Jedro

Tožnik je pravico do poklicne rehabilitacije pridobil na podlagi določb ZPIZ, v času veljavnosti ZPIZ-1 je bil le podaljšan čas poklicne rehabilitacije. Zgolj zaradi tega ni mogoče šteti, da je tožnik upravičen do pravic na podlagi ZPIZ-1, konkretno do pravice do začasnega nadomestila po pričetku dela na drugem delovnem mestu po zaključeni poklicni rehabilitaciji, ki je ZPIZ ni poznal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnika, da se odločbi toženke z dne 28. 5. 2009 in 11. 3. 2009 spremenita tako, da se tožniku prizna pravica do začasnega nadomestila po začetku dela na novem delovnem mestu, v višini 20 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, za čas od 1. 10. 2004 dalje in, da mu je toženka dolžna povrniti stroške postopka, kakor podredni zahtevek, da se odločbi toženke z dne 28. 5. 2009 in z dne 11. 3. 2009 odpravita in da je dolžna toženka tožniku povrniti stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika (primarnemu ali podrednemu) oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka. Meni, da je tožnik poklicno rehabilitacijo zaključil 30. 9. 2004 in bi bilo potrebno uporabiti 90. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), saj iz te določbe ne izhaja zahteva, da bi morala tožniku biti pravica do poklicne rehabilitacije priznana po ZPIZ-1. To ne izhaja tudi iz preostalih odstavkom tega člena ali drugih členov citiranega zakona. ZPIZ-1 v ničemer ne izključuje zavarovancev, ki so pravico do poklicne rehabilitacije dobili na podlagi ZPIZ. To zahteva tudi načelo enakosti pred zakonom. Prav tako 390. člen ZPIZ-1 določa, da se uživalcem, ki so uveljavili pravico do uveljavitve tega zakona, od njegove uveljavitve dalje zagotavljajo pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, usklajujejo pa se z določbami tega zakona, kar pomeni, da zakon ne prepoveduje, da bi upravičenec prejel več pravic, ali morebiti kakšno novo. Prav tako je pomembno, da se šteje, da je tožnik pridobil pravico do poklicne rehabilitacije v času veljave ZPIZ-1, ki velja od 1. 1. 2000, saj je pridobil to pravico na novo z izdajo odločbe z dnem 3. 11. 2003. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 28. 5. 2009, s katero je toženka sklep z dne 11. 3. 2009, s katerim je bila zahteva tožnika za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost zavržena, odpravila in nadalje odločila, da tožnik nima pravice do začasnega nadomestila po pričetku dela na novem delovnem mestu in da ni stroškov pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik je od 30. 5. 1994 dalje invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu v polnem delovnem času. Na podlagi predloga delodajalca z dne 9. 7. 2001 za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije je toženka 20. 9. 2001 izdala odločbo, s katero je tožniku priznala pravico do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drugo ustrezno delo. S pogodbo o poklicni rehabilitaciji z dne 3. 10. 2001 je bil določen način, pričetek in trajanje poklicne rehabilitacije. Trajanje poklicne rehabilitacije je bilo predvideno dve šolski leti, s pričetkom v šolskem letu 2001/2002 oz. s 25. 9. 2001. Tožnik je skupaj z delodajalcem 2. 9. 2003 vložil zahtevo za podaljšanje poklicne rehabilitacije. Vlogo je obravnavala invalidska komisija toženke dne 1. 10. 2003, toženka pa je v zvezi s tem izdala odločbo št. ... z dne 3. 11. 2003, da se tožniku podaljša priznana pravica do poklicne rehabilitacije za usposobitev za drugo ustrezno delo komercialist na terenu do 30. 9. 2004. Glede na izdano odločbo je bil s strani pogodbenih partnerjev podpisan aneks k pogodbi o poklicni rehabilitaciji, ki je stopil v veljavo z dnem podpisa 8. 11. 2003 in se je uporabljal od 26. 9. 2003. Tožnik je 24. 2. 2009 podal vlogo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, njegova zahteva, kakor je bilo že navedeno, je bila s sklepom Območne enote toženke v ... z dne 11. 3. 2009 zavržena, toženka je z dokončno odločbo z dne 28. 5. 2009 izpodbijani sklep odpravila in odločila, da tožnik nima pravice do začasnega nadomestila po pričetku dela na novem delovnem mestu ter, da ni stroškov pritožbenega postopka.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožnik pravico do poklicne rehabilitacije pridobil na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) in odločba z dne 3. 11. 2003 ni odločba, s katero bi bila tožniku priznana nova pravica do poklicne rehabilitacije na podlagi ZPIZ-1, temveč je bilo s to odločbo le odločeno, da se pravica, ki je bila priznana z odločbo o priznanju rehabilitacije z dne 20. 9. 2001, podaljša. Pravica do poklicne rehabilitacije je nastala torej na podlagi ZPIZ in zato lahko tožnik koristi le dajatve, ki so iz te pravice izvedene in jih ZPIZ določa. ZPIZ ni poznal začasnega nadomestila po pričetku dela na drugem delovnem mestu po zaključeni poklicni rehabilitaciji.

ZPIZ-1 je začel veljati 1. 1. 2000, s tem dnem je prenehal veljati ZPIZ, ki je bil sprejet leta 1992. Nekatere določbe ZPIZ so se uporabljale še naprej, saj je s 446. členom ZPIZ-1 bila za tri leta odložena uporaba določb o pravicah iz invalidskega zavarovanja, med drugim tudi določbe od 80. do 106. člena o poklicni rehabilitaciji, pravici do premestitve in nadomestila in ostalih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbenim navedbam, ki imajo drugačno stališče, kakor ga zavzema pritožbeno sodišče v prej navedenih točkah. S 390. členom ZPIZ-1 se zagotavlja varstvo pridobljenih pravic. To pomeni, da uživalci pravic zaradi spremembe zakonodaje niso prikrajšani pri že uveljavljenih pravicah, saj se jim tudi po 1. 1. 2000 pravice zagotavljajo v enakem obsegu kot do tega datuma. Pri tem pa seveda ne gre spregledati 397. člena ZPIZ-1, kateri določa, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu tega zakona, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu in v 3. odstavku istega člena določa, da uživalci pravic iz 1. odstavka tega člena, lahko pridobijo pravice po tem zakonu (torej po ZPIZ-1) le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Do situacije iz 3. odstavka 397. člena ZPIZ-1 pri tožniku ni prišlo in tako zanj ni mogoče uporabljati ZPIZ-1 in v posledici tega mu tudi ni bilo mogoče priznati pravico do začasnega nadomestila po začetku dela na novem delovnem mestu, kakor to določa 90. člen ZPIZ-1. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. členom ZPP, v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP je odločilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.