Jedro

Kot je iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta jo pravdni stranki sklenili iz razloga začasno povečanega obsega dela. Gre za razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, pri čemer je za presojo zakonitosti zaposlovanja za določen čas bistveno, kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, ali je bil ta razlog podan. Toženka kot delodajalec ne more uspeti z dokazovanjem katerega drugega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da ni prekoračila zakonske omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas (drugi odstavek 55. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje zahtevku ni ugodilo, ker bi bila zakonska omejitev prekoračena, ampak ker toženka zakonsko določenega razloga iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom ni dokazala oziroma ga ni imela. Imela je trajno potrebo po delu in ni šlo za začasno povečan obseg dela na delovnem mestu Tehnični delavec IV (I).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018, sklenjena med tožnikom in toženko za delovno mesto ... – Tehnični delavec IV (I) za polni delovni čas, sklenjena za nedoločen čas (točka I izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 7. 9. 2019, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnika pozove na delo in za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna delovno dobo ter jo vpiše v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (točka III izreka). Naložilo ji je, da za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna mesečno nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 in izplača neto zneske, regres za letni dopust ter ostale pravice, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 6. dne v prihodnjem mesecu do plačila (prvi odstavek točke IV izreka). V presežku za zakonske zamudne obresti za 5. dne v prihodnjem mesecu je zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke IV izreka). V delu, v katerem tožnik zahteva odvod davkov in prispevkov, je tožbo zavrglo (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (točke I, II, III izreka, prvi odstavek točke IV izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni po uradni dolžnosti preverilo, ali je tožba pravočasna. Tožnik je bil že pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, seznanjen z dejstvom, da mu bo delovno razmerje pri toženki prenehalo. Seznanjen je bil najkasneje, ko je prejel dopis toženke z dne 1. 8. 2019 o izrabi letnega dopusta. Tožba, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 8. 10. 2019, je prepozna. Sodišče prve stopnje bi jo moralo zavreči. Toženki ni vročilo pripravljalne vloge tožnika z dne 22. 6. 2021, s tem je kršilo načelo kontradiktornosti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Skladno z načelom kontradiktornosti se mora stranka seznaniti z vsemi navedbami in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev sodišča (odločba US RS Up-32/01). Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo navedbam toženke o začasno povečanem obsegu dela. Neutemeljeno je upoštevalo dejstvo, da ima toženka po prenehanju delovnega razmerja tožnika za opravljanje njegovega dela zaposlene druge delavce in da so prej to delo opravljali zunanji izvajalci. To še ne dokazuje trajne potrebe po delu. Razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom so bili objektivno pogojeni, tako vsebinsko kot po predvidenem času trajanja (sodba VDSS Pdp 198/2017). Čas, za katerega je bila sklenjena pogodba, sovpada s časom, za katerega je imela toženka soglasje pristojnega ministrstva in upravnega odbora za zaposlitev. Od tega soglasja so odvisna finančna sredstva. Sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni upoštevalo specialne ureditve. ZJU določa primere sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas (projektno delo; 3. alineja prvega odstavka 68. člena ZJU). Sklenitev pogodbe dopušča le, če so zagotovljena finančna sredstva (peti odstavek 68. člena ZJU). Število zaposlenih na delovnem mestu Tehnični delavec IV (I) se je zmanjšalo iz 38 na 32, kar dokazuje, da so bile potrebe po delu začasne. V juniju 2019 je toženka ponovno pridobila soglasje pristojnega ministrstva in upravnega odbora za zaposlitev. Delavci, vključno s tožnikom, so imeli možnost prijave na razpis za prosto delovno mesto. Tožnik se ni prijavil, kar kaže, da ni imel interesa za zaposlitev. Tako nima interesa niti za ta spor. Toženka ni kršila zakonskih določb, saj je pogodbo o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenila za čas, krajši kot dve leti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Sodno varstvo je v primeru pogodbe o zaposlitvi za določen čas mogoče uveljavljati še v času trajanja pogodbe na podlagi prvega in drugega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) ali z neposredno tožbo v tridesetdnevnem roku po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, oziroma po poteku delovnega razmerja, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Ta rok ne začne teči od morebitnega obvestila, da bo delavcu delovno razmerje prenehalo, saj se s takšnim obvestilom ne izve nič novega; čas trajanja delovnega razmerja je določen že s pogodbo o zaposlitvi (prim. sodbi VS RS VIII Ips 98/2007, VIII Ips 171/2011). Tako toženka v pritožbi neutemeljeno opozarja na dopis z dne 1. 8. 2019 o izrabi letnega dopusta in sodišču prve stopnje očita, da tožbe ni zavrglo. Glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas od 8. 9. 2018 do 7. 9. 2019, da je s potekom tega časa tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo, tožbo pa je poslal priporočeno na sodišče dne 7. 10. 2019, je tožba pravočasna in jo je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo po vsebini.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi toženka pod vprašanje postavlja (pravni) interes tožnika za tožbo, pri čemer se sklicuje na dejstvo, da se na nov razpis za prosto delovno mesto Tehnični delavec IV (I) ni prijavil. Dejstvo, da je toženka objavila razpis za prosto delovno mesto, negira vse njene navedbe o povečanem obsegu dela, pri čemer dejstvo, da se tožnik na ta razpis ni prijavil, z ničemer ne vpliva na dopustnost tožbe ali utemeljenost zahtevkov v tem sporu.

7. Toženka v pritožbi ne konkretizira, glede katere tožnikove navedbe ali predlaganega dokaza ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (5. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 19. 5. 2021 toženki dodelilo rok 8 dni, da predloži sistemizacijo delovnih mest in kadrovski načrt, tožniku pa rok 8 dni od prejema listin, da se do njih opredeli. Listine se nanašajo na predlog toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki ga je podala v pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2020 in utemeljila z navedbo, da nima prostega delovnega mesta za tožnika. Na naroku dne 19. 5. 2021 je dodala še navedbo, da kot delodajalec v javnem sektorju ne more prosto spreminjati sistemizacije delovnih mest. V pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2021, s katero je predložila tako sistemizacijo delovnih mest kot kadrovski načrt 2021, je toženka svoje navedbe spremenila. Navedla je, da ima sistemizirano delovno mesto Tehnični delavec IV (I) za 27 izvajalcev (v letih 2018 in 2019 pa za 40 izvajalcev) in da nima zaposlenih toliko delavcev na tem delovnem mestu, za kar je navedla tudi razloge (pričakovana premestitev enega delavca, morebitni dolgotrajni bolniški stalež ali invalidnost, pričakovana pripojitev Dijaškega doma A.).

8. V pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2021 se je tožnik opredelil do predloženih listin toženke in do njenih navedb, pri čemer je navedel le, da ima toženka prosto (eno) delovno mesto Tehnični delavec IV (I). Poleg tega je navedel, da si želi reintegracije in da v času sojenja neuspešno išče novo zaposlitev. Sodišče prve stopnje pri odločanju o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi sploh ni upoštevalo nobene tožnikove navedbe iz te pripravljalne vloge, torej nobene navedbe, glede katere toženki ne bi bila dana možnost obravnavanja, ampak je upoštevalo le navedbe toženke, ki njenega predloga ne utemeljujejo (da ima sistemizirano delovno mesto Tehnični delavec IV (I) in da vseh 27 mest ni zasedenih).

9. Ker glede nobenega dejstva, ki bi bilo bistveno za odločitev, oziroma ki bi ga sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi, toženka ni bila onemogočena v izjavljanju, v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Kot je iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta jo pravdni stranki sklenili iz razloga začasno povečanega obsega dela. Gre za razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, pri čemer je za presojo zakonitosti zaposlovanja za določen čas bistveno, kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, ali je bil ta razlog podan. Toženka kot delodajalec ne more uspeti z dokazovanjem katerega drugega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (sodbe VS RS VIII Ips 228/2013, VIII Ips 198/2014, VIII Ips 104/2018). Tako v pritožbi neutemeljeno ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da je pogodbo o zaposlitvi s tožnikom sklenila za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekt z omejenim časom trajanja, in za izvrševanje javnih nalog v primeru začasno povečanega obsega dela, ki po svoji naravi traja določen čas in ga ni mogoče izvrševati z obstoječim številom javnih uslužbencev, kar je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, določen v 3. alineji prvega odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), in da lahko takšno pogodbo sklene le, če so zagotovljena finančna sredstva (peti odstavek 68. člena ZJU). Sodišče prve stopnje se do njenih tovrstnih navedb utemeljeno ni podrobneje opredeljevalo, pri čemer za toženko niti ne velja drugi del ZJU, saj ne gre za državni organ ali upravo lokalne skupnosti (prvi odstavek 22. člena ZJU).

11. Za presojo, ali je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz razloga začasno povečanega obsega dela, je bistven obseg dela in ne način financiranja oziroma pridobivanja soglasja za zaposlitev (sodbi VS RS VIII Ips 198/2014, VIII Ips 225/2014). Toženka je začasno povečan obseg dela pred sodiščem prve stopnje utemeljila z vezanostjo na soglasje pristojnega ministrstva in upravnega odbora za zaposlitev ter s tem povezanimi finančnimi sredstvi. Te njene navedbe ne pomenijo, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, da je bil obseg dela začasno povečan. Obseg dela ni bil začasno povečan, saj je toženka že pred zaposlitvijo tožnika na delovno mesto Tehnični delavec IV (I) imela potrebo po izvajanju receptorske službe, to potrebo ima tudi po prenehanju delovnega razmerja tožnika. Pred zaposlitvijo tožnika je sicer receptorsko službo izvajala preko zunanjih izvajalcev, nato pa je sprejela poslovno odločitev, da bo to službo izvajala s svojimi delavci. Tudi če bi držale njene navedbe, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje, da je v letu 2018/2019 še presojala, ali je organizacija receptorske službe sploh ekonomsko upravičena, to ne pomeni, da je v tem šolskem letu imela povečan obseg dela, ampak kvečjemu, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, da je nezakonito prelagala riziko poslovanja na delavce. Povečanega obsega dela tudi ne utemelji dejstvo, ki ga poudarja v pritožbi, da ima sedaj manj delavcev zaposlenih na delovnem mestu Tehnični delavec IV (I), kot jih je imela v času, ko je delo opravljal tožnik.

12. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da ni prekoračila zakonske omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas (drugi odstavek 55. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje zahtevku ni ugodilo, ker bi bila zakonska omejitev prekoračena, ampak ker toženka zakonsko določenega razloga iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom ni dokazala oziroma ga ni imela. Imela je trajno potrebo po delu in ni šlo za začasno povečan obseg dela na delovnem mestu Tehnični delavec IV (I).

13. V zadevi VDSS Pdp 197/2018, na katero se sklicuje pritožba, je šlo za drugačna dejanska in pravna vprašanja, kot v tej zadevi, in sicer je šlo za tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela, pri čemer je bilo za vse tri pogodbe ugotovljeno (dokazano), da je bil takšen razlog dejansko podan. Prva pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena zaradi povečanih prodajnih aktivnosti v prazničnem času, drugi dve pogodbi pa zaradi uvedbe in pospešenega nadaljevanja promocijskih aktivnosti.

14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).