Jedro

Tožnica v odločbi o dodelitvi BPP ni bila seznanjena z obveznostjo vračila prejete BPP, prav tako pa ni bila seznanjena z omejitvami vračila, ki jih za takšen primer določa ZBPP. Da se od nje v nobenem primeru ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobila, se je ni seznanilo niti s pozivi v postopku izdaje izpodbijane odločbe, čeprav bi toženka, sploh kolikor gre za prava neuko stranko, to morala storiti (7. člen ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP). Tožnici zato ni bila dana učinkovita možnost, da že v postopku izdaje izpodbijane odločitve dovolj konkretno poda vse relevantne ugovore, torej tudi ugovore v smislu 48. člena ZBPP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 275/2003 z dne 19. 2. 2018, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnici naložila, da je dolžna vrniti 1.874,06 EUR stroškov postopka, izplačanih iz sredstev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v roku 30 dni od prejema odločbe na tam navedeni transakcijski račun, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi je pojasnila, da je bila tožnici z odločbo, št. Bpp 275/2003 z dne 29. 7. 2003, dodeljena BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja ter oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka, ki je bil na zahtevo BPP upravičenke zoper toženo stranko A.A. v teku pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 724/2003, v ponovljenih postopkih pa pod opr. št. P 1156/2008 in P 4/2012. V predmetni pravdni zadevi je Okrožno sodišče v Celju s sodbo z dne 20. 3. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, št. Cp 493/2012 z dne 6. 9. 2012, deloma ugodilo tožbenemu zahtevku BPP upravičenke in ji dosodilo odškodnino v višini 2.700,00 EUR s p.p., o stroških pa je odločilo s posebnim sklepom z dne 12. 1. 2013, v višini 918,83 EUR in jih naložilo v povračilo na račun Organa za BPP Okrožnega sodišča v Celju.

2. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe nadalje pojasnila, da so bili iz sredstev BPP plačani nagrada in potrebni izdatki, odmerjeni odvetnici B.B. v višini 477,57 EUR (na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 275/2003 z dne 3. 1. 2007), odvetnici C.C. v višini 1.780,13 EUR (s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 275/2003 z dne 14. 9. 2011) in nagrada ter nadomestilo za stroške izvedencu D.D. v višini 535,19 EUR (na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 275/2003 z dne 2. 4. 2008), kar skupaj znese 2.792,89 EUR.

3. Po ugotovitvah tožene stranke je tožnica v postopku, v katerem je bila upravičena do plačila stroškov postopka iz sredstev BPP, delno uspela, saj je s prej citirano sodbo pridobila terjatev do nasprotne stranke (E.E.) v višini 2.700,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožničina terjatev pa je bila v izvršilnem postopku v celoti poplačana. Ker je tožnica dejansko prejela premoženje, ki ni preživnina ali odškodnina za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, vrednost pridobljenega premoženja pa je večja, kot je višina izplačanih sredstev BPP in ker je Okrožno sodišče v Celju s sklepom, št. P 4/2012 z dne 12. 1. 2013, odločilo, da mora E.E. na račun Organa za BPP plačati 918,83 EUR stroškov, je tožena stranka na podlagi te ugotovitve, skladno z določbo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) odločila, da mora tožnica Republiki Sloveniji povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, to je v višini 1.874,06 EUR.

4. Tožnica v tožbi navaja, da so bili v času dodelitve BPP ugodnejši pogoji za upravičenca kot po spremembi ZBPP, ko je črtan 47. člen, ki je iz obveznosti vračila stroškov postopka izvzemal upravičence do BPP, ki so v postopku prejeli preživnino ali odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj naj bi sama prejela 2.700,00 EUR prav iz naslova nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica v tožbi izpostavlja tudi, da ji je bilo v pravdnem postopku naloženo plačilo sodnih stroškov v višini 1.868,62 EUR nasprotni stranki, kar skupaj s stroški, ki jih od nje terja Organ za BPP v zadevah Bpp 275/2003 in Bpp 69/2012, v katerih ji je bila odobrena BPP za isto pravdno zadevo, nanese 3.994,59 EUR, medtem ko ji je bila dosojena odškodnina v znesku 2.700,00 EUR, kar pomeni, da bo morala plačati več, kot je dejansko dobila. Ugovarja še zastaranje terjatve, saj je organ o stroških odločal že leta 2007, 2008, 2011 in 2012, odločbo, s katero je tožnici naložil v plačilo stroške BPP, pa je izdal šele dne 19. 2. 2018. Tožnica v tožbi še dodaja, da je bila z odvetnico C.C. dogovorjena, da se bodo pravdni stroški plačali zgolj v primeru, če bo slednje dobila poplačane v izvršbi, opisuje pa tudi svoje slabo finančno stanje, zaradi katerega terjanega zneska ni zmožna plačati. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve istemu organu v ponovno odločanje. Tožnica sodišču predlaga še, da se jo oprosti plačila sodne takse.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Tožba je utemeljena.

7. V konkretnem primeru je organ za BPP svojo odločitev utemeljil na določbi prvega odstavka 48. člena ZBPP, po kateri je upravičenec do BPP, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan Republiki Sloveniji povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP. Ker ne gre za situacijo, ko bi se vračilo prejete BPP zahtevalo zato, ker je bila njena dodelitev zaradi izboljšanja materialnega položaja oziroma premoženjskega stanja prejemnika BPP neutemeljena, ampak se vračilo zahteva izključno iz naslova (delnega) uspeha upravičenca v postopku, pri čemer je slednji lahko kljub uspehu v postopku še vedno šibkega socialnega stanja, je treba posebno pozornost nameniti preprečitvi nastanka nesprejemljivih posledic zaradi obveznosti vračila celotne prejete BPP, zlasti z vidika zagotavljanja dejanske in ne zgolj navidezne možnosti uveljavljanja ustavno zajamčene pravice do sodnega varstva tudi socialno šibkim strankam. Namen BPP po ZBPP je namreč uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Vračilo stroškov postopka je po določbah 48. člena ZBPP vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena, pri tem pa od upravičenca do BPP ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Po določbah 48. člena tega zakona se torej izplačana sredstva iz naslova BPP vračajo iz dohodka oziroma premoženja, pridobljenega v postopku, za katerega je bila BPP dodeljena.

8. Sodišče v konkretni zadevi ni moglo spregledati, da tožnica v odločbi o odobritvi BPP, št. Bpp 275/2003 z dne 29. 7. 2003, ni bila seznanjena z obveznostjo vračila prejete BPP, prav tako pa ni bila seznanjena z omejitvami vračila, ki jih za takšen primer določa ZBPP. Da se od nje v nobenem primeru ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobila, se je ni seznanilo niti s pozivi v postopku izdaje izpodbijane odločbe, čeprav bi toženka glede na vse predhodno povedano, sploh kolikor gre za prava neuko stranko, to morala storiti (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP). Tožnici zato po presoji sodišča ni bila dana učinkovita možnost, da že v postopku izdaje izpodbijane odločitve dovolj konkretno poda vse relevantne ugovore, torej tudi ugovore v smislu 48. člena ZBPP, ob tem njene tožbene navedbe glede pravdnih stroškov, za katere tožnica zatrjuje, da so ji bili naloženi v plačilo v pravdni zadevi, za katero ji je bila odobrena BPP, in niso bili kriti iz sredstev BPP, kažejo na možnost obstoja za odločitev relevantnih okoliščin, ki bi lahko vplivale vsaj na višino sredstev, ki so predmet vračila, pa v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bile v zadostni meri raziskane. V tej zvezi sodišče dodaja, da je glede na zakonsko določbo tretjega odstavka 48. člena ZBPP, po kateri se od upravičenca ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil, za odločitev relevantna dejanska vrednost pridobljenega premoženja, ki ni nujno enaka tistemu, kar je bilo na podlagi sodbe izterjano v izvršilnem postopku.

9. V zvezi z določbo tretjega odstavka 48. člena ZBPP izpodbijani akt nima zadostne utemeljitve in je bilo v tem okviru materialno pravo nepravilno uporabljeno. Tožena stranka namreč v izpeljanem ugotovitvenem postopku ni pridobila dovolj zanesljive in celovite dejanske podlage za izdajo izpodbijane odločbe, tudi ob upoštevanju splošnega načela, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in ne v nasprotju z javno koristjo, tako da neukost in nevednost stranke nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (prvi in četrti odstavek 7. člena ZUP).

10. Ker je sodišče že iz zgoraj navedenih razlogov tožbi ugodilo, se do ostalih tožbenih navedb tožnice ni opredeljevalo. Izpodbijano odločbo je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, da v zadevi ponovno odloči. 11. Sodišče o predlogu za taksno oprostitev ni odločalo, ker se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP v skladu s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.