Jedro

Ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v predpisanem 3-dnevnem roku, je tožena stranka zakonito ustavila azilni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1855/2003-7 z dne 12.11.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000, 113/2000, 124/2000, 67/2001 in 98/2003, v nadaljevanju ZAzil) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 11.7.2003 (1. točka izreka), s sklepom pa je na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) oprostilo tožnika plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi določbe 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil ustavila azilni postopek, ker je ugotovila, da je tožnik dne 7.7.2003 samovoljno zapustil Azilni dom v L. in je bil zato dne 11.7.2003 izbrisan iz uradne evidence prosilcev za azil. Sodišče je tožbo zoper sklep tožene stranke zavrnilo, saj je bilo iz upravnih spisov razvidno, da je tožnik dne 7.7.2003 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v predpisanem tridnevnem roku. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka imela zakonito podlago, da je s sklepom z dne 11.7.2003 azilni postopek ustavila.

V pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek.

Ponavlja svoje tožbene trditve, da je bil azilni postopek ustavljen preuranjeno. Tožnik ni bil zaslišan. S tem mu je bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku, v katerem bi lahko dokazal utemeljenost svoje prošnje za azil v Republiki Sloveniji. Prav tako bi lahko dokazal, kdaj se je nahajal v azilnem domu in da trditve tožene stranke o samovoljni zapustitvi azilnega doma niso bile utemeljene.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka ob uporabi določbe 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil utemeljeno ustavila azilni postopek, saj iz izpiska iz uradne evidence organa za vodenje azilnega postopka, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in da se vanj v roku treh dni ni vrnil. Zato je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je sledilo odločitvi tožene stranke, pravilna in zakonita. Prosilec za azil mora spoštovati zakone Republike Slovenije ter ukrepe državnih organov, teh dolžnosti pa se tožnik ni držal. Sicer pa tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ne zatrjuje, da bi se vrnil v azilni dom in opravičil svoj izostanek. Ker je bil azilni postopek zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma ustavljen, pa tudi sedaj je neznanega prebivališča, je tudi brezpredmeten tožnikov tožbeni in pritožbeni ugovor, da v postopku ni bil zaslišan. Tožnik zato s ponovljenimi ugovori, ki jih je uveljavljal že v tožbi, in katere je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo, s pritožbo ne more uspeti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.