Jedro

Dodane dobe glede na njeno pravno naravo ni mogoče uveljavljati kot pokojninsko dobo v posebnem ugotovitvenem postopku, ker za to ni nobene pravne podlage. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravi I. točka izreka odločbe št. ... z dne 28. 1. 2014 in odločba št. ... z dne 7. 3. 2013 ter da se tožniku v pokojninsko dobo všteje služenje obveznega vojaškega roka v JLA od 4. 8. 1985 do 8. 8. 1986, šolanje na dodiplomskem študiju od 1. 10. 1986 do 30. 9. 1991 ter vse zaposlitve tožnika od 15. 9. 1991 dalje ter podredni zahtevek, da se obe navedeni odločbi odpravita in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno obravnavanje z navodilom, da se zahtevku ugodi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri vseh navedbah, kot jih je podal že v tožbi v točkah 4 in 5. Sodišče se do obširne utemeljitve v tožbi oziroma do tožnikovih navedb ni opredelilo. V nadaljevanju navaja 36. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ter 8. člen navedenega zakona. Iz zakonskih določb izhaja, da dodana doba ustreza definiciji posebne dobe in kot taka sodi v sklop pokojninske dobe. Glede na definicije pojmov ni prostora za razlago, da je dodana doba neka sui generis doba. Pravica do starostne pokojnine se namreč lahko pridobi le v skladu s 36. členom ZPIZ-1. Če bi dodana doba sodila izven pojmov pokojninske dobe, bi zavarovanci povsem brez pravne podlage dobili pravico do pokojnine, saj ne bi izpolnjevali nobenega pogoja iz 36. člena ZPIZ-1. Šele, ko se dodana doba prišteje kot posebna doba v pokojninsko dobo, zavarovanec lahko uveljavlja izpolnitev pogojev iz 36. člena. Tožnik nadalje opozarja na 3. odstavek 50. člena ZPIZ-1, iz katerega po mnenju tožnika izhaja, da že sam zakon dodano dobo šteje v pokojninsko dobo. Dodana doba se upošteva v celoti ter se temu ustrezno določi tudi odmerni odstotek. Tožnik ne razume, na kateri pravni podlagi je tožena stranka, ki ji je sodišče pritrdilo, ugotovila, da se dodana doba uveljavlja le istočasno s samim uveljavljanjem pravice do pokojnine. V primerjavi z določbo npr. 1. odstavka 198. člena ZPIZ-1 pri enakem besedilu (za izpolnitev pogojev) tožena stranka ne zahteva za sočasnost takega zahtevka z uveljavljanjem pravice do pokojnine, temveč je dokup možen kadarkoli. Tožnik se nadalje sklicuje na določbe Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker navedeni predpis določa evidenco o pokojninski dobi, je torej treba izdati odločbo o ugotovitvi dodane dobe, ki je podlaga za vpis v matično evidenco. Podatek o pokojninski dobi se mora vpisati takrat, ko nastane, ne pa šele, ko zavarovanec izpolni minimalne pogoje za starostno pokojnino. Pravno sredstvo pa lahko zavarovanec uveljavlja le proti odločitvam organa, to pa so odločbe. Praksa tožene stranke je šla v škodo pritožnika in v nasprotju z obrazcem tožene stranke, na kar je tožnik opozarjal že v tožbi. Sodišče se do tega ni opredelilo, zaradi česar se sodbe v tem delu tudi ne da preizkusiti. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in sicer, da se mu v pokojninsko dobo šteje čas služenja obveznega vojaškega roka v JLA od 4. 8. 1985 do 8. 8. 1986 in čas šolanja na dodiplomskem študiju na Fakulteti A. v B. od 1. 10. 1986 do 30. 9. 1991 oziroma podredno, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje odločilne razloge in se jo tudi da preizkusiti, kar pomeni, da tudi ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to smiselno v tožbi uveljavlja tožnik.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. … z dne 28. 1. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. … z dne 7. 3. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za ugotovitev pokojninske dobe za čas zaključenega študija in čas služenja vojaškega roka.

6. Tožnik je dne 21. 12. 2012 vložil zahtevo za izdajo odločbe o ugotovitvi pokojninske dobe po določbah ZPIZ-1. V zadevi je sporno, ali se v pokojninsko dobo upoštevajo tudi leta zaključenega študija na dodiplomskem šolanju in pa dejanski čas obveznega vojaškega roka.

7. V 1. odstavku 193. člena ZPIZ-1 je določeno, da se za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, poleg pokojninske dobe, upoštevajo tudi leta zaključenega študija na dodiplomskem in podiplomskem šolanju in dejanski čas obveznega vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali čas osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča obdobja, kot ga je tožnik uveljavljal s tožbo, nikakor ni mogoče šteti v pokojninsko dobo. Bistvena pri tem je že sama dikcija 1. odstavka 193. člena, iz katere povsem jasno izhaja, da se za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva tudi sporno obdobje in sicer kot dodana doba. Torej že navedeni predpis jasno določa, da dodana doba ne pomeni tudi pokojninske dobe. To izhaja tudi iz pomena izrazov (8. člen ZPIZ-1), po katerem dodana doba obsega čas zunaj zavarovanja, ki se upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Dodana doba tako ni niti pokojninska doba niti posebna doba. Pokojninska doba je namreč skladno z 8. členom zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine. Dodana doba nedvomno ni zavarovalna doba, prav tako pa tudi ni posebna doba, kajti v posebno dobo spadajo obdobja, ki se v skladu z zakonom štejejo v pokojninsko dobo ne glede na plačilo prispevkov. Pritožbeno sodišče je že v drugi zadevi(1) pojasnilo, da analiza definicije dodane dobe v povezavi s 193. členom ZPIZ-1 kaže, da se dodana doba lahko upošteva le v postopku uveljavljanja pravice do starostne pokojnine, torej pri ugotavljanju izpolnitve pogojev za priznanje omenjene pravice. Ta doba nima nobenega vpliva na odmero pokojninske dajatve oziroma višino pokojnine. Dodane dobe glede na njeno pravno naravo tako ni mogoče uveljavljati kot pokojninske dobe v posebnem ugotovitvenem postopku, ker za to ni nobene pravne podlage. Tudi iz 50. člena ZPIZ-1, na katerega se sklicuje tožnik, povsem jasno izhaja, da se dodana doba ne upošteva pri odmeri, kajti v primeru 20 let pokojninske dobe (z upoštevanjem več kot 5 let dodane dobe) se starostna pokojnina odmeri v višini 35 % osnove (moški) oziroma 38 % pokojninske osnove (ženska), torej v enakem znesku, kot to velja za zavarovance, ki so dopolnili 15 let zavarovalne dobe.

9. V spornem primeru torej ni nobene pravne podlage, da bi se tožniku dodana doba vštela v pokojninsko dobo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Je pa seveda bil možen dokup navedene dobe po določbah ZPIZ-1 (2. odstavek 198. člena). Glede na vse omenjeno so za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje uporabe določb ZMEPIZ oziroma na vsebino izdanih obrazcev tožene stranke.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Psp 481/2015 z dne 14. 1. 2016