Jedro

Določilo 80. člena ZIZ, ki je uporabno tudi za predmetni primer, ko gre za vprašanje upravičenosti pridržne pravice na tožnikovem orodju, je izjema od pravila, da je vse tožnikovo premoženje podvrženo izvršbi in je torej lahko praviloma vse premoženje tudi predmet pridržne pravice. Izjeme pa je treba ozko tolmačiti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi glede izreka o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi in se sodba sodišče prve stopnje v izreku o pravdnih stroških s p r e m e n i tako, da je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki v roku 15 dni pravdne stroške v znesku 149.257,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2004 dalje do plačila.

Sicer se pritožba tožeče stranke zoper sodbo in v celoti pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje zavrneta kot neutemeljeni in potrdi v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 2.883.807,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2002 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, povečane za 20 % zakonske zamudne obresti od izdaje odločbe do plačila, glede samih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi v roku 15 dni v znesku 155.857,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2004 dalje do plačila.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje popravilo izrek o stroških v izpodbijani sodbi tako, da se v obrazložitvi na 5. strani sodbe v 6. vrstici 4. odst. za besedilom "sodno takso za odgovor na tožbo 14.419,00 SIT" doda besedilo "in 20% DDV".

Zoper to sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki.

Sodbo sodišča prve stopnje tožeča stranka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, češ da pri orodju za brizganje pokrova za WC deske ne gre za tako osnovno sredstvo, brez katerega tožnik ne bi mogel opravljati svoje dejavnosti, torej da ne gre za osnovno sredstvo v smislu 80. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožeča stranka namreč izdeluje WC deske in jih potem prodaja. Zaradi nezakonitega zadrževanja tega orodja pa je bila tožeča stranka prisiljena poiskati relativno ustrezne deske drugega proizvajalca, da je lahko izpolnila že sklenjene pogodbe o dobavi WC desk, s tem pa je sicer zmanjšala nastalo škodo, škodo, ki pa ji je nastala, pa mora zaradi protipravnega ravnanja tožena stranka tožeči vsekakor povrniti. Nepravilno je sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških postopka. Toženi stranki je priznalo kot strošek tudi odgovor na tožbo po pripravljalni vlogi z dne 27.6.2002, čeprav je bil ta strošek tožencu že priznan v zadevi Pg 753/99. Priznalo je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi 500 točk za porabljen čas, čeprav je obravnava dne 16.6.2004 trajala 55 minut. Prav tako je priznalo neutemeljeno 50 točk po odvetniški tarifi za materialne stroške. Zoper sklep o popravi se pritožuje tožeča stranka prav tako iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da bi znašali pravilno izračunani stroški tožene stranke 153.019,00 SIT in ne 155.857,00 SIT. Ni razvidno, kako je sodišče prišlo do takega izračuna stroškov kot je razviden iz izreka izpodbijane sodbe.

Pritožba tožeče stranke je le delno utemeljena glede stroškov postopka, priznanih v izpodbijani sodbi, neutemeljena pa je v ostalem delu tako glede sodbe kot tudi glede sklepa o popravi.

K pritožbi tožeče stranke zoper sklep o popravi: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popravni sklep izdalo v skladu z določilom 2. odst. 328. v zvezi s 332. členom ZPP. Gre le za popravo obrazložitve izpodbijane sodbe v izreku o stroških, ko je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom izrecno navedlo, da je priznalo tudi 20% DDV, kar prvotno v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni bilo navedeno. Vprašanje, ali pa so ti stroški pravilno odmerjeni, pa se ne presoja v zvezi s pritožbo zoper popravni sklep, ampak v zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper izrek o stroških v izpodbijani sodbi sami. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani popravni sklep potrdilo.

K pritožbi tožeče stranke zoper sodbo: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v odločitvi o glavni stvari dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Tožena stranka je zato, ker ji tožeča stranka ni poravnala določene terjatve, iz naslova pridržne pravice zadrževala toženčevo orodje za brizganje pokrova za WC desko. Tožnik meni, da je šlo za protipravno ravnanje, ker naj bi šlo pri tem orodju za osnovno sredstvo, ki ga glede na določilo 80. člena ZIZ tožena stranka ne bi smela zadrževati, ker gre za tako sredstvo, ki ga tožnik nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da ni šlo za tako orodje, ki je bilo nujno potrebno za opravljanje dejavnosti prodaje WC desk, saj je tožnik nadaljeval s prodajo WC desk s tem, da je deske nabavljal pri drugem proizvajalcu. Pritožbeno sodišče se z zaključki sodišča prve stopnje tako v dejanskem kot v pravnem pogledu strinja. Določilo 80. člena ZIZ, ki je uporabno tudi za predmetni primer, ko gre za vprašanje upravičenosti pridržne pravice na tožnikovem orodju, je izjema od pravila, da je vse tožnikovo premoženje podvrženo izvršbi in je torej lahko praviloma vse premoženje tudi predmet pridržne pravice. Izjeme pa je treba ozko tolmačiti. V konkretnem primeru je iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim tožeča stranka niti ne oporeka razvidno, da je tožnik kljub zadrževanju omenjenega orodja pri toženi stranki nadaljeval s prodajo s tem, da WC desk niso izdelovali njegovi kooperanti z njegovim orodjem, temveč je izdelke, to je WC deske, kupoval drugje za nadaljnjo prodajo. Po mnenju pritožbenega sodišča je taka ugotovitev dovolj za zaključek, da ne gre za tako osnovno sredstvo, ki ga ima v mislih 80. člen ZIZ, torej za tako sredstvo, ki bi ga tožnik nujno potreboval za opravljanje svoje dejavnosti.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno napačno priznalo toženi stranki pravdne stroške. Ni sicer utemeljena navedba tožnika, češ da bi sodišče prve stopnje ne smelo priznati toženi stranki stroškov odgovora na tožbo, ker naj bi bili ti priznani že v zadevi Pg 753/99. Res so bili v tej zadevi že priznani določeni stroški tožene stranke za odgovor na tožbo, vendar gre v tej zadevi za odgovor na tožbo za naknadno postavljen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 2.883.807,30 SIT s pp, ki niso zajeti s priznanjem pravdnih stroškov v zadevi Pg 753/99. Prav tako je neutemeljena trditev tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki 500 točk za porabljen čas, čeprav je obravnava trajala le 55 minut. Priznanje 500 točk se nanaša kot je to razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe na zastopanje na naroku za glavno obravnavo. Za porabljeni čas (in ne torej za materialne stroške kot zmotno navaja tožnik v pritožbi) pa je sodišče prve stopnje priznalo znesek 50 točk, kar pa dejansko toženi stranki ne gre, saj je narok za glavno obravnavo dne 16.6.2004 trajal manj kot eno uro.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke glede glavne stvari zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu v celoti potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi tožeče stranke je ugodilo le delno v izreku o pravdnih stroških, tako da je odštelo od priznanih pravdnih stroškov 50 točk, upoštevajoč tudi 20% DDV. Tako znašajo stroški tožene stranke 149.257,00 SIT in ne 155.857,00 SIT. Pri tem je treba glede na navedbe tožeče stranke, ki jih je sicer podala v pritožbi zoper popravni sklep odgovoriti le to, da je sodišče prve stopnje te stroške pravilno izračunalo in ne znašajo po prvotnem izračunu znesek 153.019,00 SIT. Tožeča stranka namreč ni upoštevala, kar je sicer sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno priznalo in sicer 2% materialnih stroškov, kar znese 21,5 točk ali 2.365,00 SIT + 20% DDV.