Jedro

Čeprav sta čas in kraj storitve obvezni sestavini opisa kaznivega dejanja, ker ga individualizirata kot pravno relevanten dejanski stan (in omogočata učinkovito obrambo), pa v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja ni vedno možna njuna natančna opredelitev glede vsakega dejanja posebej; opis dejanj, ki obsega ponavljajoče se istovrstno ravnanje v širšem časovnem obdobju je ustrezna konkretizacija navedenih sestavin kaznivega dejanja.

Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni vselej zavezano k izrecni opredelitvi do pritožbenih navedb, prav tako tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja: zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma da jih ni prezrlo.

Izrek

Zahtevi obsojenega M.V. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1500 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil M.V. spoznan za krivega storitve štirih nadaljevanih kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 184. člena KZ (točke 1-4). Izrečena mu je bila pogojna obsodba in za dejanji pod tč. 1 in 2 sodbenega izreka določeni kazni po šest mesecev zapora, za dejanji pod tč. 3 in 4 po tri mesece zapora, nato pa mu je bila izrečena enotna kazen "štirinajst mesecev zapora", ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega 200.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, povprečnino 200.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni M.V. in njegov zagovornik, odvetnik M.S. Obsojenec izrecno ne uveljavlja zakonskih razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi "ki sta krivični in slonita na neresnicah in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, razveljavi".

Zagovornik uveljavlja razloge iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, meni, da so bile kršene "obsojenčeva ustavna pravica po 28. in 29. členu Ustave do izvajanja dokazov v njegovo korist ter določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, drugega odstavka 371. člena ZKP in prvega odstavka 395. člena ZKP, kar je lahko in tudi je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločitve". Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in izreče oprostilno sodbo.

Vrhovni državni tožilec H.J. je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na obe zahtevi podal obširen odgovor in predlagal, naj ju Vrhovno sodišče zavrne, ker sta neutemeljeni, saj kršitve zakona, ki jih uveljavljata, niso podane, sicer pa pretežno uveljavljata nedovoljeno podlago, to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Odgovor Vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki sta se o njem izjavila.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Glede na vsebino zahtev je treba uvodoma poudariti, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, namenjeno odpravi kršitev materialnega in procesnega zakona in da zakon v tem postopku izrecno izključuje uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). To pomeni, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni odločbi in da ne preizkuša, ali so v njej pravilno in popolno ugotovljena pravno relevantna dejstva, kot tudi ne pravilnosti dokazne presoje in zaključkov.

A.

K zahtevi obsojenčevega zagovornika 1. Vložnik zahteve je prepričan, da so opisi kaznivih dejanj, zlasti glede časa in kraja storitve, posplošeni in neopredeljeni in da ne dosegajo zakonskih kriterijev iz 364. in 359. člena ZKP, zaradi česar naj bi bila obsojencu onemogočena učinkovita obramba. Zagovornik s tem smiselno uveljavlja nejasnost izreka oziroma bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Ni dvoma, da mora opis slehernega kaznivega dejanja v obtožnici in sodbi, s katero je obdolženec spoznan za krivega, vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet na katerem in sredstvo s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP in 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Čas in kraj storitve sta torej obvezni sestavini kaznivega dejanja, saj ga skupaj z ostalimi prvinami življenjskega primera ob ustrezni konkretizaciji individualizirata kot pravno relevanten dejanski stan kaznivega dejanja.

Obravnavana kazniva dejanja so pravno opredeljena kot štiri nadaljevana kazniva dejanja po prvem odstavku 184. člena KZ, storjena na škodo štirih različnih oškodovank. Opis dejanj obsega ponavljajoče se istovrstno ravnanje obsojenca v prostorih Z. v širšem časovnem obdobju (od maja 1999 do junija 2003), znotraj katerega pa ni za vsako oškodovanko natančneje opredeljen čas in kraj izvršitve vsakega dejanja posebej. To je glede na dnevne stike obsojenca z oškodovankami in pogosta, ponavljajoča se ravnanja tudi nemogoče. V okviru sprejete pravne kvalifikacije kaznivega dejanja (nadaljevano kaznivo dejanje) ustaljena sodna praksa tudi takšno opredelitev časa in kraja storitve šteje kot ustrezno konkretizacijo navedenih sestavin kaznivega dejanja, ki v ničemer ne zmanjšuje možnost učinkovite obrambe. Obsojenčeva temeljita obramba v obravnavanem primeru tej ugotovitvi pritrjuje. Smiselno enake ugovore obrambe sta kot neutemeljene zavrnili tudi že sodišči prve in druge stopnje.

2. V drugem sklopu zagovornikovih navedb, v katerem se prepletajo očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja z očitki o kršitvi zakona, povezanih s sodbenimi razlogi, se je Vrhovno sodišče omejilo zgolj na preizkus slednjih. Strniti jih je mogoče v ugotovitev, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) glede naslednjih odločilnih dejstev: obsojenčeve zlorabe položaja; da so bila dejanja storjena zaradi zadovoljitve spolne sle in glede obsojenčeve kazenske odgovornosti (prištevnost, krivda).

Primernost razlogov prvostopenjske sodbe v smislu zatrjevane procesne kršitve je treba presojati z upoštevanjem bistva obravnavanega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 184. člena KZ. Izvršitveno dejanje tega kaznivega dejanja je lahko spolno občevanje ali kakšno drugo spolno dejanje; v obeh primerih je spolno dejanje posledica zlorabe položaja storilca, kateremu je oškodovanec podrejen oziroma od njega odvisen. Oškodovanec sicer pristane na spolno občevanje ali kakšno drugo spolno dejanje, vendar vedno na pobudo storilca in zaradi njegove zlorabe položaja. Pojem drugega spolnega dejanja v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja je opredeljen predvsem s fizičnim načinom izvršitve dejanja, za katerega je značilno, da je storjeno na telesu oškodovanca, pri čemer mora priti do telesnih stikov med storilcem in oškodovancem. Po prevladujočem stališču sodne prakse je bistvo spolnih dejanj tudi storilčev namen zadovoljitve spolne sle, vendar ne v tem smislu, ali neka spolna praktika storilcu prinaša spolne užitke oziroma ugodje. Po teh stališčih le v primeru, če je storilčevo ravnanje motivirano s spolnimi pobudami, dobi lastnost spolnega dejanja v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja. Na tej osnovi se tudi razlikuje od drugih podobnih dejanj, ki niso spolno motivirana. Sodobnejši pogledi na spolne delikte pa v zvezi z opredelitvijo obravnavanih pravnih pojmov v ospredje postavljajo predvsem zlorabljeno osebo (oškodovanca) in pomen spolne zlorabe za njeno spolno nedotakljivost kot pomembno osebnostno pravico, ne glede na storilčeve nagibe ali motive.

Zagovorniku ni mogoče pritrditi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih omenja. Kolikor se z njimi oziroma zaključki sodišča ne strinja, pa ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Iz prvostopenjske sodbe določno izhaja, v čem je podana obsojenčeva zloraba položaja direktorja pri opisanih spolnih dejanjih. Za vse štiri opisane primere je bistvo zlorabe na splošno pojasnjeno že v opisu kaznivih dejanj s trditvijo, "da so se vse štiri oškodovanke obsojencu bale upreti, saj so vedele, da je tiste, ki so se mu kakorkoli uprli, šikaniral, premeščal in degradiral in so se tako bale za svojo zaposlitev". Tudi v razlogih sodbe sodišča prve stopnje ugotavlja, da je bil obsojenec oškodovankam nadrejen oziroma da so bile od njega (v delovno pravnem smislu) odvisne ter da so prav (iz razlogov, podrobneje navedenih v opisu kaznivih dejanj), pristale in trpele obsojenčeva spolna dejanja, da pa bi se, če obsojenec ne bi bil njihov nadrejeni, odločneje uprle oziroma odreagirale drugače, kljub temu pa so mu, kot ugotavlja sodba, dale vedeti, da jim njegovo ravnanje ni všeč.

Sodišče prve stopnje (sodba, stran 28) na podlagi izpovedb oškodovank, ki jih ocenjuje kot skladne, natančne in prepričljive, ugotavlja, "da jih je obsojenec božal, se dotikal vratu, hrbta, poljubljal po vratu in hrbtu, razlagal svoje sanje s spolnimi fantazijami, šlo je za opolzke besede in namigovanja, objeme, ovohavanje vratu, posege proti oškodovankinim spolnim organom, proti spolovilu in dojkam in prijemanje za dojke". Ocenilo je, da so bila vsa navedena ravnanja spolno motivirana in da so jih tako doživljale tudi oškodovanke same. Določno je zavrnilo tudi obsojenčev zagovor, da gre v tem kazenskem postopku za konstrukt ob njegovi reelekciji oziroma za njegovo obliko komuniciranja, saj opisano ravnanje po oceni sodišča daleč presega običajen način komunikacije, na katero se sklicuje obsojenec, pa naj bo še tako odprta in prijateljska.

Standardu obrazloženosti prvostopenjske sodbe zadostijo tudi razlogi, (razvidni so iz obrazložitve na straneh 24 do 28), s katerimi je sodišče presodilo vprašanje obsojenčeve kazenske odgovornosti. Kazensko odgovoren je storilec, ki je prišteven in kriv (prvi odstavek 15. člena KZ). Prištevnost je normalno psihično stanje, ki se domneva, ugotavljati se mora samo, če obstajajo razlogi za dvom vanjo; ta pa se v tem postopku ni pojavil, oziroma s strani obrambe ni bil zatrjevan. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je obsojenec kriv za storjena dejanja. Kot ugotavlja, se je obsojenec zavedal, da zlorablja svoj položaj za izvrševanje opisanih dejanj, ki imajo vse značilnosti spolnih dejanj. Sodišče tudi ugotavlja, da je bila pobuda za ta dejanja vedno na obsojenčevi in nikoli na strani oškodovank, praviloma jih je izvrševal, ko nikogar ni bilo zraven, oškodovanke pa so, kot izhaja iz njihovih izpovedb, tudi pokazale, da se z njegovim ravnanjem ne strinjajo. Z navedenimi ugotovitvami, ki imajo podlago v izvedenih dokazih, je v izpodbijani sodbi določno opredeljen tudi obsojenčev subjektivni odnos do dejanj, to je njegov naklep z zavestno in voljno sestavino kot tudi zavest o prepovedanosti dejanj. Stališču zagovornika, da se sodišče ni opredelilo do obsojenčeve kazenske odgovornosti, zato ni moč pritrditi.

3. Zagovornik posplošeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in ocenjevalo številnih nasprotij in nelogičnosti v izpovedbah oškodovank in drugih prič tekom celotnega kazenskega postopka, na katere je opozoril obsojenec v svoji analizi, in da je v sodbi povzemalo in ocenjevalo le "zadnje izpovedbe", kar vse je po mnenju zagovornika razlog za dvome v zanesljivost dokazne presoje. V tej zvezi se sklicuje tudi na posamezne dokaze in okoliščine, ki da so, kot navaja, ostale povsem neocenjene in ki bi po prepričanju zagovornika narekovale drugačno presojo zadeve (med drugim navaja, da je neocenjena izpovedba priče M.J., ki zanika oškodovankine navedbe glede zapiranja vrat; da obstaja nasprotje v izpovedbah H.C. in B.V., s katere strani je prišel obsojenec, ko je oškodovanki segel za hlače; da je ostalo neocenjeno sovpadanje časa ovadbe, anonimke in časa obsojenčeve reelekcije itd. Po mnenju zagovornika naj bi sodišče tudi neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje "dodatnih prič zaradi razjasnitve stanja v kolektivu" oziroma obsojenčevega odnosa do podrejenih. Ni vpogledalo tudi predloženih daril, ki so jih oškodovanke dale obsojencu.

Zakon o kazenskem postopku sodišče zavezuje, da vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi vestno pretehta in nato presodi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). V razlogih obsodilne sodbe mora sodišče skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP navesti, katera odločilna dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov, podati mora presojo dokazov in zlasti skrbno oceniti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov in izpovedb, vse to pa mora tudi logično in izkustveno sprejemljivo obrazložiti, kar velja tudi za zavrnitev dokaznih predlogov.

Po mnenju Vrhovnega sodišča so bili navedeni procesni standardi v obrazložitvi prvostopenjske sodbe upoštevani. Sodišče prve stopnje je, kot je že bilo omenjeno, izpovedbe oškodovank ocenilo kot skladne, natančne in prepričljive. V razlogih sodbe (strani 24 - 28) je poudarilo, da na oceno njihove verodostojnosti ne vplivajo okoliščine, da obsojenčevega ravnanja niso prijavile prej, čeprav je trajalo nekaj let, kot tudi, da se dogodkov natančneje ne spominjajo, saj gre, kot navaja, za dalj časa trajajočo "enotno količino inkriminiranega ravnanja" zoper več oškodovank. Navedlo je tudi izpovedbe prič, ki potrjujejo navedbe posameznih oškodovank in na drugi strani ugotovilo, da njihove prepričljivosti ni mogoče ovreči niti z izpovedbami ostalih prič, ki jih poimensko navaja (sodba, stran 28), saj nobena od njih ni zanikala, da do dejanj, ki so predmet obtožbe, ni prišlo. Ni prezrlo tudi neskladja v izpovedbah prič (H.C. in B.V.), ocenilo pa je tudi posamezne okoliščine, s katerimi je obramba želela, vendar pa ni uspela, prepričati, da naj bi bil kazenski postopek premišljen konstrukt oškodovank in tistih, ki so nasprotovali obsojenčevemu ponovnemu mandatu na mestu direktorja Z. Na podlagi takšne dokazne presoje je sodišče prve stopnje ugotovilo odločilna in druga pomembna dejstva. Če se pri tem ni ukvarjalo tudi z ostalimi dokazi oziroma okoliščinami, ki naj bi bili po mnenju obrambe odločilnega pomena za presojo zadeve, to pomeni, da jih je sodišče prve stopnje štelo za obrobne in tako nepomembne, da ne morejo vplivati na sprejeto dokazno oceno in zaključke. Zato zagovornikovo sklicevanje na ostale neocenjene dokaze in dejstva v tem kontekstu pomeni zgolj neprikrito uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič, ki naj bi izpovedovale o običajnem načinu komunikacije obsojenca ter orisale odnose v Z., ker to ni predmet tega kazenskega postopka (sodba, stran 28). Zahteva te odločitve sodišča ne problematizira v smislu zatrjevanja procesnih kršitev oziroma kršitev pravic obrambe (drugi odstavek 372. člena ZKP), temveč zgolj v smislu uveljavljanja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Kot neutemeljene je treba zavrniti tudi navedbe zahteve, da sodišče druge stopnje z obrazložitvijo svoje sodbe ni zadostilo kriterijem iz prvega odstavka 395. člena ZKP. S tem v zvezi zagovornik sodišču očita, da je pavšalno zavrnilo pritožbene navedbe o razlikah in nelogičnostih v izpovedbah prič, da se z njimi vsebinsko ni ukvarjalo in da ni vsebinsko presojalo vprašanja obsojenčeve kazenske odgovornosti.

Na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, katere kršitev uveljavlja zagovornik, mora pritožbeno sodišče presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti stališče in jih ustrezno obrazložiti. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. Prav tako tudi ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja: zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje pa ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter navedbe, ki so pravno irelevantne in očitno neutemeljene.

V skladu z navedenim je Vrhovno sodišče presojalo utemeljenost zahteve le v obsegu, kolikor sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z omenjenima vprašanjema.

Iz razlogov sodišča druge stopnje izhaja, da ni šlo mimo pritožbenih navedb, ki izpostavljajo številna nasprotja in nelogičnosti v izpovedbah posameznih prič in da je presodilo njihov dokazni pomen v zvezi z oceno verodostojnosti oškodovank. Ugotovilo je, da je obsojenec ugotovljene razlike predstavil kar v 166. točkah, da nekatere zatrjevane razlike oziroma neskladja v izpovedbah sicer res obstajajo, da pa niso takšna, da bi omajala zaključke prvostopenjske sodbe in privedle do ugotovitve, da kazniva dejanja niso bila storjena. Sodišče druge stopnje je tudi ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče ocenilo vse dokaze, tudi tiste, ki govorijo v prid obsojenca in da tudi na tej podlagi verodostojnost oškodovank ni bila ovržena. V povezavi z razlogi prvostopenjske sodbe, s katerimi se je višje sodišče v celoti strinjalo, so bile tudi na ta način pritožbene navedbe glede navedenih ugovorov zadovoljivo presojene. Sodišče druge stopnje pa se ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati z ostalimi obsežnimi pritožbenimi navedbami, katere očitno šteje za obrobne in nepomembne, saj to presega zahtevani standard obrazložitve sodbe.

Enak zaključek Vrhovno sodišče sprejema tudi glede presoje obsojenčeve kazenske odgovornosti. Sodišče druge stopnje med drugim pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe, ugotavlja, da je v njej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in "da je obrazložen tudi obstoj kazenske odgovornosti". V točki A/2 te odločbe je bilo ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje zadovoljivo presodilo tudi vprašanje obsojenčeve kazenske odgovornosti. Glede na to, da se sodišče druge stopnje strinja z razlogi prvostopenjske sodbe, njenih argumentov ni bilo dolžno ponavljati. S tem je sodišče druge stopnje v celoti odgovorilo na pritožbene navedbe skladno s prvim odstavkom 395. člena ZKP.

V nasprotju z zahtevo je treba še ugotoviti, da so bile v tem kazenskem postopku ustrezno upoštevane določbe procesne in materialne zakonodaje, kot tudi Ustave Republike Slovenije, ki zagotavljajo zakonit in pošten postopek. Kolikor zagovornik trdi, da je bil ta postopek zlorabljen za onemogočanje obsojenca v službi, se znova vrača na področje dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, tovrstnih navedb pa Vrhovno sodišče v okviru zahteve za varstvo zakonitosti ne preizkuša. B.

K zahtevi obsojenega M.V. 1. Glede na vsebino zahteve in še posebej glede na obsojenčevo izjavo o odgovoru Vrhovnega državnega tožilca, ki ji očita, da ne daje nepristranske, objektivne in poglobljene analize njegove zahteve, ni odveč uvodoma ponoviti, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji le uveljavljane kršitve zakona, ki pa morajo biti zatrjevane konkretno in obrazložene in da vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, ne presoja, ker je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

Iz obsežne in podrobne obrazložitve zahteve je razvidno, da vložnik povsem neprikrito pretežno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, tudi takrat, ko se načelno sklicuje na kršitev pravic obrambe in ko trdi, da je bil prikrajšan za pošteno sojenje. Izrecno ne uveljavlja nobene kršitve zakona, pač pa se, kot je razbrati iz razlogov zahteve, nanje sklicuje zgolj smiselno in sicer v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane sodbe ter sprejeto pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče se je zato omejilo le na navedena vprašanja, utemeljenosti zahteve, kolikor sega na področje dejanskega stanja, pa ni presojalo.

Obsojenec izpodbijanima sodbama očita, da sta krivični, da slonita na očitnih neresnicah in neskladjih ter zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in da sta plod "dobro planirane zarote povezanih oseb". Svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno utemelji tudi z nadrobnim prikazom razlik (po straneh in vrsticah), zlasti v izpovedbah posameznih oškodovank (in drugih prič) in neskladij z drugimi dokazi, vse to pa pospremi s svojimi komentarji v tem smislu, česa sodišče ni ocenilo, oziroma pojasnilo, kaj po njegovem mnenju ne drži, kaj je v neskladju z ostalimi dokazi itd. (točke 1. do 5 zahteve). Po enaki metodi "od besede do besede" analizira tudi "zaključni govor državnega tožilca na glavni obravnavi dne 22.2.2005" (točka 6) ter ustno obrazložitev prvostopenjske sodbe (točka 7). Z enakim minucioznim pristopom razčlenjuje tudi pisno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje (točka 8).

Po pregledu zahteve je očitno, da obsojenec na opisan način graja dokazno presojo, predvsem v smislu razvrednotenja verodostojnosti izpovedb oškodovank, ki ga po njegovem mnenju obremenjujejo z lažnimi obtožbami po vnaprej pripravljenem scenariju zaradi njegovih povečanih zahtev po kvaliteti dela in ker želijo priti do odškodnine. Če bi se Vrhovno sodišče spustilo v vsebinsko obravnavo obsojenčeve "dokazne analize", bi nedopustno posegalo v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Sicer pa je Vrhovno sodišče do vprašanj, povezanih z dokazno oceno, že zavzelo stališče v obrazložitvi sodbe k točki A/3, kjer je odgovorilo na smiselno enake ugovore obsojenčevega zagovornika in zato teh ugotovitev ne ponavlja. Dodaja le še, čeprav s tem prestopa okvire presoje zakonitosti odločbe, da obsojenec kot "pravni laik" v zvezi s problematiko dokazovanja očitno ne upošteva nekaterih v sodni praksi splošno uveljavljanih kriterijev za presojo verodostojnosti prič. Znano je, da je takšna ocena med drugim vedno pogojena z ugotavljanjem, ali je priča zmožna in ali je voljna izpovedati resnico ali drugače povedano, priča lahko zavestno izraža neresnico ali pa želi govoriti resnico, pa tega ne more iz objektivnih razlogov (na primer glede na svoje sposobnosti opažanja, zaznavanja, pomnenja, opisovanja itd.). Zato se verodostojnost izjav vedno ocenjuje z upoštevanjem pravil logike in psihologije. Takšna ocena pa seveda nujno vključuje tudi pogoje (objektivne in subjektivne), v katerih je priča zaznavala dogajanje.

Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni ugotovilo, da se priče (zlasti oškodovanke) posameznih podrobnosti ne spomnijo, zaznalo je tudi posamezna odstopanja v njihovih izpovedbah in neskladja z drugimi dokazi, kar je glede na širok časovni okvir, število oškodovank in obravnavanih dogodkov tudi povsem razumljivo, in ocenilo, da vse to ne vzbuja dvom v verodostojnost in siceršnjo zanesljivost oškodovank, ko opisujejo obsojenčeva spolna ravnanja. Ob tem pa je tudi zavrnilo zagovor o njihovih motivih za zavestno lažno obtoževanje obsojenca.

2. Navedbe zahteve, da sodišče ni ocenjevalo posameznih odstopanj in protislovij z drugimi dokazi, bi bile z vidika procesne kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih) upoštevne, če bi se nanašale na dokazovanje in ugotavljanje odločilnih dejstev, vendar ni tako, čeprav jih obsojenec na splošno vse po vrsti označi kot odločilne oziroma pomembne. Kot je bilo pojasnjeno v obrazložitvi pod točko A/3 po oceni sodišč prve in druge stopnje vsi ti ugovori obrambe ne morejo vplivati na drugačno dokazno presojo. S takšnim celovitim, vendar razumno selektivnim pristopom pri oceni dokazov in dejstev zakon ni bil kršen.

3. Z vidika kršitev materialnega zakona so (v omejenem obsegu) relevantne navedbe zahteve, v katerih obsojenec ponuja svojo laično pravno razlago zakonskih pojmov "drugo spolno dejanje" (obravnava ga kot "spolno nadlegovanje") in zlorabo položaja, ob hkratnem zatrjevanju zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je do teh (in drugih pravnih vprašanj) svoje stališče že pojasnilo v obrazložitvi k točki A/2, kjer je opozorilo na bistvo obravnavane inkriminacije in ugotovilo, da ima izpodbijana sodba ustrezne razloge tudi glede teh odločilnih dejstev. Zato se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na tam navedene razloge.

4. Na dosedanjo obrazložitev svoje odločbe Vrhovno sodišče opozarja tudi v zvezi z obsojenčevo kritiko odločitve sodišča druge stopnje in razlogov njegove sodbe. Med drugim obsojenec navaja, da se čuti prikrajšanega za pošteno sojenje, ker pritožbeno sodišče ni "pregledalo vseh 166 podrobnosti, ki jih navaja v pritožbi", ne strinja se z ugotovitvijo, da so bili na prvi stopnji vsi dokazi ocenjeni in zaključki ustrezno obrazloženi in da so kazniva dejanja časovno dovolj natančno obrazložena. Na vlogo višjega sodišča, procesne standarde, ki veljajo za obrazložitev njegovih odločb ter konkretna vprašanja, ki jih izpostavlja zahteva, je bilo odgovorjeno v točkah A/4 in A/1, zato teh razlogov ni potrebno ponavljati.

5. Navedbe zahteve (točki 6 in 7), ki se nanašajo na zaključni govor državne tožilke na zadnji glavni obravnavi in na ustno obrazložitev sodbenega izreka so brezpredmetne, kot je pravilno ugotovil v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti že vrhovni državni tožilec, saj ne gre za dokazno gradivo ali del sodbe, ki je predmet presoje sodišča. 6.Vložnika zahteve se tudi ne moreta sklicevati na določbo 427. člena ZKP, saj bi to pomenilo nedovoljeno širjenje razlogov, ki jih sme uveljavljati vložnik v zahtevi. Določba 427. člena ZKP daje pooblastilo Vrhovnemu sodišču, da razveljavi izpodbijano sodbo, če se mu pojavi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, (ob zahtevi, utemeljeni na kršitvah zakona). Vložnika zahteve kršitve zakona sicer uveljavljata, vendar pa se Vrhovnemu sodišču ob presoji zadeve takšen dvom ni pojavil. Ker sta po navedenem zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti neutemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji.