Jedro

V zvezi s priznanjem pravice do družinskega pomočnika ni pomembno, na kakšen način in kdaj je nastala funkcionalna prizadetost, torej ali je nastala v otroški oz. mladostni dobi ali pa kasneje. Za priznanje pravice do družinskega pomočnika je bistveno, da je funkcionalna prizadetost nastala, pri čemer vzrok zanjo ni relevanten. Relevantno pa je, v kakšnem obsegu se neka funkcionalna prizadetost izkazuje, to je, da funkcionalna prizadetost med drugim dosega stopnjo težke motnje v duševnem razvoju, oz. da gre za osebo, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, zato njegov tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do družinskega pomočnika, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2010 in št. ... z dne 23. 6. 2010, ter da se tožniku prizna pravica do izbire družinskega pomočnika in toženi stranki naloži, da v roku 15 dni izda odločbo (I. tč. izreka). Odločilo je, da stroške postopka nosi proračun (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da pri njem ne gre za težko motnjo v duševnem razvoju, saj je izvedenec povedal, da meni, da bi bil, glede na težo posledic duševnega stanja, tožnik upravičen do družinskega pomočnika, če bi takšno njegovo stanje bilo motnja v duševnem razvoju. Ker pa je tožnikovo stanje nastalo kasneje, kot posledica možganske krvavitve, ni upravičen do družinskega pomočnika glede na določbo 18. a. čl. ZSV. Tožnik meni, da je glede na funkcionalno prizadetost vsekakor upravičen do družinskega pomočnika. Nikakor namreč ne more biti pomembno na kakšen način in kdaj je nastala funkcionalna prizadetost. Pomemben je le obstoj le te in ker pri tožniku obstaja takšna funkcionalna prizadetost, da je na stopnji pet do osem let starega otroka, je zagotovo upravičen do družinskega pomočnika. Iz zaslišanja izvedenca izhaja, da je problem zgolj v dikciji zakona, saj je izvedenec jasno povedal, da bi bil tožnik do družinskega pomočnika upravičen, če bi pri tožniku obstajala motnja v duševnem razvoju, torej takšna, ki nastane ob rojstvu in se razvija od takrat naprej. Tožnik meni, da zgolj okoliščina, da je njegovo stanje nastalo kasneje, ne more biti razlog, da se mu pravica odreče. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 27. 10. 2010 v zvezi z odločbo št. ... z dne 23. 6. 2010 in ugotavljalo, ali obstajajo pogoji, da se tožniku prizna pravica do izbire družinskega pomočnika.

Pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavljajo določbe Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/1992 s sprememb.) in Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 84/04). Skladno z 18. a čl. ZSV ima pravico do izbire družinskega pomočnika polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju ali polnoletna težko gibalno ovirana oseba, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, v nadaljevanju invalidna oseba. Kaj je težka motnja v duševnem razvoju opredeljuje 3. čl. Pravilnika, medtem ko je v 5. čl. Pravilnika opredeljeno, kdaj se šteje, da je osebi neogibno potrebna pomoč in postrežba za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da v zvezi s priznanjem pravice do družinskega pomočnika nikakor ne more biti pomembno na kakšen način in kdaj je nastala funkcionalna prizadetost, torej ali je slednja nastala v otroški oz. mladostni dobi ali pa kasneje. Vsekakor je za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika bistveno, da je funkcionalna prizadetost nastala, pri čemer vzrok zanjo ni relevanten. Pač pa je za priznanje pravice do družinskega pomočnika relevantno, v kakšnem obsegu se neka funkcionalna prizadetost izkazuje. Za priznanje vtoževane pravice je tako pomembno, da funkcionalna prizadetost med drugim dosega stopnjo težke motnje v duševnem razvoju, da gre torej za osebo, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Tožnik teh pogojev, kot so zapisani v zgoraj citiranih materialnopravnih predpisih, ne izpolnjuje, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

V namen razjasnitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 243. člena ZPP pridobilo izvedensko mnenje specialista psihiatrije doc. dr. A.A., dr. med.. Ta je po pregledu celotne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter po osebnem pregledu tožnika sicer res ugotovil, da je tožnik v posledici subarahnoidalne krvavitve v možganih funkcionalno na ravni 5-8 letnega otroka, da za samostojno življenje ni sposoben, in da potrebuje stalni nadzor. Ker pa je izvedenec ugotovil tudi, da tožnik lahko še samostojno je, hodi in se obleče, ni mogoče zaključiti, da je tožnik oseba, s težko motnjo v duševnem razvoju, kot jo opredeljuje 3. čl. Pravilnika. Izvedenec namreč ni ugotovil, da bi bil tožnik omejen v gibanju, ter da bi bile pri njem prisotne dodatne motnje, bolezni in obolenja. Ker tožnik lahko še samostojno je, hodi in se obleče, tudi ni mogoče šteti, da mu je potrebna pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, kot so te opredeljene v 1. odst. 5. čl. Pravilnika, kar vse je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa nadalje tudi ni ugotovilo, da bi bil tožnik suicidalen (kaj takega ne izhaja niti iz izvedenskega mnenja, niti iz navedb tožnika), zato tudi ni mogoče zaključiti, da bi bila tožniku pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb nujno potrebna iz razloga, ker zaradi svoje varnosti navedenih opravil ne more opravljati brez neprekinjenega nadzora druge osebe (2. odst. 5. čl. Pravilnika).

Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti, zato je tožbeni zahtevek, v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZDSS-1 kot neutemeljen tudi pravilno zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča, da tožnik v skladu z določbo 154. člena ZPP stroške pritožbe nosi sam.