kaznivega dejanja je odločilno, da so v dejanskem opisu konkretizirani zakonski znaki iz obeh norm, dopolnilno normo pa je treba v izreku navesti le v primeru, ko nadomešča del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti.

Res je, da stranki v primeru, ko se glavna obravnava začne znova, ni potrebno ponavljati dokaznih predlogov, vendar pa to velja le v primeru, ko se glavna obravnava znova začne v okviru istega sojenja. V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 350,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 22995/2017 z dne 4. 9. 2020 obsojenega A. A. starejšega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora in stransko denarno kazen 150 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, kar znese skupaj 4.500,00 EUR. Odločilo je, da določena kazen zapora ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 3 let ne bo storil novega kaznivega dejanja, medtem ko se stranska denarna kazen izvrši in jo je obsojenec dolžan plačati v roku 3 mesecev od pravnomočnosti sodbe. Sodišče je pravno osebo B., d.o.o. spoznalo za odgovorno za kaznivo dejanje davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 10.000,00 EUR, ki ne bo izrečena, če pravna oseba v preizkusni dobi 3 let ne bo odgovorna za novo kaznivo dejanje. Sodišče je obsojencu in odgovorni pravni osebi naložilo tudi povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 22995/2017 z dne 29. 11. 2021 ob odločanju o pritožbi obsojenčeve zagovornice sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se pravni osebi B., d.o.o. ne izreče pogojna obsodba, sicer pa je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP in kršitev pravic obrambe. Zagovornica Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred sodišče prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Navedel je, da so v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, vključno z obarvanim naklepom, za katerega zadošča že to, da je v izreku naveden. Izpostavil je, da pri tihih blanketnih normah vključitev dopolnilne norme v sodbeni izrek ni potrebna.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca posredovalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki je podala izjavo, v kateri je ponovila svoja stališča iz zahteve za varstvo zakonitosti in izrazila nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca.

B – 1. 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je navedeno izredno pravno sredstvo po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP dovoljeno vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obseg presoje kršitev je določen z načelom dispozitivnosti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, in izpodbijane pravnomočne odločbe ne preizkuša po uradni dolžnosti. Vložnik mora kršitve, na katere se sklicuje, določno označiti in jih konkretizirati tako, da jih je mogoče preizkusiti.1

6. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je izrek sodbe pomanjkljiv in nerazumljiv, saj v njem niso označene dopolnilne norme, iz katerih bi izhajalo: – da je bil obsojenec dolžan voditi glavno knjigo, – da je bil dolžan hraniti poslovne listine in koliko časa jih je bil dolžan hraniti, – katere so tiste poslovne listine, ki bi jih moral obsojenec predložiti davčnemu organu in – da je bil ravno obsojenec tisti, ki bi moral davčnemu organu predložiti zahtevane listine oziroma podatke, pri čemer posebej izpostavlja, da je bil inšpekcijski pregled opravljen pri pravnem nasledniku obsojenca kot samostojnega podjetnika (s.p.) 5 let po izteku relevantnega poslovnega leta, pri čemer je obsojenec pravnemu nasledniku izročil vso potrebno poslovno dokumentacijo.

7. S povzetimi navedbami vložnica zatrjuje, da iz dejanskega opisa v sodbenem izreku ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. S tem po vsebini ne uveljavlja izpodbojnega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izpodbojni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.2

8. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je za sklepčnost izreka sodbe odločilna vsebina konkretnega očitka, ne pa navedba abstraktnih zakonskih znakov, ki lahko v posamičnem izreku sodbe tudi umanjkajo. V obtožbi in v sodbenem izreku morajo biti navedena tista dejstva, ki skupaj opisujejo historični dogodek in ki pomenijo uresničitev objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Konkretizacija opisa dejanja obdolžencu omogoča seznanitev z očitkom in učinkovito obrambo, hkrati pa preprečuje, da bi v isti zadevi prišlo do ponovnega sojenja (_ne bis in idem_).3

9. Po presoji Vrhovnega sodišča opis dejanja v obravnavanem primeru tem kriterijem v celoti ustreza. V izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, ki ga je potrebno brati kot celoto, se obsojencu v odločilnem očita: – da je v postopku davčnega nadzora davka od dohodka iz dejavnosti samostojnega podjetnika A. A. s.p.; – ki ga je davčni organ opravljal pri družbi B. kot pravnem nasledniku obsojenčevega s.p. med 14. 11. 2014 in 12. 1. 2015 za obdobje od 1. 1. 2009 do 30. 9. 2009; – kot oseba, ki je bila pri pravnem nasledniku dolžna davčnemu organu na njegovo zahtevo predložiti zahtevane podatke; – kršil navedeno dolžnost, saj davčnemu organu na njegovo zahtevo ni predložil glavne knjige in računa družbe C., ki ju je bil dolžan voditi kot samostojni podjetnik, – tako pa je ravnal zato, da davčni organ ne bi ugotovil, da je bil navedeni račun fiktiven, in da posledično ne bi ugotovil dejanske davčne obveznosti.

10. Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 stori, kdor z namenom, da bi preprečil ugotovitev dejanske davčne obveznosti, na zahtevo pristojnega davčnega organa ne daje podatkov ali ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi. Objektivne zakonske znake tega kaznivega dejanja izpolni tisti, ki dejansko razpolaga z zahtevanimi podatki in listinami in ga je davčni organ pozval k sodelovanju v davčnem postopku, vendar na njegovo zahtevo zahtevanih podatkov ni predložil.4 Izvršitveno ravnanje, ki pomeni uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja, je kršitev dolžnosti predložitve zahtevanih podatkov in listin. Ta dolžnost je samostojno določena v kazenskopravni normi, ki v tem pogledu ni blanketna.5 Kršitev te dolžnosti je v obravnavanem primeru v opisu dejanja zadostno konkretizirana z navedbo, da obsojenec kot oseba, ki je bila pri pravnem nasledniku dolžna davčnemu organu na njegovo zahtevo predložiti zahtevane podatke in pri kateri se predpostavlja dejansko razpolaganje s temi podatki,6 tega ni storil. Takšen opis je po presoji Vrhovnega sodišča razumljiv in skladen z zahtevo po konkretizaciji opisa dejanja.

11. Res je, kot navaja vložnica, da gre pri dispoziciji kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 deloma za tiho blanketno dispozicijo. Blanketnost dispozicije se izraža v tem, da je za razumevanje vsebine nekaterih zakonskih znakov potrebna uporaba dopolnilnih norm s področja davčnega prava in gospodarskega statusnega prava, čeprav se kazenski zakon na te dopolnilne norme ne sklicuje izrecno.7 Vendar pa se v obravnavanem primeru blanketnost ne nanaša na zakonske znake, ki bi tvorili jedro očitka, saj se je obsojencu v odločilnem očitala kršitev dolžnostnega ravnanja, ki je samostojno določeno v kazenskopravni normi. Prav tako po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni potrebno, da bi bile dopolnilne norme izrecno označene v dejanskem opisu,8 saj sodišče ni vezano na pravno opredelitev, ki jo ponudi tožilec, sodišče druge stopnje pa lahko pravno oceno sodišča prve stopnje tudi spremeni. Za obstoj kaznivega dejanja je odločilno, da so v dejanskem opisu konkretizirani zakonski znaki iz obeh norm, dopolnilno normo pa je treba v izreku navesti le v primeru, ko nadomešča del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti.9 Pri uporabi dopolnilne norme gre za uporabo prava, zato njena navedba in razlaga sodita v obrazložitev sodbe in ne v izrek.

12. Vrhovno sodišče po pregledu izpodbijane pravnomočne sodbe ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvi navedli označbo in vsebino dopolnilnih norm, ki so pomembne za razlago posameznih zakonskih znakov, navedli pa sta tudi razumne razloge o obstoju dejstev, od katerih je odvisna uporaba dopolnilnih norm. Sodišči sta navedli, da je bil obsojenec kot samostojni podjetnik dolžan voditi poslovne knjige v skladu z določbami tretjega odstavka 53. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v skladu s Slovenskim računovodskim standardom (SRS) 39 (2006) in da jih je bil v skladu z 32. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) dolžan hraniti do preteka absolutnega zastaralnega roka pravice do izterjave davka (13. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 4. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Sodišči sta ugotovili tudi, da je bil obsojenec v obdobju, ko je davčni organ opravljal davčni nadzor, direktor pravnega naslednika svojega s.p. (7. in 8. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) in je bil zato davčnemu organu na njegovo zahtevo dolžan predložiti zahtevane podatke.

13. Glede na to, da opis dejanja vsebuje ustrezno konkretizacijo izvršitvenega ravnanja (nepredložitev listin), sodišči pa sta dopolnilne norme navedli v obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

B – 2. 14. Vložnica v nadaljevanju zahteve zatrjuje, da v opisu dejanja ni ustrezno konkretiziran obsojenčev obarvani naklep (_dolus coloratus_), saj bi morale biti v opisu dejanja navedene dejanske okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da je bilo obsojenčevo ravnanje usmerjeno v preprečitev ugotovitve dejanske davčne obveznosti. Po vložničini oceni bi zato dejanski opis moral vsebovati podatke o tem, za katero storitev je bil izdan račun družbe C. št. 09/09, zakaj je bil ta račun fiktiven in kakšen je bil pomen tega računa za davčno obveznost. 15. Vložničin očitek ni utemeljen. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča se zahteva po konkretizaciji nanaša na objektivne zakonske znake, medtem ko pri subjektivnih zakonskih znakih, med katere spada tudi obarvani naklep, velja, da so dovolj določno opredeljeni že v zakonu in zato za opredelitev kaznivega dejanja zadošča sklicevanje na zakonske prvine. Pri subjektivnih zakonskih znakih gre namreč za t. i. notranja subjektivna dejstva, ki neposredno niso zaznavna, nanje pa je mogoče sklepati iz posrednih dokazov (indicev), ki jih sodišče v okviru dokazne ocene navede v razlogih sodbe in ne sodijo v sodbeni izrek.10 Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe vsebuje navedbo, da je obsojenec ravnal z namenom davčnemu organu preprečiti ugotovitev, da je bil pri sestavi obračuna davka od dohodkov iz dejavnosti upoštevan fiktivni račun, in mu s tem preprečiti ugotovitev dejanske davčne obveznosti. Takšno sklicevanje na zakonsko prvino z dodatno konkretizacijo namena zadosti zahtevam po določnosti opisa kaznivega dejanja. V zvezi z vložničinimi navedbami Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da sta v opisu kaznivega dejanja navedena tako vsebina zaračunane storitve kot tudi navedba razloga, zaradi katerega je bil račun fiktiven, pri čemer pa Vrhovno sodišče dodaja, da te navedbe niso bistvene, saj se obsojencu ni očitalo, da je davčnemu organu predložil fiktiven račun, pač pa ravno to, da zahtevanih poslovnih listin ni predložil. 16. Podobno velja tudi za vložničine navedbe, da je obsojenec davčnemu organu predložil bančne izpiske, na podlagi katerih bi davčni organ lahko ugotovil dejansko davčno obveznost, sodišče druge stopnje pa naj bi pravno napačno zaključilo, da pri teh bančnih izpiskih ne gre za poslovno dokumentacijo. Vrhovno sodišče poudarja, da se obsojencu očita nepredložitev točno določenih poslovnih listin, ki jih je davčni organ zahteval v postopku davčnega nadzora. Z navedbami o tem, da je obsojenec namesto zahtevanih listin davčnemu organu predložil bančne izpiske, vložnica želi omajati dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o obstoju obsojenčevega obarvanega naklepa, kar pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

17. Vložnica v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, saj bi morali najprej ugotoviti, kdo je bil dolžan razpolagati s poslovno dokumentacijo, kdo je to dokumentacijo dejansko imel in s kakšnim namenom te dokumentacije ni izročil davčnemu organu. Navaja, da se je obsojenec leta 2009 upokojil in svoje podjetje prenesel na prevzemno družbo B., d.o.o. Tej družbi je izročil tudi celotno poslovno dokumentacijo, za njeno hrambo pa je bil odgovoren B .B. in ne obsojenec. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnica tudi s temi navedbami pod videzom kršitve kazenskega zakona dejansko uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče. B – 3. 18. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbijani pravnomočni sodbi očita tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo s strani obrambe predlaganih dokazov. Vložnica je zatrjevano kršitev konkretizirala zgolj v zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje priče C. C., zato je Vrhovno sodišče v skladu z načelom dispozitivnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP) zatrjevano kršitev lahko preizkusilo zgolj v zvezi s tem dokaznim predlogom.

19. Iz podatkov spisa izhaja, da je zagovornica 21. 3. 2018 v prvem sojenju podala pisni dokazni predlog za zaslišanje priče C. C.Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo 5. 4. 2018 dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben in v sodbi z istega dne obrazložilo razloge za zavrnitev (7. točka obrazložitve). V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje dvakrat razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.11 Zagovornica v novih sojenjih ni ponovila svojega dokaznega predloga in je na naroku za glavno obravnavo 4. 9. 2020 na vprašanje, ali ima še kakšen drug dokazni predlog, odgovorila nikalno. Sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu zagovornice ni ponovno odločalo in v izpodbijani pravnomočni sodbi o tem ni navedlo razlogov. Višje sodišče je v takšnem ravnanju sodišča prve stopnje prepoznalo kršitev določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP, ugotovilo pa je, da ta ni vplivala na zakonitost sodne odločbe.

20. Vrhovno sodišče ob upoštevanju opisanega procesnega dejanskega stanja ugotavlja, da zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka in kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Res je, da stranki v primeru, ko se glavna obravnava začne znova, ni potrebno ponavljati dokaznih predlogov, vendar pa to velja le v primeru, ko se glavna obravnava znova začne v okviru istega sojenja.12 V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju. V obravnavanem primeru je dvakrat prišlo do novega sojenja, v nobenem izmed novih sojenj zagovornica svojega dokaznega predloga ni ponovila, na zadnjem naroku za glavno obravnavo pa je izjavila, da nima novih dokaznih predlogov. Glede na opisano procesno situacijo sodišče s tem, ko ni odločilo o dokaznem predlogu, ki ga je zagovornica podala v okviru predhodnega sojenja, ni prekršilo določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP in pravic obrambe.13 C.

21. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve niso podane, zato je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

22. Izrek o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je sodno takso ob upoštevanju pravnomočno izrečene kazenske sankcije, stopnje zahtevnosti zadeve in obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, na podlagi tarifnih številk 7111, 71113, 7119 in 7152 taksne tarife po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo na 350,00 EUR.

23. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo z večino glasov. Sodnik mag. Aleksander Karakaš je glasoval za oprostitev obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

1 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 2907/2010 z dne 22. 3. 2012, I Ips 273/2009 z dne 1. 7. 2010, I Ips 38/2009 z dne 28. 5. 2009, I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in številne druge. 2 Prim. Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 793. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 5268/2010 z dne 20. 2. 2014. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 33057/2017 z dne 17. 2. 2022. 5 Dolžnost dajanja podatkov je za tistega, ki razpolaga s podatki, pomembnimi za odločanje v davčnem postopku, kot splošno načelo določena tudi v četrtem odstavku 10. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), za fizično osebo kot davčnega zavezanca pa še v 41. členu in tudi v 138. členu ZDavP-2. Kar se tiče same dolžnosti dajanja podatkov te določbe kazenskopravni normi ne dodajajo ničesar bistvenega, saj je omenjena dolžnost jasno določena že v kazenskopravni normi. 6 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 33057/2017 z dne 17. 2. 2022 (tč. 13). 7 Prim. L. Selinšek, Gospodarsko kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 391. 8 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 22717/2018 z dne 16. 3. 2023 (točka 6), I Ips 4442/2015 z dne 15. 4. 2021 (točki 7 in 8), I Ips 94/2010 z dne 16. 12. 2010 (točka 11), I Ips 255/2010 z dne 17. 2. 2011 (točka 5), I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994 in druge. 9 Za takšen primer bi šlo na primer tedaj, ko bi se sestavljavec opisa dejanja namesto podrobnega in obširnega navajanja vseh odločilnih dejstev odločil za neposreden sklic na dopolnilno normo, ki ta dejstva razčlenjuje. Gl. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994. 10 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022, I Ips 4215/2020 z dne 26. 5. 2022 in I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017. 11 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 22995/2017 z dne 17. 1. 2019 ter sodba in sklep istega sodišča VII Kp 22995/2017 z dne 4. 7. 2019. 12 V tem je obravnavana situacija drugačna od procesnega dejanskega stanja v sodbah Vrhovnega sodišča RS I Ips 51/2004 z dne 9. 3. 2006 in I Ips 406/2007 z dne 16. 10. 2008, na kateri se sklicuje višje sodišče (točka 12 obrazložitve drugostopenjske sodbe). 13 Ob tem pa Vrhovno sodišče glede na predhodne pritožbene navedbe zagovornice in obrazložitev sodišča druge stopnje zgolj še pripominja, da je bil dokazni predlog, ki ga je zagovornica podala v pisni obliki 21. 3. 2018, povsem neobrazložen, in torej njegova pravna relevantnost ni bila izkazana, sodišče pa takšnega dokaznega predloga ni bilo dolžno izvesti (gl. 14. točko obrazložitve drugostopenjske sodbe).