Jedro

Sklenjena „kupna pogodba“, iz katere niti ni razvidno, ali se nanaša na predmetno zemljišče, po ZGO-1 ne zadošča za dokazilo o pravici graditi, drugega dokazila, s katerim bi izkazala pravico gradnje sporne tlakovane betonske površine približne kvadrature 60 m2 na predmetni nepremičnini, navedenega v prvem odstavku 56. člena ZGO-1, pa tožnika nista predložila, niti izrecno ne navajata, da bi ga, niti v upravnem postopku nista navedla, da obstaja glede tega kak spor (v pritožbi sta zgolj napovedala vložitev tožbe zoper zemljiškoknjižne lastnike na priznanje lastninske pravice), zato nista izkazala, da gre za objekt, za gradnjo katerega po 12. členu Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje ograje višine 120 cm ter približne skupne dolžine 25 m in tlakovane betonske površine približne kvadrature 60 m2, na zemljišču parc. št. 913/3 k.o. …. V 1. točki izreka jima je naložila, da takoj po prejemu odločbe ustavita nadaljnjo gradnjo navedenih objektov, v 2. točki pa, da morata v roku enega meseca od prejema te odločbe vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje tako, da sporna objekta v celoti odstranita, sicer bodo to v skladu s 3. točko izreka storile druge osebe v izvršilnem postopku. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da predmetna objekta stojita na zemljišču, katerega zemljiškoknjižni lastniki so A.A., B.B. in C.C. Tožnika sta na zapisnik izjavila, da sta investitorja predmetnega posega in da za predmetne posege nimata nobenega upravnega dovoljenja ter da so bili izvedeni v letu 1980. Prvostopenjski organ ugotavlja, da predstavlja predmetna ograja nezahtevni objekt. Pri tem se sklicuje na 11. člen Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba). Tlakovana betonska površina izpolnjuje pogoje za enostavni objekt po 13. členu Uredbe. Ker sta tožnika zgradila predmetno ograjo brez gradbenega dovoljenja, za gradnjo tlakovane betonske površine pa nista izkazala pravice graditi, gre za nelegalno gradnjo. Podlaga za izrečen inšpekcijski ukrep je 152. člen ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je nadomestil 4. točko izreka izpodbijane odločbe z novo 4. točko, v kateri ni več prepovedi iz 158. člena ZGO-1, ki zemljiškoknjižne lastnike predmetnega zemljišča omejujejo v izvrševanju njihovih pravic, saj tožnika nista zemljiškoknjižna lastnika predmetnega zemljišča. V ostalem je pritožbo zavrnil in v razlogih navedel, da sta bila predmetna objekta nelegalna gradnja tudi po predpisih, ki so veljali v času gradnje. Pri tem se sklicuje na 17. člen Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS št. 16/67 in naslednji), ki določa, da mora investitor za graditev objektov pridobiti lokacijsko dovoljenje in 50. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji), ki določa, da mora investitor za gradnjo objektov in druge posege v prostor pridobiti lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del po določbah 62. člena istega zakona, če je šlo za dela in objekte iz 51. člena ZUN, za katera lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno in je zanje zadostovala priglasitev. Pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da tožnika za gradnjo tlakovane betonske površine nista izkazala pogoja za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja iz 12. člena Uredbe, da mora investitor imeti pravico graditi na zemljišču, na katerem namerava graditi. Pri tem poudarja, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v zemljiško knjigo in dejstvo, da tožnika nista vpisana v zemljiško knjigo. Zato bi tudi za gradnjo tlakovane betonske površine morala pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje, ki pa ga nista pridobila. Razlog, zaradi katerega še nista vpisana v zemljiško knjigo, je nepomemben. Pojasnjuje še, zakaj postopek pridobitve listine, potrebne za vpis v zemljiško knjigo v pravdnem postopku, na katerega se tožnika sklicujeta, ni razlog za prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da izpodbijani odločbi temeljita na napačni predpostavki, da nista imela pravice graditi spornih objektov. Takšno pravico bi nedvomno izkazala pravnomočna sodna odločba, zato ni pravilno stališče drugostopenjskega upravnega organa, da sodni postopek glede lastništva nepremičnin, na katera se nanaša gradnja objekta in ki je v teku, ni pomemben za presojo v inšpekcijskem postopku. Menita, da sta pravico graditi izkazala že s kupoprodajno pogodbo. Navajata, da v času gradnje le tej nihče ni nasprotoval. Opozarjata tudi na institut priposestvovanja in nesmiselnost odločitve o ustavitvi gradnje, saj se gradnja sedaj ne izvaja, izvajala pa se je v času, ko je zanjo obstajala pravna podlaga – pogodba, dobra vera in soglasje. Menita, da sta izkazala pravico graditi z okoliščinami nakupa zemljišča (torej razpolagalnega pravnega posla), uporabe zemljišča, ki ob dobrovernosti in trajanju vodi do priposestvovanja in s tem originarne pridobitve lastninske pravice, in odsotnosti nasprotovanja ob tej uporabi, ki je zajemala tudi izgradnjo obstoječega objekta. Vztrajata, naj se upošteva dopis Občinskega komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja Skupščine občine Ljubljana z dne 8. 7. 1981, da se sklep št. 351-5/78 z dne 25. 4. 1980 nanaša na že zgrajeni objekt, ki je bil v uporabi pred 16. 4. 1978, torej, da tudi iz tega razloga gradbeno dovoljenje ni potrebno glede na formalne predpostavke predmetne gradnje. Predlagata njuno zaslišanje ter pogled v navedene listine. Predlagata, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločitev odpravi, toženki pa naloži, da jima je dolžna povrniti stroške predmetnega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Pri presoji, ali gre za nelegalno gradnjo, je torej bistvena ugotovitev, ali gre za dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, in če gre za takšna dela, ali je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Morebitne ovire za izdajo gradbenega dovoljenja za presojo nelegalnosti gradnje niso relevantne, prav tako pa tudi ne okoliščina, ali je bilo h gradnji dano soglasje ali ne.

Sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane odločbe o ustavitvi nadaljnje gradnje v skladu s 152. členom ZGO-1. Inšpekcijski ukrepi po 152. členu ZGO-1 namreč niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen. Poleg tega odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih posegov na spornem objektu. Zato tožbeni ugovor o nesmiselnosti takšnega ukrepa ni utemeljen.

V zadevi ni sporno, da predstavlja ograja višine 120 cm ter približne skupne dolžine 25 m po 2. točki 11. člena Uredbe nezahtevni objekt, čemur tožnika ne oporekata. Za gradnjo takšnega objekta bi tožnika po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 morala pridobiti gradbeno dovoljenje, ne glede na to, ali sta izkazala pravico graditi ali ne.

V zadevi tudi ni sporno, da spada tlakovana betonska površina približne kvadrature 60m2 po 13. členu Uredbe med enostavne objekte. Sporno ostaja še, ali spada med enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja po 12. členu Uredbe, ali ne.

Po prvem odstavku 3.a člena ZGO-1 se lahko gradnja enostavnega objekta začne brez gradbenega dovoljenja. Največja velikost, način gradnje in rabe ter drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se objekt lahko šteje za enostavni objekt, katerega gradnja se lahko začne brez gradbenega dovoljenja, izhajajo iz Uredbe. Po 12. členu Uredbe se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če so skupaj izpolnjeni pogoji, in sicer, da je v tej uredbi objekt izrecno določen kot enostavni objekt, da ima investitor pravico graditi na zemljišču, na katerem namerava zgraditi objekt, da gradnja ni v nasprotju s prostorskimi akti in da so upoštevani vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta s to uredbo.

Po prvem odstavku 56. člena ZGO-1 za dokazilo o pravici graditi po tem zakonu velja izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini, notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi lastninske ali kakšne druge stvarne oziroma obligacijske pravice na določeni nepremičnini v zemljiško knjigo, ki investitorju dovoljuje gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini, pravnomočna sodna ali upravna odločba, ki izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na nepremičnini ali druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na določeni nepremičnini.

Ker sklenjena „kupna pogodba“, iz katere niti ni razvidno, ali se nanaša na predmetno zemljišče, po citirani določbi ZGO-1 ne zadošča za dokazilo o pravici graditi, drugega dokazila, s katerim bi izkazala pravico gradnje sporne tlakovane betonske površine približne kvadrature 60 m2 na nepremičnini, parc. št. 913/3 k.o. …, navedenega v prvem odstavku 56. člena ZGO-1, pa tožnika nista predložila, niti izrecno ne navajata, da bi ga, niti v upravnem postopku nista navedla, da obstaja glede tega kak spor (v pritožbi sta zgolj napovedala vložitev tožbe zoper zemljiškoknjižne lastnike na priznanje lastninske pravice), tudi po presoji sodišča nista izkazala, da gre za objekt, za gradnjo katerega po 12. členu Uredbe ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Tožnika bi zato tudi za gradnjo predmetne tlakovane betonske površine po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 morala pridobiti gradbeno dovoljenje.

Ker v zadevi ni sporno, da nista pridobila gradbenega dovoljenja ne za gradnjo predmetne ograje, ne za gradnjo tlakovane betonske površine, ki bi ju glede na navedeno morala pridobiti, je izpodbijani ukrep skladen z določbo 152. člena ZGO-1, ki določa pristojnemu inšpektorju ukrepe v primeru nelegalne gradnje.

Ker se sklep št. 351-515/80 z dne 8. 7. 1981, na katerega se sklicujeta tožnika, nanaša na stanovanjski objekt na zemljišču parc. št. 913 in 914/4, in ne na predmetni objekt, na odločitev v tej zadevi ne more vplivati. Tudi sicer tožnika ne pojasnita, kako naj bi navedeni sklep vplival na odločitev, to, da sta sporni objekt zgradila leta 1980, pa sta navedla sama na zaslišanju dne 20. 4. 2011, pri čemer sta bila posebej opozorjena na posledice krivega pričanja.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.