Jedro

ZIZ ne predpisuje ničesar o tem, kako visoka mora biti varščina, mora pa biti takšna, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava zavarovane terjatve.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Predlogu tožeče stranke za plačilo varščine namesto začasne odredbe, ki jo je izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani 18. 2. 2011 pod opr. št. P 2590/2010 - II, se ugodi.

Tožeča stranka je dolžna v roku petnajstih dni od prejema tega sklepa na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 ... položiti varščino v višini 2.500 EUR in v istem roku sodišču predložiti dokazilo o plačilu.“

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v petnajstih dneh povrniti pritožbene stroške v višini 182,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi (pred združitvijo v pravdni zadevi P 2590/2010 - II) je sodišče prve stopnje na podlagi sklepa z dne 18. 2. 2011 izdalo začasno odredbo, s katero je tožniku med drugim prepovedalo odtujitev ali obremenitev osebnega vozila znamke BMW 730 D, reg. št. ... , in sicer do poteka 60 dni po pravnomočnosti sodbe. Po tem, ko je sodišče pravnomočno zavrnilo tožnikov predlog za odpravo začasne odredbe, je podal predlog za plačilo varščine v višini 2.500 EUR namesto začasne odredbe, kar je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 17. 5. 2008 zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. I Cp 1655/2018 z dne 22. 8. 2018 pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z navodili, da se izreče o dokaznih predlogih obeh pravdnih strank. Tudi v drugem odločanju je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožnikov predlog za položitev varščine zavrnilo.

2. Tožnik v pritožbi navaja, da bi sodišče pri ugotavljanju vrednosti vozila BMW moralo upoštevati predračun pooblaščenega servisa P. d.o.o., o tem, koliko znašajo potrebni stroški popravil. Jasno je namreč, da na vrednost vozila bistveno vpliva ravno stanje, v katerem se vozilo nahaja. Če so na vozilu potrebna popravila, je vozilo logično vredno manj, kot če je v brezhibnem stanju. Opozarja, da iz izpisov spletnih strani, ki jih je predložila toženka, ne izhaja, da so tudi na tam oglaševanih vozilih potrebna popravila. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je oglaševano ceno štelo za bolj verodostojno kot cenitev pooblaščenega ocenjevalca, ki jo je tožnik predložil. Ob navedenem je jasno, da je sodišče ponovno zmotno ugotovilo, da je tržna vrednost spornega vozila 15.000 EUR, zato je tožnikov predlog nepravilno zavrnilo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni odločitev sodišča prve stopnje in začasno odredbo v delu, ki se nanaša na vozilo BMW, nadomesti s predlagano varščino, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka. Navaja, da je predračun pooblaščenega servisa P. d.o.o., prirejen za potrebe predmetnega postopka, saj je brez opisa dejanskih napak na vozilu, neobrazložen in neizkazan. Sodišče je pravilno ugotovilo vrednost spornega vozila, ponujena varščina pa ne zadostuje za zavarovanje toženkine terjatve, ki znaša 7.500 EUR. Predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o tožnikovem predlogu pravilno odločalo skladno z drugim odstavkom 274. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj gre tožnika, glede na to, da je z začasno odredbo njemu prepovedano razpolaganje z vozilom, šteti za dolžnika. Pravilno je obrazložilo, da zakon ne predpisuje ničesar o tem, kako visoka mora biti varščina, mora pa biti takšna, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava zavarovane terjatve.1 Nadalje je zavzelo pravilno stališče, da je za presojo utemeljenosti tožnikovega predloga bistvena ugotovitev vrednosti spornega vozila v času, ko je bil predlog podan. V zvezi s tem pritožba opozarja, da bi moralo sodišče to vrednost ugotavljati v času izdaje sklepa, pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da časovni razmik med podajo predloga in odločitvijo sodišča ni tako velik, da bi to bistveno vplivalo na odločitev, občutnih sprememb cen na trgu v tem časovnem obdobju pa stranki ne zatrjujeta. Poleg tega se obe stranki tudi v ponovljenem postopku sklicujeta na svoja dokazila, ki sta jih predložili v času podaje predloga in odgovora nanj.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da mora biti postopek za izdajo začasne odredbe2 sumaren in hiter ter da se v njem odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. V tovrstnih postopkih sodišče praviloma odloča na podlagi listinskih dokazov in je njegova diskrecijska pravica, da odloči, ali bo izvedlo tudi zaslišanje strank in postavilo izvedenca. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z namenom verjetne ugotovitve vrednosti vozila pravilno odločalo (le) na podlagi listinskih dokazov.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine. Poleg tega listine, ki jo je predložil tožnik in je bistvena za odločitev, to je predračun P. d.o.o., ponovno ni upoštevalo, s tem pa je tožnika prikrajšalo za pravico do izjave in je podana absolutna bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Posledično je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Navedeno pomanjkljivost je pritožbeno sodišče na podlagi 354. in 355. člena ZPP lahko samo odpravilo, saj so bile vse listine zadostno obravnavane v postopku na prvi stopnji in sta se stranki o njih imeli možnost izreči. 8. Tožnik zatrjuje, da znaša tržna vrednost vozila 4.500 EUR in vrednost potrebnih popravil 14.322,68 EUR. Za svoje trditve je predložil dokazila: ocenitev vozila (priloga A 577), predračun potrebnih popravil, izdan s strani P. d.o.o., (priloga A 578), odjavo vozila iz prometa (priloga A 579) in kopijo prometnega dovoljenja s prepovedjo prodaje (priloga A 580). Toženka prereka tožnikove trditve o tržni vrednosti vozila in višini popravil s svojimi dokazili, to je z izpisi iz spletnih strani Mobile.de in Avto.net (priloga B 75, identično tudi v prilogah od B 75/A do B 77) in dokazuje, da znaša povprečna tržna vrednost vozil na nemškem trgu 13.300,00 EUR, v Sloveniji pa 15.000 EUR.

9. Pritrditi gre pritožbi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je oglaševane cene primerljivih vozil štelo za bolj verodostojne kot cenitev pooblaščenega ocenjevalca. Pritožbeno sodišče je zgoraj obrazložilo, da je treba pri odločitvi upoštevati obe listini, predloženi s strani tožnika, to je ocenitev vozila pooblaščenega servisa in predračun P. d.o.o. Da sta ti dve listini prirejeni za potrebe predmetnega postopka, po oceni pritožbenega sodišča toženka s stopnjo verjetnosti ni uspela dokazati in tudi ne drži, da sta brez opisa dejanskih napak na vozilu, neobrazloženi in neizkazani. Napake na vozilu so navedene v ocenitvi vozila (priloga A 577) in so posebej označene, pri menjalniku je tako na primer navedeno, da potresa. Zato gre verjeti tožniku, da je na podlagi te listine, ki je datirana na 14. 8. 2017, zaprosil za predračun za popravilo napak, ki ga je prejel po enem mesecu, to je 14. 9. 2017 (priloga A 578). V tej listini so napake izrecno navedene, stroški za njihovo odpravo pa skupaj ocenjeni na 14.322,68 EUR. Glede na to, da je konkretno vozilo ocenjeno na 4.500 EUR, stroški za njegovo popravilo pa na 14.322,68 EUR, nasprotne listine, ki jih je predložila toženka, to so listine iz oglaševalskih strani Mobile.de in Avto.net, ne morejo izpodbiti podatkov o odkupni ceni vozila in potrebnih stroških iz predračuna. Tudi sicer ima pritožba prav, da toženka zgolj z predložitvijo oglasov ne more dokazati realne tržne vrednosti, saj iz njih ni razvidno, za koliko so bila vozila dejansko prodana. A tudi če pritožbeno sodišče upošteva toženkine trditve, da je navedeno vozilo v sedanjem stanju vredno 15.000 EUR, to vrednost strošek popravil, ki je ocenjen na 14.322,68 EUR, občutno zniža, zato je bolj verjetno, da je vozilo vredno 4.500 EUR, kot je ocenjeno s strani pooblaščenega ocenjevalca vozil. 10. Ob ugotovitvi, da je tožnik za verjetno izkazal, da je vozilo v času odločanja sodišča vredno 4.500 EUR, mora imeti toženka svojo terjatev zavarovano v višini 2.250 EUR, glede na to, da v postopku za plačilo varščine nobena od pravdnih strank ni prerekala zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju.3 Ker tožnik ponuja varščino v višini 2.500 EUR, je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna.

11. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je njegovemu predlogu ugodilo in mu naložilo položitev varščine (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPP). Če bo tožnik varščino položil, bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju ravnati skladno z 274. členom ZIZ in začasno odredbo razveljaviti v delu, ki se nanaša na vozilo BMW. Če varščine ne bo položil, bo začasna odredba ostala v veljavi.

12. Iz sklepa in sodbe sodišča prve stopnje z dne 31. 8. 2018 izhaja, da je o stroških postopka po predlogu za položitev varščine, tudi pritožbenih, že odločilo, zato je pritožbeno sodišče odločalo le še o stroških, ki so bili priglašeni po izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu mora toženka povrniti pritožbene stroške, in sicer za sestavo pritožbe v višini 106,20 EUR, 20 EUR znaša pavšalni znesek za materialne stroške, 33 EUR sodna taksa za pritožbo in 23,36 EUR 22 % DDV, skupaj 182,56 EUR. Toženka nosi svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi 165. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

1 VSL sklep I Cpg 216/2017 z dne 6. 12. 2017 in VSK sklep I Cp 889/2002 z dne 19. 12. 2002. 2 Posledično tudi, ko sodišče odloča o položitvi varščine namesto začasne odredbe. 3 Iz nepravnomočne sodbe v tej zadevi izhaja, da je sodišče prisodilo tožniku 60 %, toženki pa 40 % delež na skupnem premoženju.