Jedro

Ker sta tožeči stranki v sporu uspeli le delno, in sicer glede spremembe izpodbijanih odločb v zvezi s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, nista pa uspeli s tožbenim zahtevkom na razvrstitev v II. oziroma I. kategorijo invalidnosti, glede na uspeh v pravdi nista upravičeni do povrnitve vseh stroškov, temveč le do sorazmernega dela.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede stroškov postopka spremeni tako, da se znesek 576,38 EUR zniža na znesek 288,19 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 2. odstavek odločbe št. ... z dne 1. 2. 2008 spremenilo tako, da je spremenilo 1. odstavek odločbe z dne 27. 6. 2007 in zavarovanki (sedaj tožnici) priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto v svojem poklicu, brez hoje po neravnem in stopnicah, brez vzpenjanja na lestve, brez bremen nad 10 kg, vsaj polovico delovnega časa sede, delo brez izpostavljenosti kritičnim alergenom (pelodi trav in pelodi dreves v mesecih od februarja do konca maja), brez izpostavljenosti nespecifičnim iritansom za dihala, le v ugodnih mikroklimatskih pogojih in v okolju brez onesnaženja zraka preko mejnih vrednosti. V preostalem delu je tožničin tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnilo ter odločilo, da je toženec dolžan prvi tožeči stranki povrniti njene stroške tega postopka v višini 576,38 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15-dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo glede stroškov postopka v 4. odstavku izreka je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da upoštevaje izrek prvostopne sodbe, izpodbijani odločbi toženca v tem socialnem sporu nista bili odpravljeni, pač pa je bil, zaradi drugače ugotovljenega dejanskega stanja (dodatne omejitve) zgolj spremenjen 2. odstavek izreka odločbe št. ... z dne 1. 2. 2008. Tožbeni zahtevek prve tožnice glede razvrstitve v višjo kategorijo invalidnosti pa je bil zavrnjen. Upoštevaje tožbeni zahtevek, v katerem je prvotožnica zahtevala priznanje II. kategorije invalidnosti, kot invalidu III. kategorije invalidnosti pa so ji s prvostopno sodbo bile priznane le dodatne omejitve, kot je le-te ugotovila izvedenka pulmologinja, navedeno dejansko pomeni, da je tožnica v zadevi uspela le v neznatnem oziroma v nebistvenem delu ter bi za to morala sama nositi svoje stroške postopka. Nenazadnje izpodbijani odločbi tožene stranke nista bili odpravljeni. Sicer pa iz razloga, ker je bil tožbeni zahtevek v delu, ko je prvotožeča stranka zahtevala razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti, zavrnjen, ter je tako dejansko bilo tožbenemu zahtevku ugodeno le delno (in ne v celoti), bi se prvotožeči stranki stroški postopka lahko priznali največ delno, v sorazmernem delu glede na uspeh, ki pa po mnenju pritožbe lahko znaša največ eno tretjino. Glede na navedeno, upoštevaje določbo 154. člena ZPP, bi tako prvostopno sodišče moralo odločiti, da stroške postopka nosi prvotožeča stranka sama oziroma podredno bi se morali prvotožeči stranki stroški postopka priznati upoštevaje delni uspeh.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Kot izhaja iz tožbe prve tožnice, je izpodbijala odločbi toženca št. ... z dne 27. 6. 2007 in št. ... z dne 1. 2. 2008 in uveljavljala, da se citirani odločbi odpravita ter se ugotovi, da je delovni invalid II. kategorije invalidnosti od 6. 7. 2007 dalje z omejitvami pri delu oziroma je drugotožeča stranka v tožbi izpodbijala enako obe uvodoma navedeni odločbi in uveljavljala, da se prvotožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od dneva vložitve zahtevka dalje ter se ji prizna pravica do invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo 2. odstavek odločbe št. ... z dne 1. 2. 2008 tako, da je spremenilo 1. odstavek odločbe z dne 27. 6. 2007 in zavarovanki oziroma prvi tožnici priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto v svojem poklicu, brez hoje po neravnem in stopnicah, brez vzpenjanja na lestve, brez bremen nad 10 kg, vsaj polovico delovnega časa sede, delo brez izpostavljenosti kritičnim alergenom (pelodi trav in pelodi dreves v mesecih od februarja do konca maja), brez izpostavljenosti nespecifičnim iritansom za dihala, le v ugodnih mikroklimatskih pogojih in v okolju brez onesnaženja zraka preko mejnih vrednosti. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine pa je zavrnilo in hkrati tožencu naložilo plačilo stroškov tega postopka v višini 576,38 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je spremenilo 2. odstavek odločbe toženca z dne 1. 2. 2008 oziroma 1. odstavek odločbe z dne 27. 6. 2007, kot nepravilni spremenilo, ker so bile potrebne še določene omejitve v zvezi z boleznijo dihal, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožečih strank na razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine.

V 1. odstavku 154. člena ZPP je določeno, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu inetrvenientu povrniti stroške. V 2. odstavku iste določbe pa je določeno, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Glede na 3. odstavek 154. člena ZPP pa sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški.

Glede na takšno ureditev pomeni, da vse stroške postopka trpi nasprotna stranka, če v pravdi ne uspe (1. odstavek), ali pa, če nasprotna stranka ni uspela le z neznatnim delom (3. odstavek). Če uspe stranka deloma, lahko sodišče odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ali pa naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.

V obravnavani zadevi sta tožeči stranki s tožbenim zahtevkom uspeli le delno in sicer le glede spremembe izpodbijanih odločb, nista pa uspeli s tožbenim zahtevkom na razvrstitev v II. oziroma I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje pa je stroške postopka na podlagi 154. člena in 155. člena ZPP kot potrebne prvi tožnici v celoti priznalo v višini 576,38 EUR in jih naložilo v plačilo tožencu.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP in prvi tožnici priznalo vse stroške postopka, namesto, da bi uporabilo vsaj določbo 2. odstavka 154. člena ZPP in ji glede na uspeh v pravdi priznalo sorazmerni del, to je v višini ene polovice, kar znaša 288,19 EUR. V tem primeru ni mogoče govoriti, da je prva tožnica s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, niti, da je uspela le z neznatnim delom, zaradi česar vprašanje, ali so nastali zato posebni stroški, ni pomembno.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu glede stroškov postopka spremenilo tako, kot je razvidno v izreku, v ostalem pa pritožbo glede večjega deleža oziroma, da prva tožnica nosi svoje stroške sama, zavrnilo.