Jedro

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v matični državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.10.2005 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in določila, da mora v roku enega dneva od dneva pravnomočno končanega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi (2. odstavek 67. člena ZUS). Svojo odločitev je oprlo na dejansko stanje, kakršnega je ugotovila tožena stranka in ga ocenilo kot pravilno in popolno ugotovljeno. Glede na tako dejansko stanje (sodišče ga podrobno povzema v obrazložitvi izpodbijane sodbe, v izogib ponavljanju pa ga pritožbeno sodišče ne navaja ponovno) je presodilo, da je tožena stranka pravilno uporabila 2. in 3. odstavek 1. člena Zakona o azilu (ZAzil UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) ter tudi pravilno postopala, ko je odločila na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil. Strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnik neverodostojno predstavil razloge za azil, spreminjal izjave glede svojega premoženjskega stanja in eksistenčne situacije članov svoje družine in razlogov, zakaj je zapustil izvorno državo Makedonijo (v prošnji za azil je najprej navajal ekonomske razloge, na zaslišanju pa, da je bil v Makedoniji preganjan s strani policistov zaradi njegovega članstva v ONA, da so ga, eno leto pred odhodom iz izvorne države, policisti zaradi tega pretepli, kasneje pa je izjavil, da je izvorno državo zapustil zaradi strahu pred preganjanjem s strani pripadnikov AKSH, ker se jim ni hotel pridružiti). Zavrača pavšalne tožbene ugovore, da tožena stranka ni ugotovila, kakšen je položaj nekdanjih članov ONA, ki se ne želijo pridružiti AKSH. Iz relevantnih poročil državnih organov in mednarodnih organizacij izhaja, da AKSH na področju Makedonije ne deluje, tožena stranka pa je pravilno obrazložila, zakaj ni verjetno, da bi ilegalna teroristična organizacija izvajala prisilno mobilizacijo. Soglaša tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da obstajajo v tožnikovih izjavah številna neskladja, saj je med postopkom spreminjal svoje izjave. Subjektivno ogroženost prosilca za azil lahko tožena stranka ugotovi le na podlagi izjav, ki jih poda prosilec za azil v povezavi z objektivnimi okoliščinami, ki se nanašajo na razmere v prosilčevi izvorni državi. S protislovnim navajanjem razlogov za pridobitev azila v Republiki Sloveniji tožnik ni izkazal svoje subjektivne ogroženosti. Ker pripadniki albanske narodne skupnosti (tožnik je makedonski državljan, albanske narodnosti in muslimanske vere) in nekdanji člani ONA v Makedoniji niso ogroženi s strani makedonskih oblasti in tudi ne s strani organizacije AKSH, tožnik z razlogom za pridobitev azila, da naj bi bil ogrožen s strani organov izvorne države in organizacije AKSH, ne more uspeti. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju ter, da tožnikov strah pred preganjanjem ni utemeljen in torej tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 2. odstavka 1. člena ZAzil. Tudi ni razlogov za priznanje azila na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil, saj tožnik v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost ali fizična integriteta ogroženi, ter da bi bil v primeru vrnitve v Makedonijo izpostavljen nečloveškim ravnanjem, saj pripadniki albanske narodne skupnosti v Makedoniji niso ogroženi.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da odločitev prvostopnega sodišča, ko je pritrdilo odločitvi tožene stranke, ki je odločala v pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil, ni pravilno. Smiselno ponovi tožbene navedbe, da je bil aktivni član ONA, zaradi česar je imel probleme s policijo, ki ga je pretepla na njegovem domu; da je bil preganjan s strani AKSH; da so ga kot nekdanjega borca ONA pripadniki AKSH iskali z namenom, da ga vključijo v svoje vrste, vendar se jim ni hotel pridružiti zaradi njihove teroristične narave. Tako mu v Makedoniji grozi preganjanje s strani makedonske policije, večinskega naroda in tudi s strani albanske AKSH. Nadalje navaja, da je tožena stranka o zadevi že dvakrat odločala, vendar tudi tokrat ni sledila navodilom prvostopnega sodišča in ni proučila mednarodnih poročil v zadostni meri. Iz poročil, ki jih navaja tožena stranka ne izhaja, kaj bi pomenila vrnitev osebe, ki je bila član- ONA in se ne želi pridružiti AKSH. Objektivne okoliščine v katerih se nahaja niso takšne, da bi se mogel brez škode za fizično in psihično integriteto vrniti v izvorno državo. Tudi v primeru, če bi bila vrnitev v izvorno okolje sicer varna, glede na okoliščine v katerih se nahaja, za njega osebno takšna vrnitev ni varna in je lahko zanj usodna. Meni, da je kršeno načelo nevračanja in s tem tudi Ustava, mednarodno pravo in mednarodni dogovori. Prosi za oprostitev stroškov iz humanitarnih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke odpravi ter ugodi predlogu za priznanje azila, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, sodišče prve stopnje je za zavrnitev navedlo tudi utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in potrjujejo listine v upravnih spisih, je tožena stranka z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo odločala v rednem postopku (1. alinea 1. odstavka 35. člena ZAzil) in ne v t.i. pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil), kot napačno navaja tožnik v pritožbi. Po določbi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po 2. ali- 3. odstavku 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju v smislu razlogov Konvencije o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Ženevska konvencija, Uradni list RS-MP, št. 9/92), oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v matično državo, v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli (EKČP, Uradni list RS-MP, št. 7/94), v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri organ prve stopnje, ko prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, določi tudi rok v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v matični državi. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilno ugotovitev tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne obstaja utemeljen tožnikov strah pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti niti pripadnosti posebni družbeni skupini, zaradi političnega prepričanja in ne zaradi rase. Iz podatkov upravnih in sodnega spisa izhaja, da je tožena stranka v postopku pridobila in proučila številna poročila mednarodnih inštitucij (Poročili Ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji-februar 2004 in februar 2005; Operativno navodilo Angleškega zunanjega ministrstva za Makedonijo-junij 2003; Informativni dokument Sveta Evrope SG/Inf (2005) 14. julij 2005; Poročilo FREEDOM HOUSE: Narodi v tranziciji v letu 2005, Makedonija; ter razpoložljiva poročila, ki se nanašajo na AKSH), ki se nanašajo na politično in družbeno situacijo v Makedoniji, ter na podlagi tako ugotovljenega stanja o razmerah v tej državi, ocenila objektivno stanje in tožnikovo subjektivno ogroženost v primeru njegove vrnitve v Makedonijo. Tožena stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodila, da okoliščine, zaradi katerih tožnik prosi za azil (preganjanje s strani makedonskih policistov, ker je bil pripadnik ON-A, strah pred preganjanje s strani AKSH, ker se tej organizaciji ni pridružil) in jih niti ni izkazal, niso take, da bi se lahko čutil ogrožen in njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Njegovo zatrjevano preganjanje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. V obravnavanem primeru neizkazanih tožnikovih izjav o njegovem preganjanju ni mogoče šteti za preganjanje v smislu ZAzil. Iz že navedenih poročilih (ki se nahajajo v u-pravnih spisih), pa tudi izhaja, kar pravilno ugotavljata tožena stranka in prvostopno sodišče, da je za bivše člane ONA v Makedoniji na voljo zadostna zaščita, da se izvaja Zakon o amnestiji, da do amnestije niso opravičeni le tisti nekdanji člani ONA, ki so obtoženi vojnih zločinov in da pripadniki albanske narodnostne skupnosti niso ogroženi s strani AKSH.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podane osebne okoliščine na strani tožnika za podelitev humanitarnega azila. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopnega sodišča, da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal obstoja dejanskih okoliščin, ki bi predstavljale zadosten razlog za ugotovitev, da bi bila v primeru njegove vrnitve v izvorno državo lahko ogrožena njegova varnost ali fizična integriteta oziroma, da bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil in bi zato utemeljeval priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Prvostopno sodišče je utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je, kot je že navedeno, oceno stanja v Makedoniji, oprla na vsebino poročil mednarodnih organizacij, ki so po presoji pritožbenega sodišča verodostojen vir informacij, pri čemer tožnik niti ne navaja nobenih drugih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da vsebina uporabljenih informacij ne bi bila pravilna oziroma na kakšno konkretno okoliščino, zaradi katere bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ogrožen. Zbrane aktualne informacije o politični in družbeni situaciji v Makedoniji tudi po presoji pritožbenega sodišča ne potrjujejo razlogov za tožnikov subjektivni strah pred preganjanjem ob vrnitvi v izvorno državo.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je prvostopno sodišče o zadevi preuranjeno odločilo. Tožnik je bil, kot izhaja iz podatkov v predloženih spisih seznanjen s pravicami, dolžnostmi ter pravili postopka in opozorjen na to, da mora navesti vsa dejstva in predložiti vse razpoložljive dokaze, ki so potrebni za odločanje o njegovi prošnji. Tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel nobenih dejstev ali okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev sodišča. Pritožbeno sodišče zavrača tožnikov pritožbeni ugovor, ki se nanaša na kršitev načela nevračanja. Odreditev, da mora tožnik v enem dnevu po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo, ni v nasprotju z ustavo in mednarodnimi pogodbami, kot zatrjuje tožnik. Načelo nevračanja ni samostojna pravna podlaga za priznanje azila v Republiki Sloveniji, temveč se upošteva le v primerih, kadar prosilec za azil dejansko izkaže utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Tega pa, kot -že navedeno, tožnik v obravnavanem primeru ni izkazal. Zato tudi odločitev, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v odrejenem roku, ki ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, ne pomeni kršitve načela nevračanja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja tudi kršitev pravil postopka, vendar ne navaja, katere konkretne kršitve pravil postopka v upravnem sporu naj bi storilo prvostopno sodišče. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo glede kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da do takšnih kršitev ni prišlo.

Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj tak razlog stranka v pritožbi v upravnem sporu lahko uveljavlja le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče (5. odstavek 72. člena ZUS), tega pa v obravnavanem primeru ni.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

O tožnikovem predlogu, da se ga iz humanitarnih razlogov oprosti plačila stroškov postopka, pritožbeno sodišče ni odločalo, saj je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks (tožniku je nastala le obveznost plačila sodnih taks) že s sklepom sodišča prve stopnje (2. točka sodbe in sklepa). Ta oprostitev pa velja za ta upravni spor v celoti.