Jedro

1.Po določilu 2.odst. 480.čl. ZPP v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok senat ni vezan na postavljene zahtevke in o preživnini lahko odloča tudi brez postavljenega zahtevka.

2.Odločitev o stikih je bila oblikovana tako, kot sta se o tem sporazumeli obe stranki na glavni obravnavi in dopušča dogovarjanje staršev. Stiki so po oceni pritožbenega sodišča določeni dovolj natančno in v zadostnem obsegu, saj je predvsem pomembna kvaliteta stikov kot sam čas, ki ga otroka preživita z očetom. Stiki morajo potekati redno, seveda ob upoštevanju dejstva, da sta otroka izredno aktivna, kar nujno zahteva sprotno dogovarjanje in usklajevanje obeh staršev, ki morata pri tem ravnati zrelo, odgovorno in imeti pred očmi predvsem interese otrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (glede preživnine in stikov potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Zavrne se predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (1.točka izreka); - ml. otroka K.T., rojeno 30.04.1991, in M.T., rojeno 01.06.1995, zaupalo v varstvo in vzgojo materi A.T., očetu A.T. pa naložilo plačevanje preživnine in sicer za K.T, 40.000,00 SIT mesečno in za M.T. 35.000,00 SIT mesečno od 01.05.2005 dalje na transakcijski račun matere A.T., v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, odločilo je tudi o plačilu zapadle in neplačane preživnine ter glede plačevanja bodočih zapadlih obrokov (2.točka izreka); - stike je določilo tako, da deklici preživita pri očetu vsak drugi vikend od petka do nedelje in se o tem pravdni stranki vsakokrat posebej dogovorita, prav tako bosta deklici pri očetu preživeli vsake druge počitnice in polovico poletnih počitnic, pri čemer se bosta stranki vsakič posebej dogovarjali in pri tem upoštevali zlasti interese in koristi mladoletnih deklic (3.točka izreka) in - odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4.točka izreka).

Proti sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe oziroma podrejeno spremembo sodbe. Kot je razvidno iz vsebine pritožbe, sodbo izpodbija le v delu, s katerim je določena preživnina in stiki. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča napačna, da so bile v celotnem postopku storjene številne bistvene kršitve določb postopka, ki so vplivale na pravilnost in na zakonitost sodne odločbe, sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, celoten postopek pa je bil izpeljan v nasprotju s temeljnimi načeli družinsko-pravne zakonodaje. Med pravdnima strankama razveza zakonske zveze ni bila sporna, kakor tudi do prve glavne obravnave ni bilo sporno preživljanje, vzgoja in varstvo otrok. Tožeča stranka je v skladu z dogovorom s toženo stranko vložila laično tožbo na razvezo zakonske zveze, ker je bil dogovor med strankama, da bosta zadevo rešili povsem sporazumno, zato sta obe stranki smatrali, da jima pri razvezi ni potreben pooblaščenec. Na narok 30.06.2005 pa je toženka prišla s svojim pooblaščencem. Že na naroku je tožnik sodišče opozoril, da je presenečen, ker je bil s toženko dogovorjen, da bosta zadevo urejala sama in ni vedel, da se bo toženka pojavila na sodišču s svojim odvetnikom. Na glavni obravnavi je bil tožniku vročen drugopis pripravljalne vloge. Sodišče v samem postopku tožnika ni opozorilo na niti eno njegovo procesno kakor tudi pravico iz materialnega prava, čeprav mu je bilo znano, da tožnik nima pooblaščenca in je prava neuka stranka. Ni ga opozorilo, da lahko na pripravljalno vlogo poda odgovor in se izjasni o navedbah in dokaznih predlogih tožene stranke oziroma mu ni omogočilo ustreznega roka, da se izjasni o navedbah in dokazih tožene stranke. S takšnim postopanjem je sodišče ne le kršilo procesne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ampak je tožniku kršilo tudi njegovo z ustavo zagotovljeno pravico enakega varstva pravic iz 22.čl. Ustave Republike Slovenije. ZPP v 12.čl. jasno določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Nadalje ZPP v 285.čl. določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Iz navedenega izhaja dolžnost sodišča nuditi pravno pomoč prava nevešči stranki. Sodišče mora stranko poučiti tako o pravicah, ki ji gredo po tem zakonu, kakor tudi o pravicah materialnega prava. Kršitev načela pravne pomoči prava nevešči stranki pomeni relativno bistveno kršitev postopka, ki vsekakor vpliva na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Nadalje iz samega postopka izhaja, da je sodišče ugotavljalo dejansko stanje zgolj na podlagi enostranskih navedb in predloženih listin tožene stranke, samo pa ni niti opravilo poizvedb glede premoženjskega stanja tožnika, niti se ni do navedb tožnika opredelilo. ZPP v 480.čl. daje sodišču možnost, da lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale in zbere podatke, potrebne za odločitev. Tožeča stranka v pritožbi opozarja na še eno znatno kršitev določb pravdnega postopka. V pripravljalni vlogi je toženka postavila svoj zahtevek. Navedeno je moč šteti kot nasprotno tožbo in bi moralo sodišče tožeči stranki dati možnost odgovora na nasprotno tožbo. Gre za pravdni postopek, v katerem tožena stranka ne more postavljati svojega zahtevka, če pa ga postavi, pa to prav gotovo pomeni nasprotno tožbo v skladu s 183.čl. ZPP in mora sodišče dati možnost nasprotni stranki, da odgovori na nasprotno tožbo in poda svoje navedbe in dokaze, kar sodišče v predmetnem pravdnem postopku ni storilo. Navedeno jasno kaže, da je sodišče storilo številne bistvene kršitve določb postopka, ki so vplivale tako na zakonitost kakor tudi pravilnost sodne odločbe, prav tako pa je sodišče storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je tožeči stranki odreklo možnost obravnavanja pred sodiščem, saj ji je odreklo možnost odgovora na nasprotno tožbo in na navedbe toženke v pripravljalni vlogi. Sodba ima takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, saj so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Prav tako je znatno nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin ali zapisnika o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sama razveza za tožnika ni sporna, vsekakor pa je sporna odločitev sodišča tako o višini preživnine kakor tudi o stikih mladoletne K. in M.T. s tožnikom. Toženka je v pripravljalni vlogi, ki jo je tožnik prejel šele na glavni obravnavi, navajala številne enormne zneske, ki jih porabi za otroka, ki so skregani z vsemi realnimi in življenjskimi potrebami otrok, kakor tudi premoženjskimi zmožnostmi staršev, predložila pa ni nobenih dokazov oziroma računov. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 123.čl. jasno določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Sodišče ni ugotovilo premoženjskega stanja tožnika, saj ni opravilo uradnih poizvedb glede njegovega premoženjskega stanja, do samega premoženjskega stanja pa se sodišče v svoji sodbi celo žaljivo izraža, da premoženjsko stanje tožnika že ne more biti ravno tako slabo, saj je imelo v vidu okoliščino, da je tožnik ravno sedaj šel v nakup stanovanja v L. Pri tem je očitno spregledalo, da toženka zasluži preko 400.000,00 SIT mesečno, tožnik pa je izgubil službo in je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Na glavni obravnavi je povedal, da je 30.04.2005 kot tehnološki višek izgubil službo. Pošteno je povedal, da bo sedaj imel glede na odločbo Zavoda za zaposlovanje RS nadomestilo v višini 124.000,00 SIT, da bo mesečno prejemal 5.000,00 SIT za najemnino, kar pomeni, da bodo skupni mesečni dohodki tožnika znašali 131.000,00 SIT. Prav tako je tudi povedal, da je prejel odpravnino v znesku 600.000,00 SIT, da plačuje najemnino za stanovanje 90.000,00 SIT in mesečne stroške okrog 28.000,00 SIT. Za najem večjega stanovanja se je odločil ravno zaradi tega, da lahko svojima otrokoma nudi tudi pri sebi normalen dom. Glede na navedbe in priloženo specifikacijo tožene stranke glede mesečnih potreb mladoletnih otrok pravdnih strank izhaja, da naj bi K. na mesec porabila 130.000,00 SIT, M. pa 100.000,00 SIT, skupno naj bi bili torej stroški obeh otrok na mesec približno 250.000,00 SIT. Takšni enormni stroški so skregani z zdravim razumom, z normalnimi zmožnostmi preživljanja, z normalnimi potrebami otroka in vsekakor zakonodajalec ni imel v mislih, da bi bili starši dolžni in primorani zagotavljati takšno luksuzno življenje. Domala neverjetno je, da sodišče potrjuje vse navedbe tožene stranke glede potreb mladoletnih otrok, pri tem pa toženka ni predložila niti enega samega računa, niti enega samega potrdila o dejanskih stroških za otroke. Toženka navaja, da za elektriko, vodo, odvoz smeti, upravljanje zgradbe itd. plačuje mesečno okrog 45.000,00 SIT. Sodišče je to enostavno delilo s tri in odločilo, da odpade na vsako deklico 15.000,00 SIT. Toženka tudi ni predložila predmetnih računov. Zneske si je lahko prosto izmislila, pa tudi delitev vseh stroškov s tri je nerealna, saj je splošno in življenjsko znano, da potrebe in poraba osnovnošolskega otroka ne morejo biti enake odraslemu človeku. Naravnost neverjetne in celo smešne so navedbe, da za hrano in drogerijo porabijo 40.000,00 SIT mesečno. Toženka navaja, da mesečno zasluži 415.000,00 SIT, od tožnika dobi dodatnih 60.000,00 SIT, kar pomeni, da mesečno porabi zase in otroka na osebo 160.000,00 SIT, kar je naravnost smešno. Sodišče je ugotovilo, da so mesečne potrebe ml. K. 110.000,00 SIT, ml. M. pa 105.000,00 SIT, torej skupno 215.000,00 SIT, kar je popolnoma v nasprotju z dejanskim stanjem, predvsem pa z realnimi potrebam otrok. Iz samih navedb toženke izhaja, da ima izredno visok dohodek in še dodatno zasluži s predavanji. Tožnik meni, da bi sodišče moralo pridobiti tudi podatke o višini zaslužka na Višji poslovni šoli in tako ugotoviti dejansko premoženjsko stanje toženke. Stroški ml. otrok, ki jih je predložila toženka, so na prvi pogled nerealni. Tako npr. toženka navaja, da za smučarske izlete in tečaje porabi K. 32.000,00 SIT, M. pa 60.000,00 SIT. Takšne navedbe so povsem neresnične, saj je bil do sedaj prav toženec tisti, ki je otroke ves čas vozil na smučanje. Glede na prisojeno skupno preživnino izhaja, da bi tožnik moral plačevati za oba otroka skupaj 75.000,00 SIT mesečno, kar pomeni, da mu ob upoštevanju njegovih dohodkov ostane zgolj 50.000,00 SIT za pokritje vseh svojih potreb. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da tožnik sedaj stanuje v najetem stanovanju in je dvosobno stanovanje najel prav iz razloga, da se bosta tudi otroka pri njem počutila udobno. Tožnik je bil kljub temu, da je bil solastnik stanovanja, prisiljen v najem novega stanovanja, moral si je moral kupiti čisto vse stvari na novo (od oblek, kozmetike, brisač, rjuh, posod, do osnovnega pohištva). Sodišče se v sodbi sklicuje na odpravnino v znesku 600.000,00 SIT in poslovni prostor, za katerega je tožnik jasno izpovedal, da prejema zanj le mesečno najemnino 5.000,00 SIT in da zanj še zmeraj odplačuje kredit. Glede na dejstvo, da je tožnik kot tehnološki višek izgubil službo, je jasno, da je predmetnih 600.000,00 SIT porabil za tekoče potrebe, od tega prav gotovo tudi za potrebe preživljanje svojih otrok. Otrokoma kljub preživnini, ki jo vsak mesec redno plačuje, kupuje dodatna oblačila in je bil z njima tudi na počitnicah. V nakup stanovanja je bil prisiljen ravno zaradi velike najemnine. Za celotno stanovanje je vzel kredit, ki ga odplačuje mama, saj sam nima potrebnih dohodkov. Mama je tudi porok pri najemu kredita. Gre za hipotekarni kredit in pri tem je bila ustanovljena hipoteka na mamino hišo in na predmetno stanovanje, kar vse kaže na izredno težak premoženjski položaj tožnika. Sodišče povsem nečloveško navaja, da bo tožnik stanovanje v L. lahko oddal v najem. Tožniku ni jasno, kako lahko sodišče razmišlja, da bo ob tako nizkih dohodkih plačeval najemnino in še hkrati kupil stanovanje. Ko se je tožnik odločal za nakup stanovanja in mu je mama obljubila, da mu bo pomagala tako pri odplačevanju kakor pri ustanovitvi hipoteke, je imel pred očmi, da sta deklici toliko stari, da bosta sedaj začeli hoditi v srednjo šolo in to najverjetneje v L. in bi tako oba otroka lahko normalno stanovala tudi pri njemu. Tožnik je na glavni obravnavi povedal, da se na vsak način trudi, da dobi službo. Sodišče sploh ni upoštevalo dejanskega premoženjskega stanja pri obeh pravdnih strankah in sicer dejstva, da se je tožnik trenutno znašel v izredno težkem premoženjskem stanju in dejstvu, da ima toženka izredno visoke dohodke. Pri tem je povsem pravno napačno stališče sodišča, da toženki ni treba toliko plačevati za otroka v sorazmerju s svojimi mesečnimi prihodki, ker se pretežno ukvarja z otrokoma. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča glede stikov, saj je odločitev povsem pavšalna in omogoča toženki, da bo onemogočala stike otrok s tožnikom. Od sodišča zahteva, da natančno določi stike. Strinja se sicer z določenimi stiki glede videvanja, nikakor pa se ne more strinjati z odločbo, da se bosta o stikih stranki vsakokrat posebej dogovarjali. Tožnik je namreč že do sedaj naletel na številne ovire, saj se je toženka venomer sklicevala in izgovarjala na številne aktivnosti njunih otrok. Tožnik meni, da se pravdni stranki med seboj nikakor ne bosta mogli sproti dogovarjati, saj je bil že do sedaj večkrat izigran in bi sodišče moralo urediti stike v skladu z določbami ZZZDR, saj je jasno, da se pravdni stranki vse do danes glede stikov nista mogli sporazumno dogovoriti, na kar je tožnik opozoril že na sami obravnavi. Povedal je, da želi, da se stiki vsaj okvirno uredijo in sicer tako, da bi bili deklici pri njemu vsaj dva vikenda na mesec in pol šolskih počitnic. Ker je prava neuka stranka, je bil izigran tako od pooblaščenca tožene stranke, kakor tudi s strani sodišča in tako takšne razsodbe glede stikov, kot je odločilo sodišče, tožnik prav gotovo ni imel v mislih. Meni, da je potrebno eksaktno določiti stike in ne tako, da se pravdni stranki med seboj vsakič posebej dogovarjata. Vsekakor se bosta med seboj sproti dogovarjali glede dodatnih stikov. Sodišče bi moralo glede na predlog obeh strank razsoditi, da se stiki določajo tako, da otroka preživita pri očetu vsak drugi vikend od petka do nedelje in polovico vseh počitnic, ki jih imata. Glede na vse navedeno je jasno, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, da ni upoštevalo posebnosti postopkov v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki, da je napačno uporabilo materialno pravo in odločilo povsem v nasprotju z namenom in določbami ZZZDR. Podrejeno predlaga spremembo sodbe, da pritožbeno sodišče tožeči stranki prisodi plačevanje preživnine 25.000,00 SIT mesečno za vsakega otroka in da glede na navedbe strank eksaktno določi stike tožnika z ml. hčerkama in sicer, da ima tožnik stike vsak drugi vikend v mesecu od petka do nedelje in da vsako polovico šolskih počitnic tožnik preživi s svojima ml. otrokoma.

Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. V odgovoru na pritožbo opozarja, da sodišče na tožbeni zahtevek tožnika kakor tudi toženke v zvezi s preživljanjem otrok ni vezano in tudi ob pomanjkanju tega samo odloči o višini preživnine, zato so že iz tega dejstva navedbe tožnika zgrešene, poleg tega pa ne gre za nasprotno tožbo iz 183.čl. ZPP, kot to zmotno navaja pritožnik. Navaja še, da je tožnik na naroku 30.06.2005 zatrjeval, da je nezaposlen in da zaposlitve ne najde, kar je neresnica, saj je že dne 29.06.2005 na Zavodu za zaposlovanje dvignil svojo delovno knjižico in se odjavil kot iskalec zaposlitve in prejemnik nadomestila, saj je tedaj že sklenil zaposlitev, delo pa je nastopil dne 01.07.2005. Prilaga odločbo, kar je dopustna novota, saj je ta podatek prejela šele po zaključku obravnave. Enako velja glede navedb o kreditu za nakup stanovanja in materi tožnika, ki je najela kredit, in hipoteki, za dokaz tega dejstva pa ne ponudi dokazov. Tožnik se je 01.09.2005 preselil v novo stanovanje v L., ki ga je kupil, z novo zunajzakonsko partnerico in njenima otrokoma. Vplačal je za stanovanje avans 46.016.905,00 SIT, torej v celoti, stanovanje pa meri 96,85 m2 in ne 60 m2, kot je trdil. Glede potrebnih sredstev za obe deklici navaja, da sta deklici zelo aktivni, K. igra v treh rokometnih selekcijah, ukvarjata se z glasbo in drugimi krožki, kar stane. Toženka jima bo ta ekskluzivni standard omogočala še vnaprej, pa četudi se zadolži. Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je po vsebini s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje delno v točki 2 glede določitve višine preživnine in v 3.točki glede odločitve o stikih. Preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ob sojenju ni zagrešilo ne očitanih in tudi ne tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v skladu z 2.odst. 350.čl. ZPP in tudi ne z ustavo zagotovljenega enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem. Toženka je kljub drugačnemu dogovoru (ki ga zatrjuje tožnik) lahko pooblastila za zastopanje odvetnika in dejstvo, da je tožnik prišel na glavno obravnavo brez pooblaščenca, ni bil razlog za preložitev obravnave. Toženka je res tik pred obravnavo vložila pripravljalno vlogo, ki je bila tožniku vročena na glavni obravnavi (zapisnik na list. št. 24 spisa). Tožnik je nedvomno imel na obravnavi možnost prebrati vlogo in se o njeni vsebini pri zaslišanju izjasniti. S pripravljalno vlogo je toženka zahtevala, da se ml. otroka dodelita v varstvo in vzgojo njej, toženec pa je dolžan plačevati za preživljanje K. mesečno 50.000,00 SIT in M. 40.000,00 SIT. V vlogi je opisala potrebe obeh otrok, izdatke in svoje premoženjsko stanje. Obe pravdni stranki sta bili zaslišani na glavni obravnavi in toženka je ponovno opisala potrebe otrok, pojasnila višino stroškov in svojih prejemkov. Tožnik je bil prav tako zaslišan in je tudi opisal svoje premoženjske razmere in višino stroškov, ki jih ima, in se je na glavni obravnavi lahko izjasnil o prav vseh navedbah iz pripravljalne vloge toženke in njenem zaslišanju na glavni obravnavi. Po določilu 2.odst. 480.čl. ZPP v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok senat ni vezan na postavljene zahtevke in o preživnini lahko odloča tudi brez postavljenega zahtevka. Hkrati, ko je sodišče ml. otroka zaupalo v varstvo in vzgojo materi, je moralo odločiti tudi o višini preživnine in bi jo določilo tudi v primeru, če toženka v pripravljalni vlogi ne bi navedla zneska preživnine, ki mu sodišče prve stopnje ni sledilo. Pri tem ni šlo za nasprotno tožbo iz 183.čl. ZPP in sodišče pripravljalne vloge ni bilo dolžno vročati v odgovor kot vroča nasprotno tožbo. Sodišče prve stopnje tožniku ni odreklo možnosti obravnavanja pred sodiščem, saj toženka ni vložila nasprotne tožbe, na vse njene navedbe pa je imel možnost odgovoriti, ko je bil zaslišan in je sodišče prve stopnje poskrbelo, da se je izrekel o vseh odločilnih dejstvih, kar izhaja iz njegovega zaslišanja. 12.čl. ZPP določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic po ZPP, opozori sodišče, katera pravdna dejanja lahko opravi. To je sodišče prve stopnje tudi storilo, saj je tožnika vabilo na glavno obravnavo in ga zaslišalo, in ne gre za kršitve, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost odločbe. Glede na to, da je tožnik ob zaslišanju povedal, da ni zaposlen, da bo prejemal nadomestilo, da prejema najemnino od poslovnega prostora in o najemu stanovanja in o nakupu stanovanja, sodišču ni bilo treba po uradni dolžnosti opravljati dodatnih poizvedb o njegovem premoženjskem stanju, saj je vse njegove navedbe upoštevalo pri odločanju o višini preživnine in se je do njih tudi opredelilo. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne relativnih in tudi ne absolutnih bistvenih kršitev določb postopka.

V skladu z določbo 129.čl. ZZZDR se višina preživnine za mladoletne otroke določi glede na potrebe upravičenca in materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Prvi pogoj za ugotavljanje sorazmerja med navedenimi dejavniki je, da se pravilno in popolno ugotovi, kolikšne so potrebe preživninskih upravičencev - otrok in možnosti preživninskih zavezancev - staršev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zatrjevani pritožbeni razlogi glede ocene sodišča prve stopnje o premoženjskih razmerah pravdnih strank neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša tožničin osebni dohodek okrog 380.000,00 SIT mesečno, kar gotovo potrjuje tudi predložena odločba o odmeri dohodnine, in še okrog 35.000,00 SIT mesečno, kolikor zasluži s predavanji in sodišču ni bilo treba ugotavljati do tolarja natančnih podatkov o višini njenih dohodkov, saj so tako ugotovljeni dohodki zadoščali za odločitev o preživnini. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik od 30.04.2005 nezaposlen, da bo po odločbi prejemal nadomestilo v znesku 124.000,00 SIT za dobo devetih mesecev, da je prejel odpravnino v znesku 600.000,00 SIT in prejema 5.000,00 SIT mesečno za poslovni prostor, ki ga je oddal v najem. Upoštevalo je tudi, da plačuje najemnino za stanovanje, da pa tudi kupuje stanovanje v vrednosti približno 40.000.000,00 SIT, kar kaže, da njegovo premoženjsko stanje le ne more biti tako slabo, kot ga skuša prikazati. Sodišče pri odločanju o višini preživnine upošteva dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave, ne pa tistih, ki so nastala kasneje. Pri ugotavljanju možnosti tožnika za preživljanje otrok je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo toženčevo nezaposlenost, prihodke in splošno premoženjsko stanje, pa tudi, da je dolžan izkoristiti vse možnosti, da bo pridobil sredstva za preživljanje otrok. Pri ugotavljanju možnosti staršev za preživljanje je treba upoštevati poleg njihovih dohodkov in splošnega premoženjskega stanja tudi vse možnosti za pridobivanje dohodkov, torej tudi njihove realne pridobitne možnosti, ki so na strani tožnika glede na njegovo starost in izobrazbo nedvomno podane. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da mora tožnik poprijeti za kakršnokoli delo, ki ga zmore in za kakršno so mu dane možnosti, da bo pridobil sredstva za preživljanje otrok. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in upoštevalo potrebe, stroške in premoženjsko stanje tožnika in toženke. Tem ugotovitvam se pridružuje tudi pritožbeno sodišče in jih pritožba ni izpodbila. Tudi z oceno mesečnih potreb za ml. K. v višini 110.000,00 SIT in za ml. M. v višini 105.000,00 SIT se pritožbeno sodišče strinja in tožnik s pavšalnimi pritožbenimi trditvami (enormni zneski; v nasprotju z realnimi potrebami; neverjetne in smešne navedbe; nerealni stroški), brez konkretizacije teh trditev, ni uspel omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tožnik ni povedal, katerih ugotovljenih potreb in stroškov otroka dejansko nimata. Toženkini izpovedi o potrebah otrok ni nasprotoval, sam pa teh potreb tudi ni zneskovno opredelil. Oba otroka se ukvarjata s številnimi dejavnostmi, ki gotovo nekaj stanejo: igrata rokomet, obiskujeta glasbeno šolo, M. obiskuje dodatni pouk italijanščine, K. pa zasebne ure saksofona in glede na to, da so bili pred razvezo dohodki obeh staršev približno enaki, sta jima gotovo zagotavljala vse to, kar jim sedaj zagotavlja toženka ob dosedanjem prispevku tožnika v višini 30.000,00 SIT za vsakega otroka. Potrebe mladoletnih otrok so torej glede na njun standard pred razvezo pravilno ugotovljene. Oba starša sta otrokoma nudila več, kot zmorejo straši s povprečnimi osebnimi dohodki, in so potrebe obeh otrok pravdnih strank lahko ocenjene nekoliko višje od povprečnih potreb otrok njune starosti. Tožnik trdi, da toženka ni predložila računov oziroma potrdil o plačilu dejanskih stroškov za otroka. Potrebe otrok niso matematični pojem, ki bi se ugotavljale s seštevkom zneskov po obvezno predloženih računih in potrdilih o vplačilih, ampak gre za oceno na podlagi vseh predlaganih in izvedenih dokazov. Kolikšen del potreb bo dejansko zadovoljen, je odvisno od zmožnosti staršev in je v denarju izražen rezultat posledica vrednotenja in ne matematično seštevanje. 129. člen ZZZDR ne govori o izračunu zneska za preživljanje, temveč o njegovi določitvi v sorazmerju z možnostmi staršev in otrokovimi potrebami. Obseg otrokovih potreb ni nekaj objektivnega, ampak je ocena odvisna od individualnih posebnosti in potreb otroka, poleg tega pa potrebe otrok in možnosti staršev ne morejo biti prav vsak mesec enake in gre torej lahko le za oceno potreb otroka. Tožnik v pritožbi navaja, da je otroka vozil na smučanje in omenja njune številne aktivnosti. Nedvomno je seznanjen, da je treba za otroka kupovati hrano, oblačila, šolske potrebščine, da nastajajo stroški v zvezi z rokometom, glasbeno šolo in ostalimi omenjenimi dejavnostmi. Glede na to, da sta pravdni stranki do 2003 živeli skupaj, je tožniku tudi vsaj približno znano, koliko znašajo stroški za elektriko, vodo, telefon, TV, odvoz smeti in upravljanje ter ugotovljenih stroškov v višini 45.000,00 SIT mesečno s pavšalnimi trditvami, da si je toženka zneske lahko izmislila, ni izpodbil. Tožnik tudi ni pojasnil, zakaj bi morali biti stroški za elektriko, vodo, TV nižji za otroke kot za za odraslega človeka, saj se tudi otrok enako kot odrasel človek umiva, hrani, rabi razsvetljavo, gleda TV.... . Trdi, da so naravnost neverjetne in celo smešne navedbe, da za hrano in drogerijo porabi otrok 40.000,00 SIT mesečno. Toženka je povedala, da precej denarja porabi za sadje, zelenjavo in mlečne izdelke, v ta znesek pa je vštela hrano, čistila in drogerijo. Otroka rabita kvalitetno prehrano in splošno znano dejstvo je, da taka prehrana tudi precej stane. Mogoče je toženka znesek za prehrano res nekoliko visoko postavila glede na dejstvo, da se otroka prehranjujeta v šoli in porabi za hrano po 15.000,00 SIT mesečno, kar pa ob pavšalnih pritožbenih trditvah na skupno ugotovljene potrebe otrok in odmerjeno preživnino ni vplivalo toliko, da bi opravičevalo dodatno znižanje preživnine. Tožnik ugotovljenih potreb otrok samo s pavšalnimi trditvami, da so potrebe popolnoma v nasprotju z dejanskim stanjem, predvsem pa z realnimi potrebami, ni izpodbil. Glede na dejstvo, da ima toženka trenutno višje dohodke, otroškega dodatka pa ne prejema, se pokaže določena preživnina v znesku 40.000,00 SIT za ml. K. in 35.000,00 SIT za ml. M. za primerno, saj mora večji del ugotovljenih denarnih potreb otrok pokriti toženka, ki sicer glede na dejstvo, da sta ji otroka zaupana v varstvo in vzgojo, tudi v večji meri kot tožnik skrbi tudi za vzgojo in nego otrok in spremlja njuno šolanja.

Odločitev o stikih je bila oblikovana tako, kot sta se o tem sporazumeli obe stranki na glavni obravnavi (list. št. 29 spisa) in dopušča dogovarjanje staršev. Stiki so po oceni pritožbenega sodišča določeni dovolj natančno in v zadostnem obsegu, saj je predvsem pomembna kvaliteta stikov kot sam čas, ki ga otroka preživita z očetom. Stiki morajo potekati redno, seveda ob upoštevanju dejstva, da sta otroka izredno aktivna, kar nujno zahteva sprotno dogovarjanje in usklajevanje obeh staršev, ki morata pri tem ravnati zrelo, odgovorno in imeti pred očmi predvsem interese otrok. Toženec se je s tako določitvijo stikov na glavni obravnavi strinjal in ni navajal, da se s toženko glede stikov ne moreta sporazumevati, zato je odločitev o stikih pravilna.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih trditev, ki niso odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo, v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge za svojo odločitev, sodbo se da preizkusiti, in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo glede preživnine in stikov (čl. 353 ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tudi predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, saj ni z ničemer pripomogel k odločitvi.