Jedro

Obrazložitev sodišča prve stopnje ni prepričljiva, saj razlogi, zaradi katerih je bil v pretežnem delu tožbeni zahtevek zavrnjen, temeljijo zgolj na izpovedbi tožnika, zato dokazna ocena ne dosega kriterija prepričljivosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za nematerialno škodo v znesku 820,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 04. 2009 dalje do plačila (točka 1). V presežku je glede nematerialne škode, v celoti pa glede materialne škode in plačila rente tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2)(1) ter tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.329,88 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi škodnega dogodka utrpel številne hude telesne poškodbe, da je bilo zdravljenje dolgotrajno in neprijetno, ki je pustilo trajne posledice v gibljivosti leve roke, leve rame, leve noge in hrbtenice, in da zaradi posledic škodnega dogodka šepa ter ima številne brazgotine. Kljub navedenim ugotovitvam je prvo sodišče zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za primarni in sekundarni strah ter za duševne bolečine zaradi skaženosti in ugotovilo, da tožnik ni imel hudih telesnih bolečin, pri čemer se je oprlo na izpoved tožnika, ki zaradi treme ob zaslišanju ni bil sposoben korektno podati svoje izjave. Izpovedbo tožnika bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (2) obravnavati kritično in v primerjavi z drugimi dokazi ter se pri tem opreti na izvedeniški mnenji. Če bi presojalo tožnikovo izpoved ob upoštevanju vseh dokazov, bi ugotovilo, da izpovedbi tožnika ni moč slediti in da je tožnik imel dvajset dni hude telesne bolečine. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožnik zdravljenja ni doživljal kot neugodnega in da ni imel hudih telesnih bolečin, ker se zaradi številnih zdravil samega zdravljenja ni spominjal. Prvo sodišče je glede primarnega strahu napačno povzelo izpoved tožnika. Tožnik je izpovedal, da se je dogodek zgodil tako hitro, da se v tisti sekundi ni mogel ustrašiti, da pa se je ustrašil potem, ko je ležal na tleh in da ne bi želel nikoli več doživeti prometne nesreče. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel sekundarnega strahu, ker je bil optimističen in je verjel zdravnikom. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvo sodišče nepravilno ugotovilo, da tožniku ni moč priznati odškodnine za duševne bolečine, ker je omejen z rekreativno dejavnostjo, ker tega ni navajal, čeprav to izhaja iz tožbenih navedb. Zaradi poškodb tožnik potrebuje pomoč tretje osebe, ki ni omejena le na osebno nego, temveč tudi na pomoč pri vsakodnevnih hišnih opravilih, ki jih je tožnik pred poškodbo opravljal sam. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da tožnik za vsakodnevna domača opravila ni sposoben v delu, kolikor so omejene njegove funkcionalne sposobnosti leve noge in leve roke. Prvo sodišče je zato nepravilno zavrnilo višji tožbeni zahtevek za tujo pomoč in rentni zahtevek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni opravilo celovite dokazne ocene, kot to določa 8. člen ZPP. Sodišče prve stopnje ni opravilo skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka s prepričanjem ugotovilo, katera dejstva se štejejo za dokazana. Postulat vestnosti dokazne presoje pomeni moralno kategorijo, izraža pa dvoje. Najprej to, da gre za sodnikovo intimno prepričanje in drugič, da dokazna ocena kljub obveznemu poudarjanju racionalnosti in stvarnosti izraža tudi sodnikovo moralno in vrednostno pojmovanje. Kombinirana mora biti s skrbnostjo, ki izraža objektivni koncept dokazne ocene (3). Obrazložitev sodišča prve stopnje ni prepričljiva, saj razlogi, zaradi katerih je bil v pretežnem delu tožbeni zahtevek zavrnjen, temeljijo zgolj na izpovedbi tožnika, zato dokazna ocena ne dosega kriterija prepričljivosti.

5. Sodišče prve stopnje že na prvem naroku ob zaslišanju tožnika ni razčistilo in ugotovilo s stopnjo prepričanja vseh relevantnih okoliščin, moralo pa bi vsaj po prejemu izvedeniških mnenj ponovno zaslišati tožnika in na ta način razjasniti sporna dejstva. Sodba zato nekritično vsebuje le tiste dele izpovedbe tožnika, ki morda potrjujejo ugotovitve prvega sodišča, v posameznih delih pa se navajajo tudi dejstva, ki so v nasprotju z vsebino zapisnikov. Posledično so razlogi v sodbi nejasni, zato pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnik je res izpovedal, da v času zdravljenja v bolnišnici ni imel bolečin, hkrati pa je izpovedal, da je prejemal analgetike proti bolečinam in da se zdravljenja praktično ne spominja. Glede na vrsto in obseg poškodb, trajanje zdravljenja in ugotovitve izvedencev, bi moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejanske okoliščine v zvezi s trajanjem telesnih bolečin v času zdravljenja v bolnišnici. Sodišče prve stopnje glede trajanja hudih telesnih bolečin ni upoštevalo celotne izpovedbe tožnika in izvedeniških mnenj, enako napako pa je storilo tudi pri ugotavljanju obstoja tožnikovega (primarnega in sekundarnega) strahu. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da se ob trčenju vozil ni ustrašil, da pa se je ustrašil po samem trčenju. Prvo sodišče ni raziskalo okoliščin, ki jih zatrjuje tožnik v tožbi, da je bil v hudem strahu, ko je po trčenju padel z motorja in drsel po cesti 58,7 m, in ni dokazno ocenilo ugotovitve izvedenca ortopeda, da je bil tožnik v opisani prometni situaciji v smrtnem strahu. Tudi glede sekundarnega strahu sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni obstajal, ker je tožnik izpovedal, da je pozitivno gledal na zdravljenje, pri tem pa prvo sodišče ponovno dokazno ne oceni celotne izpovedbe tožnika, ki je tudi izpovedal, da je upal, da se bodo posledice sanirale tako kot je treba, dokazno pa tudi ne oceni izvedeniških mnenj, iz katerih izhaja, da je tožnik imel sekundarni strah v času zdravljenja v kliničnem centru, saj je imel resne poškodbe z zapletenim zdravljenjem in zahtevno in dolgotrajno rehabilitacijo.

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik že v tožbi zatrjeval, da se ne more ukvarjati z rekreacijskimi dejavnostmi, kot so sprehodi v hribe, tek in ples (4), česar prvo sodišče ni upoštevalo. Sodba tudi ne navede težav tožnika, ki jih ima na delovnem mestu, (konkretnih) težav, ki jih ima v vsakdanjem življenju, saj bi bilo moč le na podlagi teh okoliščin prepričljivo ugotoviti intenziteto duševnih bolečin tožnika zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob skrbnejši izvedbi dokazov v tem delu bi bil možen tudi prepričljiv odgovor, ali tožnik potrebuje tujo pomoč in s tem, ali je njegov rentni zahtevek utemeljen. Izvedenec ortoped je pojasnil, da tožnik ne potrebuje tuje pomoči in nege v osnovnih življenjskih opravilih, hkrati pa je opozoril, da določenih življenjskih aktivnosti tožnik ne more več opravljati (5). Katere pa so te aktivnosti, ki jih tožnik ne more več opravljati in za katere naj bi potreboval tujo pomoč sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju podrobneje ugotoviti okoliščine, ki so vezane na odločitev o utemeljenosti zahtevka za tujo pomoč in rento.

8. Tudi glede obstoja duševnih bolečin zaradi skaženosti se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede „pošepovanja“ tožnika, kakor tudi ne glede brazgotin (pavšalno se sklicuje na izvedeniško mnenje), ne da bi se vsebinsko opredelilo o (ne)obstoju tožnikovih duševnih bolečin zaradi skaženosti z objektivnimi in subjektivnimi kriteriji, ki predstavljajo pravni standard. Pojma skaženosti po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika v pravu ne gre razumeti v medicinskem pomenu te besede (6), na kar utemeljeno opozarja pritožba.

9. Sodišče je storilo bistvene kršitve postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ugotovljene so bile številne pomanjkljivosti v dokaznem postopku (zato bo treba ponovno in celovito zaslišati tožnika, izvesti bo treba tudi dokaz z zaslišanjem njegove žene), zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo izjemoma vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355. ZPP).

10. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožena stranka že plačala tožniku za nepremoženjsko škodo valorizirani znesek 40.680,00 EUR in za tujo pomoč 1440,00 EUR.

(2) V nadaljevanju ZPP.

(3) Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, I. knjiga stran 91. (4) Glej tožbo tretji odstavek stran 7 sodnega spisa.

(5) Glej izvedeniško mnenje P. J. točka 7, stran 50 sodnega spisa.

(6) Glej Dunja Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem, stran 1027.