Jedro

Ker tožnik ni zatrjeval obstoja in višine variabilnih stroškov, ki bi mu nastali, če toženec ne bi neupravičeno zadrževal vozila, je bil zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička zavrnjen.

Pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da gola trditev, da vozila ni mogel uporabljati za noben namen, za zatrjevanje obstoja premoženjske škode ne zadostuje.

Ker sta že toženca opozorila, da pojem izgubljenega dobička predstavlja le razliko, ki ostane po odbitku vseh stroškov normalnega poslovanja, sodišče ni bilo dolžno opozoriti tožnika na pomanjkljivost tožbenih navedb.

Upoštevaje nedorečenost teorije in sodne prakse o tem, v kakšni meri in na kakšen način, če sploh, so pri ugotavljanju obstoja škode zaradi nemožnosti uporabe osebnega vozila pomembne okoliščine posameznega primera, in na kakšen način "izmeriti" višino škode, sodišče ni bilo dolžno opozoriti na možno razlago pravne norme, ki bi prišla v poštev, če bi tožnik podal ustrezne trditve. Glede na to, da je tožnik le povsem splošno zatrjeval, da je bil prikrajšan v vsakršni uporabi vozila, izgubo zaradi nemožnosti uporabe vozila za pridobivanje dohodka pa je imel možnost – in jo tudi je – uveljavljal v obliki izgubljenega dohodka, bi moral najprej sam zatrjevati več o vsebini in intenzivnosti prikrajšanja. Šele tedaj bi bilo sodišče v skladu z 285. členom ZPP dolžno poskrbeti, da se njegove navedbe dopolnijo.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 458,24 EUR, ki ga tožnik dolguje drugi toženi stranki, zniža za 53,22 EUR.

III. Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 614,88 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 1) ugodilo zahtevku, po katerem je drugi toženec dolžan tožniku plačati 754,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2011 dalje (I. točka izreka), 2) zavrnilo, kar zahteva tožnik več od prvega in drugega toženca (II. točka izreka) in 3) ugotovilo, da terjatev drugega toženca v višini 21.006,14 EUR ne obstaja (III. točka izreka). S sklepom je sodišče naložilo tožniku povrnitev stroškov tožencema, sorazmerno uspehu v pravdi.

2. Tožnik v pritožbi zoper II. točko izreka sodbe, kolikor se nanaša na drugega toženca, in zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijana sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevku ugodi in drugemu tožencu naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek za povrnitev škode iz naslova nezmožnosti uporabe vozila. Stališče sodbe, da bi z zahtevkom uspel le, če bi zatrjeval, da je v relevantnem obdobju najel drugo vozilo, je zmotno in v nasprotju s stališčem sodne prakse (odločbe VSL I Cpg 269/2008, VSK Cpg 230/2009, VS RS II Ips 714/2006). Tožnik je zatrjeval, da vozila ni mogel uporabljati, višino škode pa je v takem primeru mogoče enačiti s stroški, ki bi jih tožnik utrpel v primeru nadomestne uporabe primerljivega vozila. Zmoten je tudi zaključek sodbe, da tožnik ni podal dovolj trditev za uveljavljanje zahtevka iz naslova izgubljenega dobička. Že v sodbi je povzeto, da je podal navedbe o višini bruto urne postavke, znesek normiranih stroškov in znesek akontacije dohodnine. Namesto, da bi posamično navajal vse stroške, ki bi jih imel, če bi vozilo oddajal v najem (amortizacija, gorivo, servisiranje, zavarovanja, itd.), se je skliceval na zakonsko priznane normirane stroške. Posamičnih stroškov ni mogel izračunati na urno postavko, je pa navedeni znesek stroškov gotovi višji od dejanskih. Ker v sodbi te navedbe niso upoštevane, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je sodišče podvomilo o zadostnosti trditev, bi moralo tožnika v okviru materialno procesnega vodstva na to opozoriti. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Poleg tega je napačno izračunana vsota tožnikovih stroškov, ki pravilno znaša 2.777,00 EUR.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Sklicujeta se na stališče sodne prakse (sodbi VS RS II Ips 107/2011 in VSL I Cpg 328/2014).

4. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, zoper sklep o stroških pa je utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

5. Tožnik je zatrjeval, da zaradi nedopustnega ravnanja tožencev vozila od 23. 8. 2010 do 26. 5. 2011 ni mogel uporabljati vozila in da mu je zaradi tega nastala škoda v višini najemnine, ki bi jo iztržil z oddajo vozila v najem, zmanjšano za davke in stroške; četudi ne bi vozila oddajal v najem, pa bi mu nastala škoda zaradi nemožnosti uporabe vozila v znesku, ki bi ga moral plačati za najem nadomestnega vozila. Zahtevek je utemeljeval na določbi 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Izgubljeni dobiček je dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, a ga zaradi oškodovalčevega ravnanja ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena v zvezi z 246. členom OZ).

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da ni bilo dogovorjeno popravilo vozila na stroške tožnika, ampak le popravilo iz garancije, - da med tožnikom in drugim tožencem ni bil sklenjen dogovor, da bo popravilo izvedeno v 14 dneh, - da je bilo vozilo prevzeto v popravilo 23. 8. 2010, popravljeno pa 19. 11. 2010, - da je bilo vozilo vrnjeno tožniku 26. 5. 2011, - da je tožnik vozilo dajal v najem svojemu delodajalcu – avtošoli in da ga je tožnik uporabljal za opravljanje svojega dela inštruktorja v avtošoli, - da je bilo vozilo predelano za uporabo v avtošoli in je bila zato predvidljiva škoda iz naslova izgubljenega dobička, - da je drugi toženec vedel, da do tožnika nima terjatve za poplačilo stroškov popravila vozila.

7. Na podlagi navedenih ugotovitev je v sodbi zavzeto stališče, 1) da je drugi toženec s potekom razumno potrebnega časa za popravilo, tj. od 19. 11. 2010 do 26. 5. 2011 neupravičeno zadrževal vozilo, 2) da je bila škoda iz naslova izgubljenega dobička za drugega toženca predvidljiva in 3) da je opustitev vrnitve vozila tožniku treba pripisati hudi malomarnosti drugega toženca. Ne glede na to je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička zavrnilo, ker tožnik ni natančno opredelil zatrjevane višine izgubljenega dobička, tj. da bi navedel prihodke, ki bi jih ustvaril, in odhodke, ki bi mu v zvezi s temi prihodki nastali, oziroma da takih odhodkov ne bi imel. 8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da že iz povzetka njegovih navedb v sodbi izhaja, da je podal trditve tako o prihodkih (v višini bruto najemnine na uro) kot o odhodkih (v višini normiranih stroškov 40 % od bruto davčne osnove in 25 % dohodnine).

9. Tožnik je v tožbi zahtevani znesek utemeljeval z navedbami, da bi v spornem obdobju dajal svojemu delodajalcu vozilo v najem po ceni 5,48 EUR na uro in za povprečno osem ur dnevno, kar za izgubljenih 276 dni najemna znaša 12.099,84 EUR. Toženca sta trditvam ugovarjala med drugim z navedbo, da izgubljeni dobiček predstavlja le razliko, ki ostane po odbitku vseh stroškov normalnega poslovanja (vključno s servisiranjem vozila itd.), in predvsem tudi javnih dajatev in da bi zato moral tožnik odšteti ustrezne davščine. Tožnik je odgovoril, da bi bila davčna osnova zmanjšana za 40 % znesek normiranih stroškov, od tako zmanjšanega dohodka pa bi bil dolžan plačati 25 % davka na dohodek, tako da bi čisti izgubljeni dobiček znašal najmanj 4,66 EUR/uro. Toženca sta tudi kasneje še opozorila, da bi moral tožnik odšteti znesek, ki ga je prihranil, ker vozila ni uporabljal (amortizacija, gorivo).

10. Po utrjenem stališču sodne prakse se v primeru, ko se je tožnik pred škodnim dogodkom ukvarjal z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju, pri čemer je na tožniku breme zatrjevanja tako glede prihodkov kot tudi glede odhodkov(1). Navedeno stališče je upoštevano tudi v izpodbijani sodbi. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je tožnik zatrjeval obstoj in višino variabilnih stroškov, ki bi mu nastali, če toženec ne bi neupravičeno zadrževal vozila. Navedbo o 40 % znesku stroškov je podal le v okviru izračuna o izgubljenem znesku najemnine z odbitkom davka, ni pa obstoja tovrstnih stroškov (in kateri so) niti zatrjeval, niti jih ni upošteval pri izračunu. Pravilna je zato ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožnik v okviru odhodkov zatrjeval le znesek dolžnega davka na dohodek, ne pa tudi stroškov, ki bi mu nastali, če bi vozilo dajal v najem, oziroma da ni zatrjeval, da mu taki stroški ne bi nastali (npr. ker jih je v vsakem primeru nosil najemodajalec). Tožnik bi zadostil trditvenemu bremenu, če bi višino po vrsti opredeljenih stroškov ovrednotil s pavšalnim zneskom, vendar takih trditev v postopku pred sodišče prve stopnje ni podal. Tako pritožbena navedba, da je zatrjeval obstoj stroškov v pavšalni višini, kot tudi pojasnilo o razlogih za pavšalno (in ne natančno) opredelitev sta torej novi dejstvi, ki bi bili upoštevni le, če bi pritožnik izkazal upravičene razloge, zaradi katerih jih ni mogel navesti pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), tega pa ni storil. 11. Neutemeljen je tudi očitek o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu (285. člen ZPP). Po stališču sodne prakse dolžnost materialnega procesnega vodstva ni kršena, kadar na manjkajoče trditve in dokaze opozori nasprotna stranka. S tem je bila seznanjena z (morebitnimi) pomanjkljivosti in ji je bila dana možnost, da jih odpravi(2). Toženca sta sicer res najbolj izrecno opozorila na davščine, vendar pa sta opozorila tudi na pojem izgubljenega dobička, ki predstavlja le razliko, ki ostane po odbitku vseh stroškov normalnega poslovanja (vključno s servisiranjem vozila itd.).

12. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z zavrnitvijo zahtevka, ki ga je tožnik utemeljeval s trditvami o škodi zaradi nezmožnosti uporabe vozila. Opirajoč se na opredelitev pojma škoda v 132. členu OZ(3) izpodbijana sodba zavzema stališče, da vsak poseg v lastninsko pravico še ne pomeni pravno priznane premoženjske škode in da tožnik ni navedel konkretnih okoliščin, zaradi katerih se je njegovo premoženje zmanjšalo oziroma se ni povečalo (npr. da je imel stroške z najemom drugega vozila, da ni uporabljal drugega vozila in da mu je zaradi tega nastala neka določno opredeljena škoda).

13. Pritožbeno sklicevanje na odločbe VS RS II Ips 714/2006, VSL I Cpg 269/2008 in VSK Cpg 230/2009 ne daje podlage za drugačen zaključek. Iz nobene od navedenih odločitev ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da so bile v zvezi z zatrjevano škodo zaradi nemožnosti uporabe stvari ponujene primerljive trditve in dokazi kot v obravnavani zadevi. V zadevi II Ips 714/2006 je tožnica zatrjevala, da zaradi nepravočasne odprave stvarnih napak stanovanja ni mogla uporabljati oziroma ga oddajati, zadevi VSK Cpg 230/2009 pa je tožnik zatrjeval, da bi pomol, ki ga ni mogel uporabljati, sicer uporabljal za odplačen privez ladij. V obeh primerih sta torej tožnika (vsaj alternativno) zatrjevala izgubo dohodka, ki bi ga pridobila, če škodnega dogodka ne bi bilo. V zadevi VSL I Cpg 269/2008 pa je sodišče sicer zavzelo stališče, da bi bil tožnik upravičen do povrnitve stroškov, s katerimi bi si omogočil uporabo nadomestnega vozila, vendar zahtevka ni oblikoval na tak način. Ni šlo torej za nosilno stališče sodbe.

14. Ne more biti dvoma, da bi tožniku šla odškodnina v višini stroškov za najem nadomestnega vozila, če bi tožnik dokazal, da je nadomestno vozilo najel. Gre za primer zmanjšanja premoženja, kar že po besedilu 132. člena OZ pomeni škodo. Da bi bil tožnik najel nadomestno vozilo, ni bilo ugotovljeno.

15. Sodba ne zavzema stališča, da nemožnost uporabe vozila za osebne potrebe ne more predstavljati premoženjske škode. Bistvena v sodbi je ocena, da je tožnik zmogel le posplošeno navedbo, da vozila ni mogel uporabljati za noben namen. Resda je vozilo stvar, ki je za povprečnega človeka v vsakdanjem življenju nepogrešljiva. Začasna nemožnost njegove uporabe terja prilagoditev vsakodnevnih opravil in zato vzbuja občutek prikrajšanja. Tovrsten občutek prikrajšanja je primerljiv z duševnimi bolečinami, ki jih OZ priznava kot obliko nepremoženjske škode. Tožnik ne uveljavlja povrnitve nepremoženjske škode, ampak povrnitev premoženjske škode. Sodba pravilno opozarja na zakonsko opredelitev premoženjske škode, ki se kaže v zmanjšanju premoženja ali v preprečitvi njegovega povečanja. Zmanjšanje premoženja se praviloma kaže v matematično izraženi razliki med vrednostjo, ki jo ima oškodovančeva stvar zaradi nedopustnega ravnanja poškodovalca, in vrednostjo, ki bi jo imela, če škodnega ravnanja ne bi bilo. Del teorije (ob sklicevanju na podobno stališče v primerjalnem pravu) meni, da bi morali pojem škode razlagati širše in da bi morala biti priznana odškodnina tudi za nemožnost uporabe vozila. Izhaja z gledišča, da nemožnost uporabe predstavlja občutno izgubo za povprečnega lastnika vozila in da ima možnost uporabe vozila samostojno premoženjsko vrednost, ki jo je mogoče ovrednotiti kot izgubo (zmanjšanje) premoženja in ki se kaže na različne načine(4). Pritožbenemu sodišču se o pravilnosti navedenega gledišča ni treba izreči, ker tožnik ni ponudil trditev, ki bi omogočale presojo, ali so podane vse navedene predpostavke za prisojo odškodnine v višini (četudi znižanega(5)) zneska, ki bi ga moral plačati za najem nadomestnega vozila. Ni namreč navedel okoliščin, ki bi omogočale sklepanje o obstoju in intenzivnosti zatrjevane izgube(6). Pravilen je po navedenem zaključek izpodbijane sodbe, da gola trditev, da vozila ni mogel uporabljati za noben namen, za zatrjevanje obstoja (in obsega) premoženjske škode ne zadostuje.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek pomanjkljivega materialno procesnega vodstva in posledično bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zahtevek bi mogel biti utemeljen ob predpostavki široke razlage pojma zmanjšanje premoženja iz 132. člena OZ, o kateri sodna praksa še ni oblikovala stališča, niti se o njej še ni argumentirano izrekala. Tudi stališča teorije se ne izrekajo jasno o dosegu take razlage. Če pustimo ob strani nedorečenost glede vrste škode (ali gre za premoženjsko ali za nepremoženjsko), ostajajo dileme o tem, v kakšni meri in na kakšen način, če sploh, so pri ugotavljanju obstoja škode pomembne okoliščine posameznega primera, in na kakšen način "izmeriti" višino škode. V takem položaju sodišče ni bilo dolžno opozoriti na možno razlago pravne norme, ki bi prišla v poštev, če bi tožnik podal ustrezne trditve. Glede na to, da je tožnik le povsem splošno zatrjeval, da je bil prikrajšan v vsakršni uporabi vozila, izgubo zaradi nemožnosti uporabe vozila za pridobivanje dohodka pa je imel možnost – in jo tudi je – uveljavljal v obliki izgubljenega dohodka, bi moral najprej sam zatrjevati več o vsebini in intenzivnosti prikrajšanja. Šele tedaj bi bilo sodišče v skladu z 285. členom ZPP dolžno poskrbeti, da se njegove navedbe dopolnijo. Ker tega ni storil, zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

O pritožbi zoper sklep

17. Utemeljen je pritožbeni očitek, da seštevek stroškov, priznanih tožniku, ni 1.019,75 EUR, ampak 2.777,00 EUR. Navedeno pomeni, da je sledeč načinu izračuna, podanega v sklepu, tožnik upravičen do povrnitve 83,81 EUR. Glede na to, da je drugemu tožencu dolžan povrniti 488,83 EUR, mu je po medsebojnem pobotanju dolžan povrniti 405,02 EUR.

18. Po navedenem in ker ni ugotovilo obstoja po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo zavrnilo in jo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), sklep o stroških pa spremenilo tako, da se znesek stroškov, ki jih tožnik dolguje drugemu tožencu, zniža za 53,22 EUR (na 405,02 EUR)(3. točka 365. člena ZPP).

19. Ker je tožnik uspel le s pritožbo glede stroškov postopka, glede te pa mu niso nastali posebni stroški, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, dolžan pa je povrniti potrebne pritožbene stroške drugega toženca (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Gre za stroške zastopanja po odvetniku, tj. nagrado za odgovor na pritožbo (504,00 EUR), povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 614,88 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS II Ips 107/2011 z dne 19. 9. 2013, v kateri so navedene še druge odločbe (II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011 in starejše) in v kateri je izrecno navedeno, da je stališče iz sodbe II Ips 17/2003, po kateri je trditveno in dokazno breme glede variabilnih stroškov na toženi stranki, preseženo.

Op. št. (2): Prim. odločbi VS RS III Ips 45/2012 z dne 19. 11. 2013 in II Ips 90/2016 z dne 1. 9. 2016. Op. št. (3): Določba se glasi: Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).

Op. št. (4): Prim. Možina, Odškodnina za nemožnost uporabe stvari, zlasti motornih vozil, Pravni letopis, 2010, str. 129-138, in Zobec, Neuporaba osebnega avtomobila kot navadna škoda, PB št. 3-4/96, ki se v ključnih argumentih opirata na stališče sodne prakse nemškega Zveznega sodišča, poenotene v sklepu velikega senata GSZ 1/86 z dne 9. 7. 1986. Op. št. (5): Cena najema pri ponudniku najema vozil ne vsebuje le tržne vrednosti možnosti uporabe vozila (do česar bi mogel biti upravičen tožnik), ampak vsaj še dobiček ponudnika in stroške opravljanja dejavnosti.

Op. št. (6): Trditve o izgubljeni najemnini, s katerimi je utemeljeval izgubo dohodka, so bile v postopku obravnavane. Ne glede na to, da z njimi ni uspel, niso upoštevne v okviru druge zatrjevane podlage škode. Tam je namreč trdil, da je zaradi nemožnosti oddaje vozila v najem izgubil dohodek, tu pa zatrjuje škodo zaradi nemožnosti drugih možnih načinov uporabe vozila.