Jedro

S tem, ko je sledilo utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovilo, se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo do tožbenih navedb, in sicer z razlogi, navedenimi v upravnem aktu. Napačno je zato sklepanje, da se je sodišče izognilo sojenju. Navajanje določb Direktive Sveta EU pri odločitvi o neobstoju subjektivnega strahu pri zatrjevanem preganjanju, je opredeljevanje pojma subjektivni strah, ki ga ZAzil ne opredeljuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.10.2006, in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 34. člena in 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006 - UPB2) zavrnila ponovno prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka o tožnikovi ponovni prošnji v drugem ponovljenem postopku ugotavlja, da tožniku ciljna država ni bila Republika Slovenija, temveč neka druga država v Evropski Uniji (Italija ali Avstrija), in zato sklepa, da zlorablja azilni postopek. Prvotni postopek, začet na prošnjo z dne 13.5.2004, je bil ustavljen, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in odšel v Italijo, od tam pa v Avstrijo, od koder je bil vrnjen v Slovenijo in 17.7.2004 vrnjen v Prištino. Tam je bival do sredine junija 2005 in 4.7.2005 ponovno zaprosil za azil. V ponovni prošnji je navedel, da se na Kosovu razmere niso spremenile in da je še vedno preganjan zaradi svoje katoliške veroizpovedi in ker je član Demokristjanske stranke. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da so tožnikove izjave, podane v prošnjah za azil dne 13.5.2004 in 4.7.2005 ter pisne izjave z dne 1.7.2005, kot tudi izjave, podane na zaslišanju dne 25.8.2006, neskladne v bistvenih delih. V prvi prošnji dne 13.5.2004 je navedel, da ni član politične stranke ali organizacije, v drugi prošnji z dne 4.7.2005 je dejal, da je že 15 let član Krščansko-demokratske stranke, na zaslišanju dne 25.8.2006 pa je dejal, da je pripadnik Krščanske demokratske stranke od leta 2001 ali 2002. V pisni izjavi z dne 1.7.2005 je nadalje navedel, da so se žalitve in nadlegovanja s strani članov Demokratske stranke Kosova začele v januarju 2004. Članske izkaznice v navedeni politični stranki tožnik kljub obljubam ni predložil. Razlike v izjavah tožena stranka ugotavlja tudi glede prijave nadlegovanj policiji, saj je v nasprotju s podatki v prošnji in pisni izjavi ob zaslišanju dejal, da nadlegovanj ni prijavil policiji, ker so policisti muslimanske veroizpovedi. S tem, ko je prosilec vedno znova navajal drugačna dejstva, ki jih ni znal pojasniti, je po mnenju tožene stranke vnesel dvom tudi v resničnost vseh svojih nadaljnjih navedb in trditev. Zato tožena stranka njegovih izjav ne sprejema za verodostojne. Izjave prosilca, da ga enkrat nadlegujejo albanski Muslimani zaradi njegove veroizpovedi, drugič člani OVK oziroma PDK, ker v času vojne ni želel sodelovati z njimi oziroma tretjič zaradi njegovega članstva v Krščansko-demokratski stranki, po mnenju tožene stranke še povečujejo dvom o tožnikovi verodostojnosti. Ne glede na to, da je bilo ugotovljeno, da subjektivne okoliščine za podelitev mednarodne zaščite pri tožniku niso podane, je tožena stranka tožnika seznanila tudi s pridobljenimi poročili, saj ga je z njimi že začela seznanjati v prvem pospešenem postopku. Ta poročila je navedla tudi v odločbi z dne 6.10.2006. Med poročili je bilo tožniku predočeno tudi poročilo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi za občino tožnikovega prebivališča Prizren iz junija 2006. Občina Prizren je po tem poročilu ostala kulturno in narodnostno najbolj raznovrstna občina na Kosovu, kjer muslimanske in katoliške skupnosti med seboj dobro sodelujejo. S poročili se tožnik sicer ni strinjal, tožena stranka pa je menila, da takih poročil mednarodne organizacije ne bi izdale, če bi bilo dejansko stanje drugačno, kot je navedeno v poročilu. Glede tožnikovih trditev, da bi bila njegova varnost in življenje ob povratku na Kosovu ogrožena, pa tožena stranka meni, da je smisel mednarodnih varnostnih sil in lokalnih policijskih služb na Kosovu ravno v tem, da zagotavljajo varnost. Na podlagi uporabljenih informacij to žena stranka ugotavlja, da tudi objektivni elementi ne kažejo na utemeljen strah pred preganjanjem. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo dosedanji postopek in skladno z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke, razen kolikor se nanašajo na besedilo osmega stavka četrtega odstavka na peti strani obrazložitve odločbe tožene stranke, kar je možno popraviti z uporabo določbe 1. odstavka 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka odločbo izdati v celoti v prevodu v albanski jezik.

Tožnik v pritožbi uveljavlja kršitev pravil postopka v upravnem sporu z nezakonito uporabo določbe 2. odstavka 67. člena ZUS in s tem tudi pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Po njegovem mnenju je uporaba 2. odstavka 67. člena ZUS skladna z načeli pravne države in vlogo sodstva v njej in z ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS samo v primerih, kadar tožba zoper navedbe v utemeljitvi upravnega akta ne navaja ničesar, kar ne bi bilo zavrnjeno že v obrazložitvi upravnega akta. Sodišče pa se je v obravnavanem primeru s sklicevanjem na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS izognilo sojenju in zato kršilo določbe postopka, s tem pa tudi ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. Zaradi navedene procesne napake prvostopno sodišče tudi ni ugotovilo v tožbi navedene napačne uporabe materialnega prava v odločbi tožene stranke, ko je ta svojo odločitev oprla na direktivo EU. S tem je tudi samo napačno uporabilo materialno pravo. Na koncu pritožbe uveljavlja tudi nezakonito uporabo 1. odstavka 223. člena ZUP in kršitev 3. odstavka 39. člena ZAzil, ker je sodišče prve stopnje z napačno uporabo navedene odločbe ZUP štelo napačno utemeljitev v obrazložitvi odločbe tožene stranke kot očitno pomoto, in ker ni odpravilo odločbe tožene stranke, je samo kršilo določbo 3. odstavka 39. člena ZAzil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka z odločbo z dne 6.10.2006, ki je predmet tega upravnega spora, o prošnji tožnika za priznanje azila odločala že četrtič (sklep z dne 7.6.2004 in odločbi z dne 6.12.2005 ter 7.4.2006). V odločbi z dne 6.10.2006 je tožena stranka sledila stališču sodišča glede postopka in na podlagi 1. odstavka 35. člena ZAzil v rednem azilnem postopku dopolnila ugotovitveni postopek ter odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil, kot tudi ne pogojev za priznanje subsidiarne zaščite v Sloveniji. Da ta odločba vsebuje vse potrebne vsebine in sklepanja ter razloge za odločitev ter da so ti pravilni, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo.

Sodišče prve stopnje je ob odločanju o tožnikovi tožbi presodilo, da ta ni utemeljena iz razlogov, ki jih je navedla že tožena stranka v odločbi z dne 6.10.2006. Ker je sledilo odločitvi in utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta in to v sodbi tudi zapisalo, sodišču prve stopnje po določbi 2. odstavka 67. člena ZUS ni bilo treba ponovno navajati razlogov za svojo odločitev. Napačno je zato po presoji pritožbenega sodišča tožnikovo pritožbeno stališče o nezakoniti uporabi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS ter njegovo sklepanje, da se je sodišče prve stopnje z uporabo te določbe izognilo sojenju. S tem, ko je sledilo utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovilo, se je sodišče prve stopnje z uporabo zakonskega določila 2. odstavka 67. člena ZUS tudi opredelilo do tožbenih navedb, in sicer z razlogi, ki jih je navedla že tožena stranka. Poleg tega, da je tožena stranka pri opredeljevanju pravnih pojmov, ki jih ZAzil ne opredeljuje, uporabila pojme iz Direktive EU, pa tožnik v svoji pritožbi ne pove, o čem se sodišče prve stopnje z uporabo določbe 2. odstavka 67. člena ZUS ni opredelilo do tožbenih navedb.

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ni utemeljen pritožbeni ugovor napačne uporabe materialnega prava, ker je tožena stranka v odločbi navajala tudi določbe Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC, sodišče prve stopnje pa tega sklicevanja ni opredelilo kot napačno uporabo materialnega prava. Iz odločbe tožene stranke jasno izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na določbo 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z določbama 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Določbe Direktive je tožena stranka sicer navajala, vendar je po presoji pritožbenega sodišča pri svoji odločitvi o neobstoju subjektivnega strahu pri zatrjevanem preganjanju tožnika na Kosovu določbe Direktive uporabila za opredeljevanje pojma subjektivni strah, ki ga ZAzil ne opredeljuje. Zato pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbeni navedbi o nezakonitem napotku sodišča prve stopnje na uporabo določbe 1. odstavka 223. člena ZUP. Vendar pa meni, da navedeni napotek ni vplival na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje o zakonitosti zavrnitve prošnje za azil, ki ne temelji zgolj na neskladni obrazložitvi tožene stranke v navedenem stavku in torej ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi z določbama 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.