Jedro

Pri ugotavljanju ekonomskega in s tem pravnega interesa za tožbo za motenje posesti je treba izhajati iz dejstev, nastalih v trenutku motenja in ne po motilnem dejanju.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se Točka I. sklepa glasi: “Ugotovi se, da je toženec P. R. dne 23. 9. 2010 motil tožnike v zadnji mirni soposesti izvrševanja pešpoti preko parcele ... k. o. L., ki je potekala od parcele ... k. o. L., nato preko parcele … k. o. L., ki je v naravi dovozna cesta za potrebe toženca, nato preko skrajnega jugozahodnega dela parcele ... k. o. L. v širini cca 1 m ob meji s parcelo ... k. o. L. do parcele … k. o. L. in obratno s parcelo ... k. o. L. preko parcele … k. o. L. v njenem jugozahodnem delu ob meji s parcelo ... k. o. L. prav tako v višini cca 1 m in naprej preko preostalega dela parcele ... k. o. L., ki je v naravi dovozna cesta za potrebe toženca, do parcele ... k. o. L., na ta način, da je v opisanem jugozahodnem delu parcele ... k. o. L. ob meji s parcelo ... k. o. L. posadil 4 ciprese višine cca 0,5 m, ki so zasajene med seboj v oddaljenosti cca 0,3 m, s čimer je zaprl do tedaj obstoječi prehod v širini cca 1m.” Točka II. se glasi: “Tožencu P. R. se nalaga, da v roku, da v roku 3 dni odstrani v točki I. tega izreka opisane 4 ciprese s parcele ... k. o. L. in s tem omogoči prehod za potrebe pešpoti s parcele ... k. o. L. preko parcele ... k. o. L. do parcele ... k. o. L. in obratno, s parcele ... k. o. L. preko parcele ... k. o. L. do parcele ... k. o. L., kot je opisano v točki I. izreka tega sklepa, sicer se pooblašča tožnika P. J., P. M. in P. V., da sme vsak od njiju ali vsi skupaj vzpostaviti prejšnje stanje na ta način, da odstranijo v točki I. tega izreka opisane 4 ciprese v višini cca 0,5, m v medsebojni oddaljenosti cca 0,3 m ob jugozahodnem delu parcele ... k. o. L. ob meji s parcelo ... k. o. L., vse na stroške in nevarnost toženca pod izvršbo.” Točka III. se glasi: “Tožencu P. R. se v bodoče prepovedujejo vsakršna dejanja, s katerimi bi bila motena soposest tožnikov v prehodu preko parcele ... k. o. L. po pešpoti, opisani v točki I. izreka tega sklepa, pod izvršbo.” Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.425,54 EUR, v roku 8 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude pa od prvega dne zamude dalje do plačila tečejo zakonske zamudne obresti, pritožba tožene stranke, glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožečim povrniti njihove pritožbene stroške v znesku 380,64 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, katerega sicer v izreku ni opredelilo. Odločilo je še o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožba za motenje posesti pravočasna in da ni zamujen prekluzivni rok za njeno vložitev. Motenje, ki je v tožbi navedeno se je zgodilo 23. 9. 2010, ko je toženec na delu zemljišča, ki je služilo za izvrševanje pešpoti s parcelno številko ... preko parcelne številke ..., na parcelno številko ... in obratno, vse k. o. L. posadil 4 ciprese velikosti cca 0,5 m in v oddaljenosti cca 0,3 m in s tem zaprl prehod tožnikom. Prvi tožnik jih je nato lastnoročno odstranil, toženec pa jih je še isti večer posadil nazaj. Ugotovilo je, da nobena od strank motilnega dejanja ni zanikala in sodišče je ugotovilo, da je prehod v preteklosti obstajal, dokler toženec ni zasadil sporne ciprese. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja odsotnost neposrednega ekonomskega interesa tožečih strank za zahtevek. Kljub temu, da je toženec zasadil te ciprese, je po zaključku sodišča prve stopnje potrebno narediti le kakšne štiri korake, ki jih brez težav zmorejo vsi uporabniki in seveda tudi tožniki tu lahko hodijo in tudi namen K. F. je, da dopusti prehod preko njegove parcele. Zaradi tega sodišče ocenjuje, da tožniki nimajo in ne morejo imeti pravnega in ekonomskega interesa, ki bi opravičeval njihov zahtevek po posestnem varstvu. Pešpot imajo, nihče jim je ne preprečuje, zaradi tega sodišče ocenjuje, da tožniki nimajo in ne morejo imeti pravnega in ekonomskega interesa, ki bi opravičeval njihov zahtevek po posestnem varstvu. Sedaj pač hodijo tako, da parcele obhodijo, nihče jim tega ne preprečuje, kar izkazujejo tudi s hojo pešpoti mimo teh cipres P. oziroma toženca. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožujejo tožeče stranke, iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Po mnenju pritožbe je sicer sodišče povsem pravilno štelo, da je bil rok za vložitev tožbe za drugo dejanje motenja posesti, ki je bilo dne 15. 10. 2010 po določbi 32. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ, varovano. Tožeča stranka pa ne more soglašati z razlogovanjem sodišče v nadaljevanju in sicer od točke 15 obrazložitve, dalje. Sodišče zapiše, da v nadaljevanju pri odločanju o zahtevku, ni moglo prezreti opozorila toženca v predhodnih navedbah, da tožniki nimajo za to tožbo ne ekonomskega, niti pravnega interesa za posest pri pešpoti. Pri tem sodišče izpostavlja sodno prakso in navaja nekatere odločbe iz sodne prakse. Sodišče na podlagi te prakse ugotavlja, da je motilno dejanje pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej, da je potrebno paziti, da zahtevki za posestno varstvo ne preidejo v šikaniranje, da je potrebno upoštevati ekonomski interes tožnika in da vsaka neznatna sprememba dejanskega stanja ne pomeni motenja posesti, da je dejanje motilno le v primeru pravno upoštevnega posega v posest in da odsotnost neposrednega ekonomskega interesa lahko povzroči, da postane sporen tudi tožnikov pravni interes za posestno varstvo. Iz iste sodne prakse, ki jo citira sodišče pa izhaja, da je do sodnega varstva iz motenja posesti upravičen tisti, ki dokaže, da je bil pred nastalim motenjem posestnik stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je motila posest, da njeno dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in da je motilno dejanje samovoljno oziroma protipravno (določbe 24. do 35. člena SPZ). To so predpostavke za upravičenost posestnega varstva, ki pa so v konkretni zadevi povsem izpolnjene, kar ugotavlja tudi samo sodišče. Kot razume pritožnik, sodišče odreka tožeči stranki pravni in ekonomski interes zaradi nespremembe dejanskega stanja, čeprav sodišče resnici na ljubo ne zapiše, kateri je razlog za takšen zaključek. Sodišče namreč v obrazložitvi najprej špekulira zakaj sosed K. ni potegnil ograje do konca svoje meje in da je vidno v naravi, da sedaj tožniki sporen del obhodijo. Sodišče je videlo dejansko stanje po dveh letih od motilnega dejanja, res je, da tožniki sedaj obstopijo ciprese, ki so majhne cca 40 cm visoke, vendar pa to ne pomeni, da morajo sedaj pristati na nekaj drugega, kot je bilo predmet posestnega varstva. Tožniki imajo namreč še kako močan interes do posestnega varstva te pešpoti in ravno v zatrjevani širini, ravno na zatrjevanem mestu, saj je ravno ta prosti prehod najkrajša pot do hiše V. P. Sodišče prve stopnje je po napotilu sodišča druge stopnje s ponovno izvedbo dokazov ugotovilo, da so bili toženci v posesti spornega dela nepremičnine, da je motilno dejanje bilo storjeno in da je bila tožba vložena znotraj roka iz 32. člena SPZ. Po mnenju sodišča druge stopnje, pa je sodišče prve stopnje z zanesljivo mero gotovosti ugotovilo, da so tožniki imeli v posesti pešpoti tisti del nepremičnine, katero so tudi navedli in opisali v svojem tožbenem zahtevku, še pred nastopom motilnih dejanj. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je zato popolnoma utemeljen, saj dokazni postopek ni pokazal, da bi se pred motilnimi dejanji in med motilnimi dejanji spreminjala trasa posesti pešpoti, saj zadostuje vsem predpostavkam za sodno varstvo iz motenja posesti. Pravica do varstva posesti pooblašča posestnika, da prisili osebo, ki je omejila njegovo dejansko oblast oziroma dotedanjo uporabo stvari, da z motenjem preneha in da vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred posegom (34. člen SPZ). Glede na to, da je sodišče ugotovilo motilno dejanje, v tožbenem zahtevku opisanem delu nepremičnine, je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje, torej stanje pred motilnim dejanjem in ne uveljavljati morebitno novo dejansko stanje, ki bi nastala po motilnem dejanju. Nesporno je namreč, da so tožniki pred motilnim dejanjem imeli dejansko oblast na tem delu nepremičnine. Tožniki so imeli s tem, ko so hodili naravnost iz ceste preko, v tožbenem zahtevku opisanega dela nepremičnine last toženca ugodnost, s postavitvijo cipres pa so to ugodnost tožniki izgubili. Tožniki morajo po ozkem predelu obstopati ta sporni predel, ki so ga prej imeli v posesti, in to po tujem zemljišču, vedno v pričakovanju, da jim lastnik tega zemljišča to prepreči. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke je sam predmet tožbenega zahtevka bagatelen. Lastnik zemljišča je na svoje zemljišče posadil ciprese, ki jih je tožeča stran populila. Tudi sodišče samo je ugotovilo, da je treba omenjene ciprese samo obhoditi. Tožniki niso imeli sami posest pešpoti. Skladno s 426. členom ZPP je obravnavanje motenja omejeno na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja, tega pa tožniki niso izkazali in zato tudi v sodbi to ni izkazano. Bistvo posestnega varstva je v preprečitvi in sankcioniranju samovoljnega in nasilnega uveljavljanja zatrjevanih pravic, ki v tem primeru pomeni preprečitev lastniku zemljišča, da zaključi linijo že postavljenih cipres, pri čemer naj bi bile sporne le zadnje štirih, v dolžini enega metra. Pri tem ne gre za vstopanje po ozkem predelu, saj je iz slikovnega gradiva več kot jasno razvidno, da je prostora dovolj in da ne gre za ozek prehod. Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da tožeče stranke ne izkazujejo ne pravnega, niti ekonomskega interesa za posestno varstvo, paziti pa je potrebno tudi, da zahtevki za posestno varstvo ne preidejo v šikaniranje. Ni motenje vsaka neznatna sprememba dejanskega stanja, temveč je potrebno ugotoviti, da gre za pravno upošteven poseg v posest. Sodišče je zato dovolj natančno pojasnilo, zakaj in na podlagi katerih dejstev je ocenilo, da tožniki nimajo in ne morejo imeti pravnega in ekonomskega interesa, ki bi opravičeval njihov zahtevek po posestnem varstvu. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

Zoper odločitev o stroških, podaja pritožbo tožena stranka. Po mnenju pritožbe se sodišče ni izreklo o stroških sodnih taks, tako iz prvega postopka, kot za pritožbo, niti o stroških za kilometrino, kar vse je tožena stranka sicer pravilno priglasila. Po določilu drugega odstavka 14. člena Zakona o odvetniški tarifi, odvetnik lahko prejme nagrado v isti zadevi samo enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrado na vsaki stopnji, saj se je zadeva vodila tudi na drugi stopnji. Tožena stranka zato meni, da bi ji sodišče moralo prisoditi nagrado za postopek dvakrat, enkrat za prvo in drugič za drugo stopnjo. Ker se je zadeva ponovno obravnavala na prvi stopnji, se prva nagrada všteva v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.

Pritožba tožečih strank je utemeljena, pritožba tožene pa je neutemeljena.

Iz sklepa sodišča druge stopnje Cp 603/2013 z dne 5. decembra 2013 izhaja, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju, s ponovno izvedbo dokazov ugotoviti ali so toženci bili v posesti spornega dela nepremičnine, kdaj je motilno dejanje bilo storjeno in ali je bila tožba vložena znotraj roka iz 32. člena SPZ. Po mnenju sodišča druge stopnje, pa je sodišče prve stopnje že v prvem postopku, z dokaj zanesljivo mero gotovosti ugotovilo, da pa so tožniki imeli v posesti pešpoti tisti del nepremičnine, katero so tudi navedli in opisali v svojem tožbenem zahtevku, še pred nastopom motilnih dejanj. Po določbi prvega odstavka 33. člena SPZ, sodišče daje sodno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Sodišče mora dati varstvo le tistemu, kateri dokaže zadnje stanje posesti in nastalo motenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ti dve odločilni dejstvi ugotovilo, ugotovilo pa je tudi, da je tožba vložena znotraj roka iz 32. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so bile ciprese nato ponovno nameščene, zato pa je štelo, da je bil rok vložitve tožbe za drugo dejanje motenja posesti, ki je bilo dne 15. 10. 2010, po določbi 32. člena SPZ, varovan. Sodišče pa je tudi ugotovilo, da so ostali ljudje med njimi tudi tožniki, teren prehajali tudi v delu, ki ga je toženec nato zaprl, oziroma zasadil s cipresami. Da je prehod v preteklosti obstajal, pa dokazujejo tudi vpogledane fotografije. Sodišče je ugotovilo, da so ta prehod tožniki uporabljali za to, da so si skrajšali pot do hiše svojega sina, do katerega bi sicer lahko dostopali tudi po cesti, pri čemer bi se jim ta pot podaljšala za kakšnih 60 m. Nato pa je sodišče prve stopnje dokaj nekritično ocenilo, da tožniki nimajo in ne morejo imeti pravnega in ekonomskega interesa, ki bi opravičeval njihov zahtevek po posestnem varstvu. Pešpot še vedno imajo, nihče jim je ne prepoveduje, samo približno 4 korake več morajo narediti. Sodišče je ugotovilo, da se je tak način, ko so ljudje hodili prej ob pastirju in živi meji ter ograji do asfaltne ceste pri P. ali naravnost po P. parcelah ali ob K. parceli popolnoma uveljavil, poleg tega pa uporabniki niti niso vedeli po čigavi zemlji hodijo. Sedaj pač hodijo tako, da ciprese obhodijo, nihče jim tega ne preprečuje, kar izkazuje tudi uhojena pešpot mimo teh cipres P. oziroma toženca. Sedaj lahko ciprese obhodijo in naredijo le kakšne 4 korake več in sosed K. jim ne preprečuje hoje mimo teh 4 zasajenih cipres. V tej zvezi pa pritožba pravilno opozarja, da glede na to, da je sodišče ugotovilo motilno dejanje, v tožbenem zahtevku opisanem delu nepremičnine, je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje, torej stanje pred motilnim dejanjem in ne uveljaviti morebitno novo dejansko stanje, ki je nastalo po motilnem dejanju. Nesporno je namreč, da so tožniki pred motilnim dejanjem imeli dejansko oblast nad tem delom nepremičnine. Pravica do varstva posesti pooblašča posestnika, da prisili osebo, ki je omejila njegovo dejansko oblast oziroma dotedanjo uporabo stvari, da z motenjem preneha in da vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred posegom (34. člen SPZ). Sodišče je s tem, ko ugotavlja, da so tožniki izgubili ekonomski interes in da lahko sedaj te ciprese enostavno obhodijo, napačno ocenilo, da so zaradi tega izgubili tudi ekonomski in s tem pravni interes. Očitno so takšen ekonomski interes po služnosti ugodnosti imeli, v času in pred motilnem dejanju. Sodišče na drugi strani ni ugotovilo, da ekonomskega interesa, to je po služnosti ugodnosti v času motenja niso imeli, kasnejša dejstva se ne upoštevajo, to je dejstvo, da so tožniki po motilnem dejanju pričeli hoditi okoli teh štirih cipres. Če bi se torej sodišče prve stopnje omejilo na stanje zadnje mirne posesti in ne bi upoštevati dejstev, ki so nastopila po motenju, bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi, saj so v času motilnega dejanja tožniki ekonomski interesi zagotovo imeli, če pa so ga kasneje izgubili, pa so ga izgubili ravno zaradi motilnega dejanja toženca. Sodišče v zvezi z ugotavljanjem ekonomskega interesa, ni spoštovalo določbe člena 426 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po tej določbi se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Dejstva, ki nastopijo po motilnem dejanju, se ne upoštevajo. Pred motilnim dejanjem so tožniki imeli dejansko oblast nad prehodom, v takšno oblast pa poseže tisti, ki sili na drugačen način uporabe stvari od dotedanjega. Tožniki so z navedbami, glede motenja posesti, katere je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, podali zadostno trditveno podlago o tem, da so v času motenja bili posestniki spornega prehoda in o tem, kako je njihova oblast nad prehodom zaradi motilnega ravnanja omejena oziroma se vsiljuje drugačen način uporabe spornega dela zemljišča in se s tem ustanavlja novo dejansko stanje. Tožniki so imeli ekonomski interes, da obdržijo posest na omenjenem delu zemljišča, zaradi takoimenovani služnosti ugodnosti. Ekonomski interes tožnikov za posestno varstvo je torej treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestvo stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic (1). Takšen pravni interes in tudi ekonomski interes pa so tožniki v trenutku motilnega dejanja gotovo imeli in zato je odločitev sodišča, ki ugotavlja dejansko stanje po motilnem dejanju, v tem delu nepravilna in je v tem delu ni mogoče upoštevati, zato je treba odločiti brez upoštevanja stanja po motenju posesti.

Ker so tako izpolnjeni vsi pogoji za nudenje sodnega varstva posesti po 33. členu SPZ, je zato sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, ob reševanju pritožbe in je odredilo obseg sodnega varstva po 34. členu SPZ. Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Zato je sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP, pritožbi tožečih strank ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, kot ga je postavila tožeča stranka v tožbi in kateremu je sodišče prve stopnje ob prvem sojenju ugodilo (sklep P 281/2010 z dne 17. 4. 2013).

Ker je sodišče druge stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke in je zahtevku za motenje posesti in varstvom pred motenjem ugodilo, je moralo odločiti še o stroških pravdnega postopka, nastalih na prvi stopnji. Tožena stranka je glede na neuspeh v pravdi dolžna tožeči stranki povrniti njene nastale pravdne stroške, po prvem odstavku 154. člena ZPP. O delu pravdnih stroških, kateri so nastali do odločitve sodišča druge stopnje je že odločalo sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve sklepa z dne 17. 4. 2013, tožeča stranka je na zadnjem naroku za glavno obravnavo, poleg že priznanih stroškov, kateri so znašali skupaj 807,74 EUR, priglasila še stroške za odgovor na pritožbo, katerega sodišče druge stopnje tožeči stranki ne prizna, saj je tožena stranka s pritožbo v prvem postopku uspela, pripadajo pa ji še nadaljnji stroški in sicer priglašeni po tar. št. 3100 = 253,50 EUR, stroške po tar. št. 3102 = 234,00 EUR, ter kilometrina Ž.-V.-Ž. 40 km x 0,37 EUR, vse z 22 % DDV. Tako se izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene stroške, nastale na prvi stopnji v skupnem znesku 1.420,54 EUR. Pritožba tožene stranke pa v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje ni utemeljena, saj ji njeni pravdni stroški ne pripadajo, ker v tem postopku ni uspela. Zato tudi sama trpi stroške pritožbenega postopka (vse po prvem odstavku 154. člena ZPP, v zvezi s členom 165 ZPP), ker s pritožbo zoper stroške ni uspela.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji pripadajo tudi njeni pritožbeni stroški (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP) in sicer stroški za pritožbo v znesku 312,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 380,64 EUR. Te pravdne stroške ji je dolžna plačati v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

Pritožba tožene stranke zoper izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji se zavrne, tožena stranka pa sama trpi svoje pritožbene stroške za odgovor na pritožbo (vse po prvem odstavku 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako sklep VSL opr. št. II Cp 3123/2012 z dne 17. 4. 2013.