Jedro

Tožnik ima ob pravilni razlagi 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določb 67. in 68. člena tega zakona (če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine glede na nastanek invalidnosti in minimalno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji) pravico do priznanja (sorazmernega dela) invalidske pokojnine, kljub temu, da mu je to pravico nosilec zavarovanja v BiH že priznal tudi ob upoštevanju v Republiki Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 4. 10. 2006 in z dne 3. 4. 2006 ter da se tožniku prizna invalidska pokojnina iz naslova dela in zavarovanja v Republiki Sloveniji.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi „bistvenih kršitev pravil postopka“ in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo v času odločanja pritožbenega sodišča že veljavnega Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (BiH). Sodišče tudi zmotno zaključuje, da ima tožnik pokojnino v BiH tudi iz naslova dela v Republiki Sloveniji, saj delovna doba v Sloveniji ni bila upoštevana pri odmeri pokojnine v BiH. Zato je sodišče zmotno uporabilo določbo 177. člena ZPIZ-1. 4. Tožnik je svojo vlogo naslovil tudi kot „predlog za dovolitev revizije“ in predlaga, da se revizija „dopusti“. Predmet spora je priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V tovrstnih sporih je na podlagi 4. točke 31. člena ZDSS-1 revizija vselej dovoljena. Zato je predlog za dopustitev revizije očitna posledica nepoznavanja prava in povsem nepotreben, zaradi česar revizijsko sodišče o njem ni odločalo.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizija pavšalno očitanega revizijskega razloga kršitve določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Izpodbijana sodba temelji zgolj na ugotovitvi, da je tožnik pravico do invalidske pokojnine pridobil pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v BIH na podlagi celotne pokojninske dobe, vključno na podlagi dobe, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji, zato je izbiro na podlagi 177. člena ZPIZ-1 že uveljavil. 9. Po prvem odstavku 177. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, pravico do uživanja le ene od njih po lastni izbiri in sicer po drugem odstavku tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. To določbo je Vrhovno sodišče tolmačilo tako, kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, vendar je v zvezi s tem prišlo do odločitve Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbama Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 in Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 razveljavilo sodbi Vrhovnega sodišča (VIII Ips 213/2004 in VIII Ips 248/2005 na kateri se sklicuje prvostopna sodba). V navedenih odločbah je Ustavno sodišče s sklicevanjem na 50. in 33. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in naslednji) obrazložilo, da ima zavarovanec ob pravilni razlagi 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju drugih določb tega zakona (če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do pokojnine glede na starost in pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji) pravico do priznanja pokojnine tudi v primeru, če mu je bila v drugi državi s področja bivše Jugoslavije že priznana pravica do pokojnine tudi ob upoštevanju v Republiki Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe.

10. Skladno s to odločitvijo Ustavnega sodišča ima tožnik ob pravilni razlagi 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določb 67. in 68. člena tega zakona (če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine glede na nastanek invalidnosti in minimalno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji) pravico do priznanja (sorazmernega dela) invalidske pokojnine, kljub temu, da mu je to pravico nosilec zavarovanja v BiH že priznal tudi ob upoštevanju v Republiki Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe. Obstoja pogojev za pridobitev pravice sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, sodišče druge stopnje pa se do tega tudi ni opredelilo - razumljivo že zaradi stališča, da tožnik ne more uveljavljati pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji, če jo je že uveljavil v BiH.

11. Ker sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista presojali utemeljenosti zahtevka z vidika pogojev, ki jih za pridobitev pravice do invalidske pokojnine določa ZPIZ-1, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku na podlagi izvedenih dokazov o tožbenem zahtevku ponovno odločiti - tokrat ob predpostavki, da priznanje pravice pri nosilcu zavarovanja v BIH ni ovira za uveljavljanje pravice do invalidske pokojnine po predpisih Republike Slovenije.