Jedro

Služnost v javno korist po ZUreP-1 se najbolj približuje nepravi stvarni služnosti iz 226. člena SPZ, po katerem se lahko služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, ustanovi tudi v korist določene osebe in se v teh primerih glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe SPZ, ki urejajo osebne služnosti. Tovrstna služnost se personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Zato se ustanovi v korist nosilca infrastrukturne dejavnosti, in to kot subjekta z določeno lastnostjo (upravljalca infrastrukture) in ne kot določene osebe. Ker se po 2. odstavku 14. člena ZZK pri vpisu pridobitve pravice navede imetnik te pravice, če zakon ne določa drugače, takšne drugačne določbe pa ZUreP-1 niti EZ nimata, se služnost glasi na točno določeno osebo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano 1. točko odločbe dovolil v korist družbe A. (služnostni upravičenec) obremenitev lastninske pravice na nepremičnini s trajno služnostjo v javno korist pri zemljišču parc. št. 211/2 k.o. B., katere lastnica je C.C. V obrazložitvi je navedel, da je družba A. d.o.o. vložila predlog za trajno omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist na podlagi 59. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) in v zvezi z 2. odstavkom 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) pri zemljišču parc. št. 211/2 k.o. B., katerega lastnica je C.C. V vlogi je navedla, da je v skladu z 22. členom EZ sistemski operater prenosnega omrežja in je poleg izvajanja prenosa električne energije odgovorna tudi za vzdrževanje in razvoj prenosnega omrežja električne energije. Upravni organ je ugotovil, da je bila zahteva popolna v skladu s 5. odstavkom 110. člena ZUreP-1. Pravno podlaga za omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist daje specialni zakon neposredno. EZ v 1. odstavku 59. člena določa, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini, v javno korist in se zanjo uporabljajo določbe 1. odstavka 93. člena ZUreP-1. Glede na navedeno upravni organ meni, da je javni interes izkazan. Ob uporabi 102. člena ZUreP-1 mora upravni organ z odločbo o obremenitvi lastninske pravice na nepremičnini s trajno služnostjo v javno korist, določiti tudi rok, v katerem je služnostna upravičenka dolžna pričeti z gradnjo objekta. Služnost v javno korist je odplačna služnost in lastniku pripada nadomestilo za poseg v njegovo lastninsko pravico. Upravni organ je 12. 3. 2008 razpisal ustno obravnavo, na kateri pa se je ugotovilo, da lastnica ni poslovno sposobna, zato je prekinil zadevo do postavitve skrbnika za poseben primer. Za skrbnika za poseben primer je bila z odločbo Centra za socialno delo Nova Gorica postavljena dne 5. 6. 2008 hči D.D. Na obravnavi 17. 6. 2008 sta stranki predlagali, da upravni organ počaka z izdajo odločbe do konca julija 2008, zaradi morebitne sklenitve pogodbe o odškodnini in služnosti, kar je organ upošteval. Dne 30. 7. 2008 pa je bil organ s strani vlagateljice seznanjen, da do sklenitve pogodbe ni prišlo. Določba 9. odstavka 110. člena ZUreP-1 določa, da se odločbo o ustanovitvi služnosti v javno korist lahko izvrši, ko postane pravnomočna, razen če upravni organ ugotovi, da gre za nujni primer iz 104. člena. V primeru, da se razlastitev zahteva za namene iz 1. in 2. odstavka 93. člena ZUreP-1, ki terjajo hitro pridobitev nepremičnine, se lahko uvede nujni postopek. Vlagatelj je predlagal uvedbo nujnega postopka ter navaja, da je visokonapetostni daljnovod DV 2x110 kv ... objekt gospodarske javne infrastrukture ter predstavlja glavno napajalno žilo za oskrbo severne primorske regije z električno energijo. Dva odseka sta že zgrajena, tretjega, ki bi ju povezal v celoto, pa je nujno dograditi čimprej, saj se regija trenutno napaja prek enega samega daljnovoda. V skladu z načrtom bi bilo potrebno rekonstrukcijo zaključiti do leta 2009. Nadalje navaja, da se bo na navedeni daljnovod priključilo tudi novo črpalno HE Avče. Navedeno je razvidno iz delnega gradbenega dovoljenja. Upravni organ je menil, da je zahteva služnostnega upravičenca po uvedbi nujnega postopka na podlagi 104. člena ZUreP-1 upravičena.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je treba pri pojmovanju služnosti v javno korist izhajati iz vsebine pojma stvarne služnosti (1. odstavek 213. člena Stvarno pravnega zakonika - SPZ). Iz listin izhaja, da je gospodujoča nepremičnina parc. št. 429/9 k.o. E. ter da je parcela 211/2 k.o. B. služeča nepremičnina. Predlagateljica meni, da bi moral upravni organ stvarno služnost ustanoviti v korist gospodujočega zemljišča (tako imenovana prava stvarna služnost) in ne v korist pravne osebe (tako imenovana neprava stvarna služnost). Glede na posebno naravo služnosti v javno korist, katere namen je doseganje javne koristi, je dikcija, ki jo je uporabil upravni organ prve stopnje v izreku izpodbijane odločbe, in sicer „v korist družbe A.“ pravilna. Glede na abstraktni pojem javne koristi, ki nima pravne sposobnosti, se služnost v javno korist v primerih, ustanovljenih po določbah ZUreP-1, persofinicira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Zato ne more biti sporno, da se služnost v javno korist ustanavlja v korist nosilca infrastrukturne dejavnosti. V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na probleme, ki bodo nastali s spremembo sistemskega operaterja prenosnega omrežja, pa odgovarja, da je potrebno v zvezi s tem vprašanjem izhajati iz zemljiškoknjižnih predpisov. Ti namreč ne dovoljujejo vknjižbo služnosti v korist vsakokratnega obratovalca določenega infrastrukturnega objekta ali omrežja, ampak dovoljujejo le vpis, ki je določljiv, kar pomeni, da se lahko tudi služnost v javno korist glasi samo na določeno osebo. V primerih, če se zamenja subjekt obratovanja, je potrebno dopustiti prenos služnosti v javno korist na drugega obratovalca omrežja javne infrastrukture. Kot neutemeljene pa zavrača tudi ugovore o bistvenih kršitvah določb postopka.

Tožeča stranka izpodbija 1. točko odločbe zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Tožeča stranka je predlagala, da se na zemljišču ustanovi trajna služnostna pravica, ki obsega postavitev, rekonstrukcijo, nadzor, obratovanje in vzdrževanje električnega daljnovoda ... in v zvezi s tem neoviran dostop služnostnega upravičenca in njegovih izvajalcev do elektroenergetskih objektov, peš in z mehanizacijo, ob kateremkoli času, vse v korist vsakokratnega lastnika zemljišča parc. št. 429/9. Lastnik tega zemljišča je tožeča stranka. S tem, ko je upravni organ odločil drugače, je napačno uporabil materialni predpis (EZ in SPZ), prav tako pa je kršil pravila postopka, ker ni odločil o vseh zahtevkih tožeče stranke. Tožeča stranka je ustanovitev služnostne pravice v korist gospodujočega zemljišča predlagala z namenom zadostiti zahtevam EZ, ob upoštevanju določil SPZ, ZUreP-1 in Zakona o zemljiški knjigi. EZ v 3. odstavku 59. člena in v drugih določbah ne opredeljuje vrste omejitve lastninske pravice, pač pa 110. člen ZUreP-1 določa, da se lastninska pravica lahko omeji z začasno ali trajno služnostjo v javno korist. Ker je življenjska doba daljnovodov več kot 50 let, poleg tega pa se koridorji, po katerih so daljnovodi umeščeni v prostor, uporabljajo tudi za rekonstrukcijo obstoječih daljnovodov, je tožeča stranka predlagala ustanovitev služnostne pravice v korist gospodujočega zemljišča, na katerem stoji razdelilna transformatorska postaja. Taka služnost omogoči tožniku kot izvajalcu gospodarske javne službe, da zgradi, vzdržuje, rekonstruira in nadzoruje ter vodi obratovanje daljnovoda ves čas, dokler določen daljnovod obratuje in je vključen v elektroenergetski sistem RS. Razmišljanju tožeče stranke je sledila tudi zakonodaja, ki je 3. odstavku 59. člena EZ dodala odstavek, da se pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist sklepajo za čas obratovanja infrastrukture in v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja posamezne infrastrukture. Namen EZ je jasen. Upravljalcu je potrebno zagotoviti služnost, ki bo trajala ves čas obratovanja daljnovoda, zagotoviti jo je potrebno vsakokratnemu upravljalcu prenosnega omrežja. Njegova zahteva po ustanovitvi služnostne pravice v korist gospodujočega zemljišča je bila povsem v skladu z veljavno zakonodajo, prav tako pa je s svojo zahtevo poskušal zasledovati namen EZ ter urediti pravice na zemljiščih pod daljnovodom tako, da bodo na voljo tudi morebitnim bodočim sistemskim operaterjem. Služnostna pravica se glasi v korist A., kar pomeni, da je ustanovljena v korist določene pravne osebe. Ker gre za služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, ustanovljena pa je v korist določene osebe, gre skladno z določili 226. člena SPZ za tako imenovano nepravo stvarno služnost. SPZ določa, da se glede nastanka in prenehanja takih služnosti uporabljajo pravila, ki urejajo osebne služnosti. SPZ v 227. členu določa, da če je služnost ustanovljena v korist pravne osebe, čas njenega trajanja ne sme biti daljši od 30 let. Iz navedenega je jasno, da je razlika med zahtevano služnostno pravico in pa služnostno pravico, ki je bila tožeči stranki podeljena, ogromna. Življenjska doba daljnovoda je namreč več kot 50 let, zato bi moral sistemski operater v primeru, da obvelja izpodbijana odločba, čez 30 let ponovno pridobivati služnostne pravice pod celotnim daljnovodom, kar pa ni smiselno, saj narava stvari zahteva trajnejšo ureditev. 229. člen SPZ določa, da imetnik osebne služnosti ne more prenesti. To pomeni, da tožeča stranka tako ustanovljene stvarne služnosti ne bo mogla prenesti na morebitnega bodočega sistemskega operaterja. Le ta bo tako ostal brez vseh stvarnih pravic in bodo lahko lastniki zahtevali odstranitev le teh ali pa preprečevali dostop do daljnovoda zaradi potrebnih vzdrževalnih del. Organ s tem, ko je ustanovil služnost v korist tožeče stranke, ni ustanovil služnosti v korist vsakokratnega operaterja, ampak le in izključno v korist tožeče stranke, torej trenutnega operaterja. Tako je zgrešil namen določbe 110. člena ZUreP-1 in 19. člena EZ-C, ki zahteva, da je služnost trajna in v korist vsakokratnega operaterja. Končno je izpodbijana odločba v nasprotju s SPZ in zato nična. Nastanek osebne služnosti na podlagi odločbe upravnega organa sploh ni mogoč - 226. člen SPZ. Prava stvarna služnost v korist določenega zemljišča se lahko ustanovi na podlagi odločbe upravnega organa (214. člen SPZ), je prenosljiva in traja dokler je potrebno. Če ob tem upoštevamo zgornje navedbe glede življenjske dobe daljnovoda in trajne potrebe po trasi daljnovoda, je po mnenju tožeče stranke edini smiseln, konsistenten ter skladen s pozitivno zakonodajo zaključek, da se ustanovi trajna služnost v korist gospodujočega zemljišča, kot je predlagala v predlogu. Ni mogoče slediti utemeljitvam drugostopnega organa, da je ustanovil nepravo stvarno služnost, ker nosilec dejavnosti, ki je v javno korist, ni nujno lastnik nepremičnine, ki bi imela lastnost gospodujočega zemljišča. Navedba sicer drži, vendar je v konkretnem primeru tožeča stranka lastnik gospodujočih zemljišč, to so razdelilne transformatorske postaje, iz katerih izhajajo vsi daljnovodi. Noben zakon, ne SPZ ne EZ in ne ZUreP-1 ne omejuje tožeče stranke, kakšno izvedeno obliko služnosti si lahko ustanovi. Za tožečo stranko je sprejemljiva edino prava stvarna služnost, zato je takšno predlagala. Organ njenemu predlogu ni sledil in kršil tudi določbe ZUP, zagotovo določbo 207. člena, ki določa, da se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke. Enako odreja 213. člen ZUP. V kolikor organ tega ne stori, mora obrazložiti, zakaj o določenem zahtevku ni odločil oziroma zakaj je odločil drugače. Predlaga, da se 1. točka izreka izpodbijane odločbe spremeni tako, da se na zemljišču parc. št. 211/2 k.o. B., ustanovi trajna služnost postavitve, rekonstrukcije, napeljave, obratovanja, nadzora in vzdrževanja ter hoje in vožnje z vsemi vozili v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 429/9 k.o. E., podrejeno pa, da se izpodbijana odločba v 1. točki odpravi in vrne organu v ponovno odločanje ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom v tem postopku D.D. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča tožeča stranka zmotno meni, da je upravni organ s svojo odločitvijo, da se služnost ustanovi v korist družbe A. d.o.o., odločil mimo njenega zahtevka (ustanovitev služnosti v korist lastnika gospodujočega zemljišča) in da je s tako odločitvijo nepravilno uporabil materialnopravne določbe o služnostni pravici (določbe SPZ).

Ob nespornem dejstvu, da je tožeča stranka upravljalec omrežja električne energije, in kot taka izvajalec gospodarske javne službe, je legitimirana predlagati ustanovitev služnosti, katere namen je doseganje javne koristi. Zato je lahko predlagala le ustanovitev služnosti, ki bo zadostila temu namenu, to pa je služnost v javno korist po ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02) oziroma po EZ (Uradni list RS, št. 27/02-UPB), ki sta v razmerju do SPZ (Uradni list RS, št. 87/02) specialna predpisa. Tožeča stranka torej zmotno meni, da lahko sama izbere izbere obliko služnostni, katere ustanovitev predlaga.

Po pravni teoriji (Juhart in drugi, komentar Stvarnopravnega zakona, GV 2004) se služnost po ZUreP-1 najbolj približuje nepravi stvarni služnosti iz 226. člena SPZ, po katerem se lahko služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, ustanovi tudi v korist določene osebe in se v teh primerih glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe SPZ, ki urejajo osebne služnosti. Pri skopi zakonski ureditvi služnosti v javno korist, ki združuje elemente stvarne in osebne služnosti, je zato treba smiselno uporabljati določbe glede teh služnosti. Služnost v javno korist se personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Zato se ustanovi v korist nosilca infrastrukturne dejavnosti, in to kot subjekta z določeno lastnostjo (upravljalca infrastrukture) in ne kot določene osebe. Ker se po drugem odstavku 14. člena ZZK pri vpisu pridobitve pravice navede imetnik te pravice, če zakon ne določa drugače, takšne drugačne določbe pa ZUreP-1 niti EZ nimata, se služnost glasi na točno določeno osebo. Zato sodišče ne more sprejeti tožbenih ugovorov, da je upravni organ ravnal napačno, ko je služnost ustanovil v korist tožeče stranke.

V teoriji je prav tako obdelano vprašanje prenosljivosti služnosti v javno korist, kar je po mnenju tožeče stranke zaradi možne spremembe upravljalca omrežja javne infrastrukture tudi eden od razlogov, da predlagane služnosti ni mogoče ustanoviti v korist določene osebe. Zmotno se glede tega vprašanja tožeča stranka sklicuje na 229. člena SPZ, ki neprenosljivost predpisuje za osebne služnosti. Na to določbo namreč 226. člen SPZ ne napotuje, saj pri prenosu ne gre za prenehanje služnosti pri prenosniku in nastanek služnosti pri prevzemniku, temveč novi služnostni upravičenec služnost izvršuje v enakem obsegu, ne spremeni se niti čas, za katerega je bila služnost ustanovljena. Argument za prenosljivost služnosti v javno korist pa je primerljivost s stavbno pravico, kateri je po vsebini in pravni naravi služnost v javno korist podobna. Tudi stavbna pravica je samostojna pravica na tuji stvari, ki pa je po izrecni zakonski določbi (256. člen SPZ) prenosljiva.

Pravne presoje ne vzdrži niti ugovor, da je izpodbijana odločba kot nasprotna določbam SPZ nična, ker se po 226. členu glede nastanka neprave stvarne služnosti uporabljajo določbe o osebnih služnostih, teh pa na podlagi odločbe državnega organa ni mogoče ustanoviti. Če ne pride do ustanovitve služnosti v javno korist na pravnoposlovni podlagi, njeno ustanovitev z odločbo uzakonjata kot specialna predpisa ZUreP-1 (šesti odstavek 110. člena) oziroma smiselno 59. člen EZ.

Primarna uporaba specialnega predpisa (ZUreP-1 in EZ) po mnenju sodišča omogoča tudi razlago, da služnost v javno korist po EZ ni omejena z rokom trajanja 30 let iz drugega odstavka 227. člena SPZ. Prvi odstavek 110. člena ZUreP-1 namreč določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist. Novela EZ v 19. členu, ki se sicer izrecno nanaša na pogodbeno pridobitev služnosti v javno korist po tem zakonu določa, da se služnost ustanavlja za čas obratovanja infrastrukture, ta pa je po pojasnilu tožeče stranke daljši od 30 let. Tako je po mnenju sodišča upravni organ imel na, v času odločanja veljavni določbi ZUreP-1, podlago za ustanovitev trajne služnosti.

Sklicujoč se na zgoraj obrazloženo, je sodišče tožbene ugovore tožeče stranke presodilo za neutemeljene. Glede na zakonsko pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkusi kršitve procesnega in materialnega prava, pa je ugotovilo, da upravni organ o ustanovitvi služnosti v javno korist ni odločal v dveh fazah, kot je po mnenju sodišča treba interpretirati določbo sedmega odstavka 110. člena ZUreP-1 o napotitvi na smiselno uporabo zakonskih določb o razlastitvi. V razlastitvenem postopku upravni organ najprej z odločbo odloči o začetku postopka (100. člen ZUreP-1), ter šele na to z odločbo odloči o razlastitvi (102. člen ZUreP-1). Ker gre tako v primeru razlastitve kot v primeru služnosti za poseg v lastninsko pravico, ki je ustavna pravica, je vsako omejitev treba razlagati ozko. Razdelitev postopka v dve fazi lastniku nepremičnine zagotavlja procesne varovalke glede tega posega (zoper vsak akt ima pravico vložiti pritožbo in zahtevati sodno varstvo). Skrčitev postopka na eno fazo tako pomeni omejevanje, kar je razlagalni argument, da se tudi postopek ustanovitve služnosti izvede v dveh fazah. Vendar v obravnavanem primeru sodišče izvedbo enofaznega postopka ni ocenilo za bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere bi moralo izpodbijano odločbo odpraviti, ker je ocenilo, da je bila javna korist za ustanovitev služnosti, kar je cilj prve faze postopka, zadostno ugotovljena.

Sodišče se sicer ne strinja z upravnim organom, da daje pravno podlago za ustanovitev služnosti, za kar je ustavni pogoj javna korist (69. člen Ustave RS), neposredno 59. člen EZ. Z določitvijo namena razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice - po 59. členu EZ je to gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije – je javno korist določil zakonodajalec na abstraktni ravni. ZUreP-1 v drugem odstavku 92. člena določa, da je razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, po drugem odstavku 110. člena ZUreP-1 pa se lastninska pravica na nepremičnini s služnostjo lahko omeji, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in za njihovo nemoteno delovanje. Upravni organ mora torej za konkreten primer ugotoviti, ali so izpolnjeni ti pogoji. Sodišče iz izpodbijane odločbe ugotavlja, da je upravni organ upošteval prostorske akte (sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da se je glede na 93. člen ZUreP-1 na zakonsko domnevo o obstoju javne korist mogoče opreti le, če služnost služi gradbenemu namenu iz prostorskega akta, ki ga zakon izrecno določa -po ZUreP-1 državni ali občinski prostorski načrt ali občinski podroben prostorski načrt oziroma po 109. členu Zakona o prostorskem načrtovanju, Uradni list RS, št. 33/07 tem aktom ustrezen akt. Gre za tiste akte, pri katerih se je že v strokovnih podlagah za njihov sprejem oziroma spremembo upošteval (tudi) javni interes za izgradnjo, ki opravičuje odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičninah. Če pa takšnega prostorskega akta ni, ni zakonske domneve o obstoju javne korist in jo mora upravni organ ugotoviti v njeni polni vsebini. Načrt razvoja prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji od 2005-2014, Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za črpalno HE Avče, ugotavljajo nujno potrebo po rekonstrukciji obravnavanega daljnovoda ter je tako v tej zadevi na zadosten način izpolnjen zahtevani standard ugotovitve in izkazanosti javne koristi. Sicer pa njen obstoj med strankami (služnostnim upravičencem in lastnikoma služečih zemljišč, v tem upravnem sporu stranke z interesom) tudi ni sporen.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS), ker je presodilo, da je izpodbijana 1. točka izreka odločbe Upravne enote Nova Gorica št. 351-461/2008-6-9 z dne 29. 5. 2005 pravilna in na zakonu utemeljena in da upravni organ v postopku pred izdajo odločbe ni bistveno kršil pravila postopka..

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.