Jedro

Tožnik je v postopku izkazoval, da so na parcelah št. 111 in 222 k.o. ..., še drugi objekti, razen stanovanjskih stavb B. in A., ki pa niso komunalno opremljeni, temveč gre za kmetijske objekte in druge površine, ki tem objektom služijo. To navedbo, ki je bistvena za pravilno uporabo materialnega prava, saj se komunalni prispevek odmeri le za stavbno zemljišče, ki je komunalno opremljeno s komunalno opremo, pa je toženka brez obrazložitve ignorirala in določila vso površino parcel št. 111 in 222 kot „površino parcele objektov (m2 - A parcelo)“, kar pa ne bi mogla, kolikor bi upoštevala tudi obstoj kmetijskih objektov, fundus in površino, ki jim služi, ki na parcelah, ob upoštevanih stanovanjskih objektih tudi stojijo, in niso komunalno opremljeni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Cerknica, št. 410-707/2017-2 z dne 10. 2. 2020 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 469,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril komunalni prispevek za stanovanjsko stavbo na naslovu A., na parceli št. 111: 1201 m2; 222: 467 m2, lastništvo 1/1, za priklop na javno kanalizacijsko omrežje (izboljšanje komunalne opremljenosti) v višini 2.083,30 EUR in mu ob upoštevanju že poravnane odmere v znesku 1.746,36 EUR naložil, da mora razliko v znesku (336,94 EUR) plačati zadnji dan v naslednjem mesecu po dnevu dokončnosti odločbe (I. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je nadalje odločil, da je treba komunalni prispevek plačati na transakcijski račun št. SI56 ... pri UJP Postojna (II. točka izreka), da je zavezanec dolžan plačati zakonite zamudne obresti, stroške izterjave in druge stroške, ki nastanejo v postopku prisilne izterjave, če komunalni prispevek ni plačan v roku (III. točka izreka), da potrdilo o plačanem komunalnem prispevku izda upravni organ po plačilu celotnega odmerjenega prispevka, vključno z morebitnimi zamudnimi obrestmi in stroški (IV. točka izreka) in da stroškov postopka ni (V. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da odloča v ponovljenem postopku po sodbi sodišča opr. št. I U 1955/2017-19 z dne 22. 1. 2019 in ugotavlja, da na zemljiščih parc. št. 111 k.o. ... s površino 1201 m2 in parc. št. 222 k.o. ... s površino 1668 m2 stojita dva stanovanjska objekta (B. in A.), zato je organ odločil, da se vsakemu od objektov določi parcela objekta v delu, kolikor je dopustno, saj so glede na dejansko stanje pozidanosti (pomožni objekti in površine, ki služijo osnovnima objektoma) površine premajhne. Organ je parcelo št. 111, ki ima površino 1201 m2 in je v celoti pozidana, k stavbi A., določil do ½, kar predstavlja 600,50 m2, in k stavbi B., do ½, kar predstavlja 600,50 m2. Ker tudi zemljiška parcela št. 222 s katastrsko površino 467 m2 v celoti predstavlja površino, ki služi objektu A., je organ ugotovil, da površina obeh navedenih parcel predstavlja celotno zazidljivo površino zemljiških parcel – 1.067, 50 m2. Nadalje ugotavlja, da je neto tlorisna površina objekta, ki izhaja iz uradne evidence Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: GURS), 289,60 m2. Iz dejanskega stanja je razvidno, da vse navedene površine, ki so hkrati tudi površine katastrskih parcel št. 111 in 222, obe k.o. ..., tudi dejansko služijo osnovnemu objektu, površina parcele objekta, ki je zajeta v obračunu, je po namenski rabi izključno stavbno zemljišče, po dejanski rabi pa 100 % pozidano zemljišče. Ker gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (stavbišče) in zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu, je tako površino mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. S tem je upošteval stališče Upravnega sodišča, da parcela objekta ni avtomatično celotna površina katastrske parcele, ampak jo je določil glede na dejansko stanje ob upoštevanju veljavnih predpisov. Ugovor tožnika, da površine zemljišč parc. št. 111 in 222 uporablja za dostop do gospodarskih poslopij z mehanizacijo, skladiščenjem pridelkov in mehanizacije ter za dovoz tovora in živine do poslopij, je zavrnil kot neutemeljenega, saj vsa navedena zemljišča služijo osnovnemu objektu. Organ je na pripombe tožnika tudi pojasnil, da je bil program opremljanja sprejet na podlagi Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) in da se zemljišče zavezanca nahaja v obračunskem območju. Kot neutemeljeno je zavrnil tudi pripombo, da bi moral pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati površino zemljišča pod stavbo, pomnoženo s faktorjem 1,5, saj je takšna formula v nasprotju z občinskimi prostorskimi izvedbenimi akti.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožniku zavrnil. 3. Tožnik v tožbi v bistvenem zatrjuje, da je organ prve stopnje nepravilno ugotovil dejansko stanje, saj se je postopka lotil na preveč arbitraren in površen način, pri tem pa v celoti preslišal pojasnila, ki mu jih je posredoval tožnik. Zaključek o dejanskem stanju, ki ga je sprejel organ prve stopnje, je zmoten, nepodprt z dokazi in ne izhaja iz podatkov GURS. Pretežni del zemljišča na parc. št. 111 ne služi stavbi na naslovu A., ampak služi za opravljanje kmetijske dejavnosti oziroma pomožnim kmetijskim objektom, ki na njej stojijo. Na navedenem zemljišču se nahajata stavbi št. 3 in 4, ki v naravi predstavljata kmetijske objekte, ki niso priključeni na kanalizacijsko omrežje. V podkrepitev svojih navedb je tožnik organu prve stopnje predložil tudi fotografije, vendar je organ tožnikove navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe le pavšalno zavrnil in ni nikjer pojasnil, na podlagi česa je ugotovil, da polovica zemljišča na parc. št. 111 in celotno zemljišče na parc. št. 222 predstavljata površino, ki služi stanovanjski stavbi na naslovu A. Nadalje, da je nepravilna ugotovitev organa prve stopnje, da celotna površina zemljišča parc. št. 222 predstavlja površine, ki služijo stavbi št. 4. Organ prve stopnje tako parcele objekta ni določil na podlagi dejanskega stanja in na podlagi relevantnih prostorskih izvedbenih aktov občine. Prav tako v predmetni zadevi ni jasno, ali se tožnikovi zemljišči parc. št. 111 in 222 sploh nahajata v obračunskem območju izboljšanja komunalne opremljenosti. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju bi moral organ prve stopnje odločiti, da parcela objekta v konkretni zadevi predstavlja stavbišče tožnikove stavbe št. 4 in 1,5 metra širok obodni pas okrog stavbe, ki je potreben za uporabo stavbe. Navaja, da je od izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča, v zvezi s katerim je bila tožniku izdana izpodbijana odločba, minilo že več kot dve leti, zato je organ zamudil rok za odmero komunalnega prispevka. Tožnik v tožbi nadalje zatrjuje tudi obstoj kršitev pravil upravnega postopka, saj je organ prve stopnje z izdajo izpodbijane odločbe kršil prepoved reformatio in peius. Prvotna odločba o odmeri komunalnega prispevka, ki jo je naslovno sodišče odpravilo s sodbo v zadevi opr. št. I U 1955/2017-9, je namreč v plačilo nalagala nižji znesek komunalnega prispevka (1.746,36 EUR) kot izpodbijana odločba (2.083,30 EUR). Prav tako navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe nerazumljiva in očitno pomanjkljiva, saj iz nje ni mogoče razbrati razlogov, ki so bili odločilni za odločitev v zadevi. Organ prve stopnje se ni opredelil niti do dokaznih predlogov tožnika (ogled zadevnih nepremičnin in objektov, fotografij ter skic) niti do tožnikovih navedb iz ugovora z dne 17. 4. 2019. Predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja svoje navedbe iz upravnega postopka in dodatno navaja, da se celotna površina parcele objekta nahaja v območju stavbnih zemljišč in je po namenski rabi izključno stavbno zemljišče, po dejanski rabi pa pretežno pozidano zemljišče, tako površino pa je v skladu z veljavnimi predpisi mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Opozarja, da je navedba tožnika, da parcela objekta v konkretni zadevi predstavlja stavbišče stavbe št. 4 in 1,5 metrov širok obodni pas okrog stavbe, ki je potreben za uporabo stavbe, nedovoljena tožbena novota. Prav tako prereka navedbo tožnika, da je potekel 2-letni rok za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka, saj je obveznost upoštevanja tega roka pričela teči šele od dneva začetka uporabe Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2), to je od 1. 6. 2018 dalje, do izboljšanja opremljenosti pa je v konkretni zadevi prišlo pred tem datumom. Nadalje navaja, da tožnik tožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka uveljavlja šele v predmetni tožbi, medtem ko v pritožbi tekom upravnega postopka teh kršitev ni navajal. Kljub temu toženka pojasnjuje, da se je ustrezno opredelila do pripomb tožnika in da so bili predlagani dokazi nebistveni.

5. Sodišče je dne 19. 4. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga na podlagi prve alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zoper sestavo sodišča stranke na glavni obravnavi, niti pred tem pisno, niso podale ugovora.

6. Sodišče je dne 19. 5. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo, na kateri je odločalo o izvedbi dokazov. Dopustilo je vpogled v vse predlagane dokaze, zavrnilo pa je dokazna predloga za zaslišanje tožnika in ogled na kraju samem, katerih izvedbo je ocenilo za nepotrebno, glede na materialno-pravno stališče v zadevi, ki je razvidno iz nadaljevanja sodbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet upravnega spora je odločba, s katero je toženka tožniku odmerila komunalni prispevek za stanovanjsko stavbo A. (v obrazložitvi za stanovanjski stavbi A. in B.), na parcelah 111 in 222 k.o. ..., zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti (priklop na javno kanalizacijsko omrežje).

9. Iz obrazložitve izhaja, da toženka odloča v ponovnem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1955/2017 z dne 22. 1. 2019, ter je v ponovnem postopku odmerila komunalni prispevek na podlagi tretjega odstavka 7. člena Odloka, ki določa, da se komunalni prispevek določi na podlagi dejanskega stanja oziroma meril in pogojev iz veljavnih prostorsko izvedbenih aktov občine. V zvezi z navedeno pravno podlago je toženka navedla, da dejansko stanje izkazuje, da vse površine parcel 111 in 222 (v izmeri 1201 m2 in 676 m2) dejansko služijo objektoma B. in A. 10. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je ZPNačrt. Skladno z 79. členom tega zakona je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek); komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme se lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost (80. člen ZPNačrt). Komunalni prispevek se določi na podlagi programa opremljanja, glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (prvi odstavek 82. člena ZPNačrt).

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka tretji odstavek 7. člena Odloka uporabila pravilno, glede na drugi odstavek 82. člena ZPNačrt, ki določa odvisnost odmerjene višine komunalnega prispevka s „površino in opremljenostjo stavbnega zemljišča s komunalno opremo“. Tožnik je namreč v postopku izkazoval, glej ugovor na informativni izračun odmere komunalnega prispevka po uradni dolžnosti z dne 17. 4. 2019 s prilogami, da so na parcelah 111 in 222 k.o. ..., še drugi objekti, razen stanovanjskih stavb B. in A., ki pa niso komunalno opremljeni, gre za kmetijske objekte in druge površine, ki tem objektom služijo. To navedbo, ki je bistvena za pravilno uporabo materialnega prava, saj se komunalni prispevek odmeri le za stavbno zemljišče, ki je komunalno opremljeno s komunalno opremo, pa je toženka brez obrazložitve ignorirala in določila vso površino parcel 111 in 222 kot „površino parcele objektov (m2 - A parcelo)“, kar pa ne bi mogla, kolikor bi upoštevala tudi obstoj kmetijskih objektov, fundus in površino, ki jim služi, ki na parcelah, ob upoštevanih stanovanjskih objektih tudi stojijo, in niso komunalno opremljeni, po zatrjevanju tožnika.

12. Ker toženka navedb iz ugovora ni upoštevala, niti ni izvedla dokaza z ogledom, ki ga je predlagal tožnik, na podlagi katerega ugotovitev bi lahko izključila pravilnost tožnikovih navedb o obstoju kmetijskih objektov na parcelah, ki so predmet obravnave, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem sporu (ZUP), posledično pa je v zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo.

13. V zvezi z ugovorom, ali sta tožnikovi parceli v obračunskem območju izboljšanja komunalnega opremljanja, je tožniku odgovorilo sodišče že v sodbi I U 1955/2017, ko je navedlo, da je že drugostopenjski organ v prejšnjem postopku, s sklicevanjem na program opremljanja, tožniku pojasnil, da stanovanjski objekti na območju aglomeracije Rakek ležijo v obračunskem območju komunalne opremljenosti z javnim kanalizacijskim omrežjem.

14. V svoji praksi pa je sodišče sprejelo tudi stališče, da rok iz 222. člena ZUreP-2 (dveletni zastaralni rok), teče šele od dneva začetka uporabe ZUreP-2, to je od 1. 6. 2018. V zvezi s kršitvijo pravil postopka, prepoved reformatio in peius pa, da tudi v primerih odmere višjega komunalnega prispevka kot v prvem postopku, ta kršitev ne obstaja, kolikor organ ugotovi novo višino komunalnega prispevka, na podlagi dejanskega stanja, ki na podlagi sodbe, ki je prejšnjo odločitev odpravila, ni pridobilo materialne pravnomočnosti na tej podlagi.

15. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek, sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 16. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 469,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu), ter pri tem upoštevalo, da je opravilo javno glavno obravnavo. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

17. Stroškovni zahtevek toženke je sodišče zavrnilo po načelu uspeha v pravdi iz 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače (22. člen ZUS-1).