Jedro

Določilo sporazuma, po katerem se delodajalec in delavec s podpisom strinjata, da je dogovor sestavljen in podpisan brez sile, grožnje ali zvijače in tudi brez zmote, ter da ga tozadevno ne bosta izpodbijala, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo, je namreč zakonsko dopusten tekst, ki podpisnika opozori na to, da v primeru sile, grožnje, zvijače ali zmote ne podpiše takega sporazuma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je sporazum z dne 20. 9. 2011, podpisan med pravdnima strankama, nezakonit in se razveljavi oziroma je ničen in je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo s 1. 4. 2012 na delovno mesto, ki ga je zasedal pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2011 (točka I. izreka sodbe). Odločilo pa je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II. izreka sodbe).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker tožeča stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje sodbe v delu, kjer je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, je pritožbeno sodišče štelo, da se zoper ta del sodbe ne pritožuje. Tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in okoliščine v zadevi. Tožnik ni imel možnosti posveta v zvezi s sporazumom, kar je potrdila tudi priča A.A., ker je podpis trajal le pet do deset minut. To pa potrjuje tudi tožnikova žena. Po stališču pritožbe sporazum nasprotuje tudi prisilnim predpisom oziroma morali in je zato ničen, saj je nelogično, da je v 3. členu vstavljen 2. odstavek, ki že v naprej izključuje možnost sile in prisile. Ta odstavek namreč ne bi bil potreben, če se tožena stranka ne bi bala, da bi tožnik vseeno iz navedenih razlogov izpodbijal sporazum. Temu dejstvu pritrjuje tudi naslednji odstavek v istem členu, saj je vneseno določilo, da tožnik s sporazumom ne sme seznanjati drugih oseb, zato je bil onemogočen, da se o sporazumu posvetuje. Tožnik je bil že pred tem deležen mobinga. Poleg tega pa sporazum nikjer ne določa, katera pogodba preneha oziroma se razveljavlja, v 4. odstavku 2. člena pa je določilo, da se bo samo v primeru spora pri uveljavljanju kakršnih koli terjatev do delodajalca štelo, da je delovno razmerje sporazumno prenehalo. Ker tožnik ni uveljavljal nobenih terjatev do delodajalca, pogoj za prenehanje delovnega razmerja ni izpolnjen. Tožnik opozarja tudi na to, da sporazum ni bil podpisan s strani zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožena stranka je sicer naknadno predložila zapis z dne 10. 7. 2012, s katerim naj bi A.B. odobril sklenitev sporazuma, vendar je bila tožena stranka s tem prekludirana. Poleg tega pa zakoniti zastopnik tožene stranke ne razume slovensko, zato tudi zapis z dne 10. 7. 2012 ne more veljati, ker je bil verjetno podpisan, ne da bi se vedelo, kaj je podpisano. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko se do zatrjevanj tožeče stranke o podpisu sporazuma ni opredelilo, storilo bistveno kršitev določb postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožeče stranke in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dne 20. 9. 2011 podpisani sporazum ni ničen, saj ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, kot za ničnost določa 1. odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). Sklenjen je skladno z določiloma 1. in 2. odstavka 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom. Nadalje je tudi ugotovilo, da v času pred podpisom tega sporazuma, ni prišlo s strani tožene stranke in njenih zaposlenih, ki so bili tožniku nadrejeni, do nedopustne grožnje ali sile, ki bi pri njem povzročila utemeljen strah in bi tožnik zaradi tega podpisal ta sporazum. Sploh pa tožnik ni konkretiziral, na kakšen način naj bi se izrazila sila ali grožnja s strani tožene stranke, ampak je le zatrjeval, da je bil prisiljen podpisati sporazum tudi iz razloga, ker je pri toženi stranki zaposlena njegova žena in mu je bilo povedano, da če ne podpiše, se bo našel način, da bosta oba brez službe. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka še ugotovilo, da je šlo med strankama za povsem normalne pogovore, pravzaprav celo za neko vrsto pogajanja, saj sta bili tožniku s strani tožene stranke dani dve možnosti, končno pa so na predlog tožnika sklenili zanj še ugodnejši sporazum, po katerem mu je bilo delovno razmerje podaljšano še za en mesec. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil sporni sporazum sklenjen povsem zakonito, brez napake volje na strani tožnika, zato je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Opredelilo se je do vseh bistvenih zatrjevanj tožeče stranke. Sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da se ne bi dala preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi, pa tudi jasnim razlogom sodbe o odločilnih dejstvih ne, ti razlogi pa si tudi niso med seboj v nasprotju.

Kot izhaja iz izpovedi zaslišanih prič, do sklenitve sporazuma med strankama ni prišlo v petih do desetih minutah, saj sta se stranki o vsebini sporazuma dogovarjali in sta šele po tem, ko je tožena stranka sprejela tožnikov predlog, podpisali sporazum. To izhaja tudi iz tožnikove izpovedbe na list. št. 21-22. Tožnik, ki je bil v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, je namreč v mesecu juniju 2011 sam prosil za sestanek z vodjo tožene stranke za Slovenijo. Sestanek je bil en dan pred podpisom sporazuma, zato se je tožnik vsekakor lahko posvetoval tudi z ženo o zanj najugodnejši rešitvi.

Določilo 2. odstavka 3. člena sporazuma, po katerem se delodajalec in delavec s podpisom strinjata, da je dogovor sestavljen in podpisan brez sile, grožnje ali zvijače in tudi brez zmote, ter da ga tozadevno ne bosta izpodbijala, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo, je namreč zakonsko dopusten tekst, ki podpisnika opozori na to, da v primeru sile, grožnje, zvijače ali zmote ne podpiše takega sporazuma. Po stališču pritožbenega sodišča tudi ni sporno določilo 3. odstavka istega člena, da delavec in delodajalec ne bosta z vsebino sporazuma seznanjala tretjih oseb in to določilo nikakor ne dokazuje, da se tožnik o sporazumu ni smel posvetovati.

Iz 1. člena sporazuma izhaja soglasna ugotovitev strank, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2011, zato je jasno, da mu na podlagi tega sporazuma preneha delovno razmerje sklenjeno s to pogodbo o zaposlitvi in sicer 31. 3. 2012 in ne šele v primeru spora pri uveljavljanju kakršnih koli terjatev do delodajalca, kot to skuša prikazati pritožba.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila tožena stranka s predložitvijo zapisa z dne 10. 7. 2012, s katerim je A.B.odobril sklenitev sporazuma z dne 20. 9. 2011, prekludirana. Tožena stranka je v roku, ki ji ga je na prvem naroku za glavno obravnavo dodelilo sodišče, v spis vložila tako sklep edinega družbenika tožene stranke z dne 14. 5. 2007 (B2) kot tudi odobritev sporazuma, sklenjenega s tožnikom z dne 10. 7. 2012 (B3), tako da s predložitvijo listin ni bila prekludirana. Prav tako pa tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da je odobritev neveljavna, ker A.B. ne zna slovensko. Listino sta podpisala dva zakonita zastopnika tožene stranke in njuna podpisa (podpis direktorja A.B. in podpis prokurista A.C.) potrjujeta vsebino listine.

Po preizkusu vseh pritožbenih navedb, ki jih tožeča stranka uveljavlja v pritožbi, se je pritožbeno sodišče opredelilo, kot je že navedeno, le do tistih, ki bi lahko bile odločilne. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.