Jedro

Pri izdaji zamudne sodbe sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja, za podlago se vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

Pravdni stranki sta sklenili najemno pogodbo za stanovanje in ker toženec zanj dolguje plačilo najemnine in stroškov, ki jih tudi po prejemu opomina, ki je vseboval opozorilo in rok odprave odpovednega razloga, ni poravnal v predvidenem 15 – dnevnem roku, je zahtevek na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odpovedalo najemno pogodbo št. 1 z dne 8. 5. 2002, sklenjeno med tožečo in toženo stranko, ter aneks št. 1 k najemni pogodbi št. 2 z dne 24. 7. 2002, sklenjen med tožečo in toženo stranko, za stanovanje na naslovu X (I. točka izreka). Tožena stranka je dolžna stanovanje izprazniti, se iz njega izseliti ter ga praznega vseh oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 90 dni po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka). Toženi stranki je sodišče naložilo, da je v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki 1.245,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 177,96 EUR od 17. 8. 2016 dalje do plačila; - od zneska 177,96 EUR od 16. 9. 2016 dalje do plačila; - od zneska 177,96 EUR od 16. 10. 2016 dalje do plačila; - od zneska 177,96 EUR od 16. 11. 2016 dalje do plačila; - od zneska 177,96 EUR od 16. 12. 2016 dalje do plačila; - od zneska 177,96 EUR od 17. 1. 2017 dalje do plačila; - od zneska 177,96 EUR od 17. 2. 2017 dalje do plačila (točka III. izreka) Toženi stranki je sodišče tudi naložilo, da je v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki 999,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2017 dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec). Navaja, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) v tožbi navedla neresnična dejstva, saj je bil dolg do toženca že skoraj v celoti poravnan. Pojasnjuje, da najemnine in stroškov ni mogel redno plačevati, ker nad njim potekata še dve izvršbi, in sicer s strani ZPIZ-a za znesek 170,00 EUR na mesec ter s strani banke za znesek 210,00 EUR na mesec, njegova pokojnina pa znaša 776,00 EUR.

3. Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so bili v konkretnem primeru, podani pogoji za izdajo zamudne sodbe skladno z določbo 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

6. Po prvem odstavku 318. člena ZPP izda sodišče zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP (30 dni) ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Tožencu je bila pravilno vročena tožba, vendar na tožbo ni odgovoril, čeprav ga je sodišče prve stopnje opozorilo na posledice. Pasivnost toženca se po sistemu afirmativne oziroma pozitivne litiskontestacije ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb.1 Pri izdaji zamudne sodbe sodišču tako ni treba ugotavljati dejanskega stanja, za podlago se vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

8. Na podlagi 103. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) lahko lastnik iz krivdnih razlogov odpove najemno pogodbo, če najemnik ne plača najemnine ali stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna pogodba, če rok ni določen pa v 60 dneh od prejema računa. Če želi lastnik zaradi kršitve najemnika odpovedati pogodbo iz krivdnih razlogov, mora pred vložitvijo tožbe na najemnika nasloviti pisni opomin, v katerem mora obvezno navesti kršitev in način njene odprave ter določiti primeren rok za odpravo, ki ne sme biti krajši od 15 dni (tretji odstavek 103. člena SZ-1). Po prenehanju najemnega razmerja mora najemnik izročiti lastniku stanovanje v stanju, v kakršnem ga je prevzel, pri čemer se upoštevajo spremembe, nastale pri normalni uporabi stanovanja in tiste, ki jih je najemnik opravil v soglasju z lastnikom (prvi odstavek 113. člena SZ-1).

9. Iz tožbenih navedb kot dejanske podlage tožbe izhaja, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo za stanovanje ter da toženec zanj dolguje plačilo najemnine in stroškov (najemnino v višini 2.135,52 EUR za obdobje od maja 2015 do aprila 2016 in obratovalne stroške v višini 1.171,88 EUR za obdobje od marca 2015 do avgusta 2015 ter od septembra 2015 do februarja 2016), ki jih toženec tudi po prejemu opomina z dne 21. 4. 2016 (ki je vseboval opozorilo in rok odprave odpovednega razloga) ni poravnal v predvidenem 15 – dnevnem roku. Pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, ko je zaključilo, da je zahtevek na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja utemeljen in s tem zadostilo pogoju sklepčnosti tožbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek v višini 1.245,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki predstavlja vsoto najemnin za obdobje od avgusta 2015 do februarja 2016. Toženec pa je pri tem dolžan tožniku iz naslova neupravičene obogatitve povrniti tudi obratovalne stroške v višini 999,48 EUR za obdobje od marca 2016 do decembra 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je namreč dne 24. 2. 2017 upravniku iz lastnih sredstev poravnala obratovalne stroške toženca.

11. Toženec v pritožbi navaja, da so neresnične navedbe, ki jih je v tožbi navedel tožnik in da je bil dolg že skoraj v celoti poravnan. O tem ne predloži dokazov. Prav tako svoje obveznosti do tožnika ni mogel izpolniti, ker sta se zoper njega že vodila dva postopka izvršbe.

12. V primeru, da se toženec v pritožbi sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče takšnih razlogov ne preizkuša, saj se zamudna sodba skladno z določbo drugega odstavka 338. člena ZPP iz teh razlogov ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se toženec v pritožbi sklicuje prav na takšne razloge oziroma, da zaradi neresničnih toženčevih navedb v tožbi dejansko stanje v sporu ni popolno ugotovljeno. Pritožbeni očitki zato niso utemeljeni.

13. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo z vidika obstoja bistvenih postopkovnih kršitev in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožniku pa stroški v zvezi s pritožbo niso nastali.

1 J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, stran 89 - 91.