Jedro

Sodišče odločitev o začasni odredbi sprejme po krajšem dokaznem postopku in ob prilagojeni oziroma (v primerjavi z odločanjem o glavni stvari) „nepopolni dokazni oceni“, v kateri mora svoje spoznanje logično utemeljiti. Zaradi takšne narave začasnih odredb so pri odločanju o njih dopustna odstopanja od siceršnjih zahtev, ki izhajajo iz 22. člena Ustave oziroma upoštevanja načela enakega varstva pravic. Glede na navedeno je neutemeljeno pričakovanje toženke, da bi moralo sodišče že v fazi odločanja o začasni odredbi izvesti vse predlagane dokaze in se (z gotovostjo) prepričati o vseh okoliščinah, ki sicer vplivajo na končno odločitev.

Samovoljen in protipraven je poseg v posest, če tisti, ki je opravil dejanje motenja, za to nima pooblastila (dovoljenja) posestnika oziroma nima pooblastila, ki bi temeljilo neposredno na zakonu ali pa na odločbi, ki jo je sprejelo sodišče oziroma drug organ oblasti na podlagi zakona, ki dopušča poseg v tujo posest (tretji odstavek 33. člena SPZ). Toženkino dejanje motenja posesti ne temelji ne na odločbi Agencije za energijo, niti neposredno na energetski zakonodaji. Toženka na območju poslovnega kompleksa ... izvaja distribucijo električne energije preko omrežja, ki ima javni značaj, saj gre za napajanje več pravnih oseb, mdr. tudi tožeče stranke. To pa lahko izvaja le izvajalec gospodarske javne službe oziroma sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo (SODO). Pritrditi je sicer treba toženki, da gre za protipravno stanje, vendar pa njegova rešitev ni v odklopu elektrike vsem uporabnikom, ki se napajajo preko njene infrastrukture.

Toženka v pritožbi navaja, da sodišče nima pristojnosti, da ji nalaga sklenitev najemne pogodbe s SODO in da bi ji to lahko naložil le zakon. Tak očitek, naslovljen na prvostopenjsko sodišče, ni utemeljen, saj ji takšne obveznosti ni naložilo, ampak je s sklicevanjem na predpise navedene v prejšnjem odstavku zgolj obrazložilo, zakaj toženkino motilno dejanje nima temelja v zakonu (tretji odstavek 33. člena SPZ) in kakšna je zakonsko predvidena rešitev položaja, v katerem so udeleženci razmerja, kot je obravnavano v tej pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor tožene stranke z dne 5.4.2023 zoper sklep o začasni odredbi z dne 15.3.2023, zavrne. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločitev.

2. Zoper takšno odločitev je toženka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da v obravnavani zadevi pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe niso podani. Smotrno bi bilo opraviti narok in na njem izvesti predlagane dokaze. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju o ugovoru, glede na to, da je v celoti sledilo navedbam tožeče stranke v njenem predlogu za izdajo začasne regulacijske odredbe, toliko bolj stremeti k temu, da zagotovi kontradiktornost postopka ter da na osnovi izvedbe vseh predlaganih dokazov celovito odloči o ugovoru. V ugovoru je navedla številne okoliščine glede posledic, ki jih lahko trpi, pa tudi glede domnevne škode, ki bi jo utrpela tožnica, o katerih bi lahko izpovedale zakonita zastopnica in priča A. A. Po ustaljeni sodni praksi Ustavnega sodišča ima stranka postopka pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem, zato mora to prepričljivo odgovoriti na vse relevantne navedbe stranke in argumentirati svoja pravna stališča. Sodišče prve stopnje se pri ugotovitvi, da je ravnanje tožene stranke protipravno, opira zgolj na izrek odločbe inšpekcijskega organa, prezre pa obveznost, ki izhaja iz samega zakona. Ugotovitev sodišča, da ga veže zgolj izrek upravne odločbe, zato ni relevantna. Agencija za energijo je v sklepu pravilno pojasnila, da je tožena stranka, kot lastnik infrastrukture (predmetne transformatorske postaje, v nadaljevanju: TP), tista, ki bo izbrala, kateri ukrep za dosego zakonitosti bo izvedla. Izpostavlja, da niti sodišča niti Agencija za energijo nista pristojna toženi stranki nalagati, da mora z določenim subjektom (SODO) skleniti najemno pogodbo, če tega kot lastnik B. ne želi storiti. To bi ji lahko naložil le zakon, sicer gre za kršitev ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude.

Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožeči stranki nastala nenadomestljiva škoda, ker bi ji bila preprečena možnost opravljanja dejavnosti iz razloga, ker nima možnosti priklopa na drugo električno omrežje. Alternativno možnost priklopa na TP, ki je v upravljanju Elektra X., tožeča stranka ima, vendar se ne želi priklopiti, njen namen pa je izključno nagajanje in povzročanje škode toženi stranki. Tožena stranka je tudi izkazala nastanek škode, ki ji grozi s strani regulatorja (Agencija za energijo), ker ravna v nasprotju z zahtevami energetske zakonodaje. Posledica nespoštovanja določb Zakona o oskrbi z električno energijo (ZOEE) ni zgolj prekrškovni postopek in izrek globe, temveč v skrajni posledici razlastitev tožene stranke. S takšnim ravnanjem bi zanjo lahko nastale ireverzibilne posledice. Sodišče pa se v svoji odločitvi o ugovoru tudi ni opredelilo do njenega ugovora, da je posest tožeče stranke viciozna.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka s pritožbenimi trditvami, da bi moralo sodišče opraviti narok in izvesti predlagane dokaze in zagotoviti večjo kontradiktornost postopka, uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka, vendar neutemeljeno. Začasna odredba je eno od sredstev zavarovanja, ki izhaja iz spoznanja, da od trenutka, ko stranka pri sodišču vloži pravovarstveni zahtevek, pa do trenutka, ko sodišče o njem odloči, odločitev pa postane pravnomočna in izvršljiva, poteče določen čas, v tem času pa lahko nastopijo okoliščine, zaradi katerih bi sodno varstvo tega zahtevka ostalo brez pomena. Predstavlja procesni instrument s ciljem, da s hitro in začasno oziroma provizorno zaščito omogoči, da bo sodno varstvo doseglo svoj namen. Ker je bistvo začasnega zavarovanja hitra odločitev o predlogu, lahko sodišče sklep o začasni odredbi izda brez poprejšnje vzpostavitve kontradiktornosti. V tem primeru je dolžniku možnost izjave zagotovljena z vložitvijo ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe, o katerem odloča sodišče, ki je tak sklep izdalo. To velja tudi v primeru, ko se izdaja regulacijska začasna odredba, čeprav je njena vsebina predčasna vzpostavitev stanja, ki ga tožeča stranka sicer zahteva s tožbenim zahtevkom.1 Navedeni cilj v postopku za izdajo začasne odredbe pogojuje znižanje dokaznega standarda, ki izhaja iz zakonskih določb o verjetno izkazanih pogojih za njeno izdajo (270. in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Znižani dokazni standard verjetnosti se navezuje na sumarnost postopka za izdajo začasne odredbe, v katerem metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 ne velja v polnem obsegu.3 To pomeni, da sodišče odločitev sprejme po krajšem dokaznem postopku in ob prilagojeni oziroma (v primerjavi z odločanjem o glavni stvari) „nepopolni dokazni oceni“, v kateri mora svoje spoznanje logično utemeljiti.4 Zaradi takšne narave začasnih odredb so pri odločanju o njih torej dopustna odstopanja od siceršnjih zahtev, ki izhajajo iz 22. člena Ustave oziroma upoštevanja načela enakega varstva pravic. Glede na navedeno je neutemeljeno pričakovanje toženke, da bi moralo sodišče že v fazi odločanja o začasni odredbi izvesti vse predlagane dokaze in se (z gotovostjo) prepričati o vseh okoliščinah, ki sicer vplivajo na končno odločitev.5

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni zaslišalo zakonite zastopnice tožene stranke in priče A. A., saj tožena stranka ni določno konkretizirala, o čem bi slednji izpovedali. Tudi v pritožbi tega določno ne pove.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve določb postopka, češ da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do toženkinega očitka, da je posest tožeče stranke viciozna.6 Iz toženkinih navedb ni mogoče razbrati, zakaj naj bi bila posest tožeče stranke na nepremičninah, ki jih ima tudi v lasti, viciozna.

8. Tožeča stranka v tem postopku zahteva pravno varstvo zaradi zatrjevanega motenja posesti njenih poslovnih prostorov, ki ga je izvršila toženka z odklopom elektrike. Hkrati je predlagala izdajo začasne odredbe, da se ji prepreči težko nadomestljiva škoda, ki ji nastaja zaradi toženkinega motilnega dejanja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so izpolnjeni pogoji iz 272. člena ZIZ za izdajo ureditvene začasne odredbe. Tožeča stranka je izkazala verjetnost obstoja terjatve oziroma verjetnost svoje pravovarstvene zahteve, da je toženka dolžna prenehati z motenjem njene posesti (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da ima tožeča stranka kot lastnica poslovnih prostorov nad njimi posest in da je toženka z odklopom elektrike bistveno vplivala na dotedanji način uporabe navedenih prostorov oziroma je posegla v dejanskost njihove dotedanje uporabe. Tožeča stranka je izkazala tudi verjetnost, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Brez elektrike ne more opravljati svoje dejavnosti plesne šole, kar nedvomno predstavlja okoliščino, ki napolnjuje pravni standard težko nadomestljive škode. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da je izpolnjen tudi pogoj iz tretje alineje 272. člena ZIZ, izpolnjen pa je tudi pogoj reverzibilnosti oziroma, da bo mogoče kljub izdani začasni odredbi, njeni izvršitvi ter morebitni kasnejši odločitvi, s katero bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, za toženo stranko vzpostaviti prejšnje stanje, in sicer, kot navaja prvostopenjsko sodišče, s ponovnim odklopom elektrike.

9. Toženka v pritožbi nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča o verjetno izkazanem pravovarstvenem zahtevku tožeče stranke oziroma da je motila njeno posest. Vztraja na stališču, da njen poseg ni bil samovoljen in protipraven. Takšen je, če tisti, ki je opravil dejanje motenja, za to nima pooblastila (dovoljenja) posestnika oziroma nima pooblastila, ki bi temeljilo neposredno na zakonu ali pa na odločbi, ki jo je sprejelo sodišče oziroma drug organ oblasti na podlagi zakona, ki dopušča poseg v tujo posest (tretji odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da toženkino dejanje motenja posesti ne temelji ne na odločbi Agencije za energijo z dne 13. 1. 2022, niti neposredno na energetski zakonodaji, kot toženka zatrjuje v pritožbi. Takšen zaključek je pravilen.

10. Iz omenjene odločbe Agencije za energijo (v nadaljevanju Agencija) izhaja, da je v nadzornem postopku ugotovila, da toženka na območju poslovnega kompleksa ... izvaja distribucijo električne energije preko omrežja, ki ima javni značaj, saj gre za napajanje več pravnih oseb, mdr. tudi tožeče stranke. To pa lahko izvaja le izvajalec gospodarske javne službe oziroma sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo (SODO). Pritrditi je sicer treba toženki, da gre za protipravno stanje, vendar pa njegova rešitev ni v odklopu elektrike vsem uporabnikom, ki se napajajo preko njene infrastrukture. Tega toženki sklep Agencije tudi ne nalaga.7 To bi bilo v nasprotju z energetsko zakonodajo, katere namen in cilj je uporabnikom zagotoviti zanesljivo in dostopno oskrbo z električno energijo8. Očitno je obravnavani primer enak tistim, ki so opisani v Predlogu EZ-19, ki je kot rešitev uvedel oddajo takšnega dela omrežja v najem distribucijskemu operaterju (tretji odstavek 82. člena EZ-1)10. V primerih javnega značaja dela omrežja takšna najemna pogodba ni zgolj možnost, ampak tudi obveza11, tako za lastnika tega dela omrežja kot tudi za operaterja.

11. Toženka v pritožbi navaja, da sodišče nima pristojnosti, da ji nalaga sklenitev najemne pogodbe s SODO in da bi ji to lahko naložil le zakon. Tak očitek, naslovljen na prvostopenjsko sodišče, ni utemeljen, saj ji takšne obveznosti ni naložilo, ampak je s sklicevanjem na predpise navedene v prejšnjem odstavku zgolj obrazložilo, zakaj toženkino motilno dejanje nima temelja v zakonu (tretji odstavek 33. člena SPZ) in kakšna je zakonsko predvidena rešitev položaja, v katerem so udeleženci razmerja, kot je obravnavano v tej pravdi.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nepotrebnosti izdaje začasne odredbe, ker naj bi imela tožeča stranka možnost priklopa na drugo električno omrežje, ki je v upravljanju Elektro X. Gre za povsem pavšalno zanikanje zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tem trenutku nima možnosti priklopa na drugo električno omrežje oziroma si zagotoviti samostojnega odjemnega mesta, ki bi ji omogočilo dobavo električne energije na kakršenkoli drug način in s tem nemoteno obratovanje, da pa si tožeča stranka v nepravdnem postopku N 1/2020, ki se vodi pred istim prvostopenjskim sodiščem, prizadeva pridobiti samostojno odjemno mesto ter tako postati neodvisna od dobave električne energije tožene stranke.

13. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so toženkine navedbe glede nastanka težko nadomestljive škode preveč pavšalne. Neutemeljeno je sklicevanje toženke na to, da višina glob izhaja iz zakona, saj je na toženki tako trditveno kot dokazno breme glede izkaza neugodnih posledic, ki bi ji nastale v primeru izdaje začasne odredbe, ki bi se kasneje izkazala za neutemeljeno.

14. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v postopkih v pravdah zaradi motenja posesti, Pravnik, št. 5-6/2016, str. 320-321. 2 8. člen ZPP: Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. 3 T. Pavčnik, Dokazni standardi, Podjetje in delo 6-7/2012, str. 1412. 4 N. Pogorelčnik Vogrinc v Komentar Družinskega zakonika, str. 517. 5 Prim. odločba Ustavnega sodišča RS Up-498/08. 6 Viciozna je posest pridobljena s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja. 7 Agencija je nadzorni postopek ustavila, ker ni bil dosežen dogovor s toženko in navedla, da so vse aktivnosti, ki so predvidene za ureditev zatečenega stanja na strani sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo (SODO), pri tem pa se je sklicevala na določbo Zakona o oskrbi z električno energijo (ZOEE, Uradni list RS, št. 172/21), ki predvideva obveznost sklenitve najemne pogodbe (več v nadaljevanju te obrazložitve). 8 3. in 5. člen Energetskega zakona (EZ-1-UPB2), Uradni list RS, št. 60/2019 in 3. člen Zakona o oskrbi z električno energijo (ZOEE), Uradni list št. 172/21. 9 V Predlogu Energetskega zakona (EZ-1), EVA št. dok 2013-2430/0074, je na str. 359 zapisano, „da v Sloveniji dejansko obstaja nekaj območij, kjer obstaja omrežje z javnim značajem, ki napaja več različnih pravnih oseb, pa distribucijski operater s temi omrežji ne upravlja. Večinoma gre za področja nekoč enotnih družb, ki so razpadle v skupke manjših družb (železarne, Ruše, Talum, TAM, Nafta Lendava, …) ali pa področja kot sta BTC ali Luka Koper. V vseh teh primerih je nekoč enotno področje z internim omrežjem, ki ni imelo javnega značaja, postalo omrežje, ki napaja več ločenih pravnih oseb in je s tem dobilo značaj javnega, nekoč interna omrežja so prišla v last ene od družb iz takega področja.“ 10 Enako tudi 73. člen ZOEE. 11 V omenjenem Predlogu EZ-1 je navedeno, da gre v teh primerih za ukrep prisilitve.