Jedro

Prvi tožnik bi glede na navedeni uredbi zatrjevano opravljanje dejavnosti dajanja kmetijskih in gozdarskih strojev v najem z upravljavcem lahko izkazal le z računi ter članstvom v strojnem krožku oziroma (v primeru preseganja določenega dohodka) z dovoljenjem za opravljanje te dopolnilne kmetijske dejavnosti, česar pa po ugotovitvah organa ni storil. Za presojo statusa kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, ko se presoja izpolnjevanje pogojev za naprej, je relevanten čas, ko kupec poda izjavo o uveljavljanju statusa kmeta po tej določbi ZKZ, tožnik ne more uspeti s tožbenimi očitki, da je odločba o statusa kmeta ugotovitvene narave in zato ni treba, da z njo razpolaga že ob sprejemu ponudbe, niti s pavšalno navedbo, da mu organ ni dal možnosti, da na zapisnik poda izjavo po navedeni določbi ZKZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da A.A., ni kmet (1. točka izreka); zavrnil zahtevo za odobritev pravnega posla pridobitve lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih s parc. št. 1370/42 in 1370/38 k. o. ..., last prodajalke B.B., na podlagi izjave o sprejemu ponudbe, ki sta jo podala tožnika (2. točka izreka); odobril pravni posel za pridobitev lastninske pravice na navedenih kmetijskih zemljiščih na podlagi izjave o sprejemu ponudbe, ki jo je podala C.C. (3. točka izreka) ter odločil, da lahko C.C. na podlagi pravnomočne odločbe o odobritvi pravnega posla s tožbo v pravdnem postopku zahteva izročitev zemljiškoknjižnega dovolila (4. točka izreka) in da ni bilo stroškov postopka (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnika v postopku uveljavljala, da ima prvi tožnik status kmeta, C.C. pa predkupne pravice ni uveljavljala. Izpodbijana odločitev je sprejeta v ponovnem postopku, potem ko je drugostopenjski organ prejšnjo odločbo o odobritvi pravnega posla, sklenjenega s tožnikoma, odpravil in po nadzorstveni pravici razveljavil odločbo o ugotovitvi statusa kmeta za prvega tožnika. Organ je ugotovil, da tožnik pogojev za priznanje statusa kmeta po 1. alineji prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ne izpolnjuje, ker ni izkazal, da bi njegov dohodek iz kmetijske dejavnosti presegel 12.413,23 evrov. Pri tem je upošteval, da je tožnik uveljavljal prihodke iz gozdarske dejavnosti in opravljanja storitev za to dejavnost, ki jih skladno s sodbo U 2280/2003 ni mogoče šteti med dohodke iz kmetijske dejavnosti. Upošteval je tudi, da dajanje kmetijskih in gozdarskih strojev v najem ni kmetijska dejavnost, kolikor pa gre za dajanje teh strojev v najem z upravljavcem, pa glede na veljavno zakonodajo prvi tožnik ni izkazal dohodkov iz opravljanja te dejavnosti. Trditev prvega tožnika, da navedeno dejavnost izvaja na svojih zemljiščih, je štel za neupoštevno glede na to, da je v spisu „potrdilo, da je opravil takšne usluge za drugega“. Glede prav tako uveljavljane 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ pa navaja, da bi moral tožnik izjavo o statusu kmeta po tej določbi podati najkasneje ob sprejemu ponudbe. Odločitev o odobritvi pravnega posla, sklenjenega z C.C., utemeljuje z določbo četrtega odstavka 23. člena ZKZ in z izjavo prodajalke na ustni obravnavi 24. 5. 2016, da bo zemljišče v primeru, da bosta imela oba kupca enake pogoje, prodala C.C..

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega organa. K temu med drugim dodaja, da znižano število čebeljih panjev ni bilo ključno za odločitev v tem primeru, zato tožnik ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da se glede tega ni imel možnosti izjaviti. Prvi tožnik je imel možnost oporekati vprašanjem, ki so bila postavljena predstavniku KGZS, saj je prvostopenjski organ njegove pripombe vzel v obzir tako, da je predstavnika KGZS pozval k razjasnitvi navedbe. Šele v pritožbi navaja, da je že ves čas član strojnega krožka, poleg tega za to trditev tudi ni predložil dokazila. Glede na pojasnila predstavnika KGZS pa so v zvezi s tem navedbe prvega tožnika o dohodkih iz kmetijske dejavnosti pretirane. Glede prodajalkine izbire navaja, da je ta že na prvi ustni obravnavi nedvoumno izjavila, da želi obravnavani zemljišči prodati kupki in da te izjave v nadaljevanju postopka ni zanikala, niti spremenila.

4. Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata in zoper njo vlagata tožbo. V njej navajata, da bi moral organ odobriti pravni posel v njuno korist, ker je prvi tožnik zavarovan kot kmet in iz tega naslova plačuje prispevke, s to dejavnostjo se ukvarja in mu predstavlja glavni vir dohodka za preživljanje. Kmetija ima 47 ha zemljišč, ki jih sam obdeluje, ima primerno izobrazbo (gozdarski tehnik) in več kot pet let dela na kmetiji, zato meni, da izpolnjuje pogoje za status kmeta po 24. členu ZKZ.

5. Navajata, da je prodajalka 14. 2. 2017 v ponovnem postopku na ustni obravnavi izjavila, da naj upravni organ odloči v skladu z zakonodajo, „kdor bo pač imel status kmeta“, 16. 2. 2017 pa je napisala, da prosi in upa, da se bo zadeva čimprej uredila in ko bo „končna odločba, se bo odločila tudi ona“. Meni, da iz tega izhaja, da ni izkazala želje zemljišči prodati prizadeti stranki, prvostopenjski organ pa je uporabil njeno izjavo z dne 24. 5. 2016, ko je bila zavedena, saj ni vedela, zakaj je organ od nje zahteval to izjavo. Trdi, da v ponovljenem postopku organ ne bi smel uporabiti te izjave.

6. Glede statusa kmeta po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ naj bi „uslužbenka“ organa kmetijskemu svetovalcu ... iz Kmetijsko gozdarskega zavoda ... (v nadaljevanju KSS) postavljala vprašanja tako, da so imela drugačne pomen (ni omenila dajanja kmetijskih in gozdarskih strojev v najem z upravljavcem) ali pa je določeno izjavo ignorirala (svetovalec je povedal, da so prevozi in mulčenje kmetijska dejavnost) oziroma mu je postavljala vprašanja, ki niso povezana s kmetijstvom. Trdita, da pri izračunu dohodka na kmetiji prvi tožnik ni navajal dohodka iz naslova prodaje lesa, temveč vrednost dela, ki ga opravlja na svoji kmetiji.

7. Navajata, da je prvi tožnik član strojnega krožka od vsega začetka svoje kmetijske dejavnosti, kar bi upravni organ lahko preveril pri KSS. Dostavil je cenik strojnega krožka, iz katerega je razvidna vrednost dela posamezne kmetijske dejavnosti, upravni organ pa je pridobil cene SURS za leto 2015 in katalog stroškov kmetijske in gozdarske dejavnosti Zveze združenj ..., v zvezi s čemer pa mu ni dal možnosti, da se o njem izjavi. Organ se zmotno sklicuje na sodbo U 2280/2003, ki se nanaša na prejšnjo SKD, po kateri je bil najem gozdarskih strojev razvrščen drugače kot pod novim SKD iz leta 2008. 8. V zvezi s prihodki iz naslova čebelarske dejavnosti navajata, da bi organ moral prvega tožnika zaslišati o razlogih za spremembo števila družin iz 25 (stanje 31. 10. 2015) na 6 družin (31. 10. 2016). Trdita, da je bila v relevantnem času prisotna čebelja gniloba, zaradi česar je moral prvi tožnik po kontrolnem pregledu veterinarske službe okužene družine uničiti. V lasti ima 65 AŽ panjev, čebelari že veliko let in se zopet namerava ukvarjati s čebelarstvom v večjem obsegu, in sicer med prodajati tudi na domu ter s tem doseči večji prihodek. V dosedanje postopku je že večkrat pojasnil, da se namerava na obravnavanih zemljiščih ukvarjati s čebelarstvom.

9. Navajata še, da je prvi tožnik „kasneje“ želel na upravni enoti pridobiti status kmeta na podlagi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, prvostopenjski organ pa mu ni dal možnosti, da poda izjavo na zapisnik po navedeni določbi. Pripominjata, da postopek po tej določbi ni predpisan kot pri ugotavljanju za nazaj ter da se je prvi tožnik za nakup zemljišča „prijavil“ kot kmet in ne drži, da na dan izjave sprejema ponudbe ni izpolnjeval pogojev za status kmeta. Dodajata, da prizadeta stranka nima statusa kmeta, za opravljanje kmetijske dejavnosti ni usposobljena, niti se z njo nima namena ukvarjati. Namen prodaje kmetijskih zemljišč pa je v tem, da se tudi po spremembi lastništva uporabljajo za kmetijsko dejavnost. 10. Sodišče je tožbo vročilo toženki in prizadeti stranki C.C., ki nanjo nista odgovorili.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporno, ali ima prvi tožnik status kmeta po 1. oziroma po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ in ali je v posledici tega predkupni upravičenec v smislu prvega odstavka 23. člena ZKZ. V primeru, da nima statusa predkupnega upravičenca, pa je še sporno, ali je toženka pravilno uporabila četrti odstavek 23. člena ZKZ.

13. Po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ je kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Po 4. alineji pa je kmet fizična oseba, ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena.

14. V zvezi z uveljavljanim statusom kmeta po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ je pomembna še določba drugega odstavka tega člena zakona. Ta določa, da se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju.

15. Glede na navedeno bi tožnik za ugotovitev statusa kmeta po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ moral izkazati, da je njegov dohodek iz kmetijske dejavnosti v letu 2015 presegel 12.413,23 evra.

16. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvi tožnik dohodek iz kmetijske dejavnosti v navedenem obdobju uveljavljal z dajanjem kmetijskih in gozdarskih strojev v najem, mulčenjem, prevozi z mehanizacijo, čebelarjenjem, vzrejo kokoši in prodajo jajc. Največji in s tem za dosego praga iz drugega odstavka 24. člena ZKZ odločilen dohodek naj bi po navedbah tožnikov prvi tožnik ustvaril z dajanjem kmetijskih in gozdarskih strojev v najem z upravljavcem (7.500 evrov v izjavi na zapisnik 9. 5. 2016 oziroma 12.562,92 evrov v vlogi z dne 17. 2. 2017).

17. Iz Priloge 2 k Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti (v nadaljevanju Uredba o SKD), ki jo je skladno z drugim odstavkom 24. člena ZKZ treba uporabiti pri presoji, kaj se šteje za kmetijsko dejavnost, izhaja, da dajanje kmetijskih in gozdarskih strojev v najem, ki je klasificirano pod šifro 7.310, ne spada med kmetijske dejavnosti, temveč v kategorijo „Druge raznovrstne poslovne dejavnosti“, medtem ko (kot uveljavlja tožnik) med kmetijske dejavnosti spada dajanje kmetijskih in gozdarskih strojev v najem z upravljavcem pod šifro 01.610 Storitve za rastlinsko pridelavo. Gre namreč za razlikovanje med golim dajanjem mehanizacije v najem, kar ni kmetijska dejavnost, in dajanjem v najem storitev v obliki opravljanja del s to mehanizacijo za druge osebe, kar pa se v skladu z navedenim šteje za kmetijsko dejavnost. 18. Niso utemeljene tožbene navedbe, da uradna oseba v zvezi z navedenim razlikovanjem priči iz KSS ni postavljala vprašanj v zvezi z dajanjem v najem z upravljavcem. Tožnika spregledata, da se izpodbijana odločba ravno v zvezi z izpovedbo navedene priče glede dajanja kmetijskih in gozdarskih strojev v najem z upravljavcem opira na neizpolnjena pogoja izdajanja računov ter članstva v strojnem krožku, saj ta pogoja veljata ravno za to vrsto dejavnosti. Ta dva pogoja pa imata podlago v že omenjeni Prilogi 2 k Uredbi o SKD in Uredbi o dopolnilnih dejavnosti v kmetijstvu, ki je sprejeta na podlagi sedmega odstavka 99. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1). Iz obrazložitve k šifri 01.6 v Prilogi 2 k Uredbi o SKD namreč izhaja, da v to kategorijo razvršečene dejavnosti, povezane s kmetijsko proizvodnjo, ki se opravljajo kot storitev za plačilo ali po pogodbi. Iz šestega odstavka 20. člena Uredbe o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji pa izhaja, da se na kmetiji lahko brez dovoljenja za opravljanje dopolnilne dejavnosti storitve s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo opravljajo kmetijske in gozdarske storitve z lastno kmetijsko mehanizacijo v okviru strojnih krožkov, kadar se dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti kmetije, kot jo določajo predpisi o dohodnini, določa na podlagi katastrskega dohodka in višina prejemkov iz opravljanja teh storitev ne preseže višine, določene kot pogoj za oprostitev plačila dohodnine od teh prejemkov v skladu s predpisi o dohodnini. Prvi tožnik bi torej glede na navedeni uredbi zatrjevano opravljanje dejavnosti dajanja kmetijskih in gozdarskih strojev v najem z upravljavcem lahko izkazal le z računi ter članstvom v strojnem krožku oziroma (v primeru preseganja določenega dohodka) z dovoljenjem za opravljanje te dopolnilne kmetijske dejavnosti, česar pa po ugotovitvah organa ni storil. Tudi tožbene navedbe o tem, da je prvi tožnik član strojnega krožka, so pavšalne, saj (enako kot že v upravnem postopku) v zvezi s tem ne predlagata nobenega dokaza.

19. Tožnika pa dohodkov po postavki dajanje kmetijskih in gozdarskih strojev v najem z upravljavcem ne moreta uspešno izkazati z navedbami o vrednosti dela, opravljenega na lastni kmetiji, ki jo (kot izhaja iz vloge prvega tožnika z dne 17. 2. 2017) dokazujeta z vrednostjo poseka in spravila lesa, kot delo v svojem gozdu. Delo, opravljeno na lastni kmetiji, glede na pojasnjeno definicijo dejavnosti dajanja kmetijskih in gozdarskih strojev v najem z upravljavcem (to je storitev za drugo osebo za plačilo ali po pogodbi), namreč ni mogoče uvrstiti v to dejavnost. Poleg tega pa opisano delo, povezano s posekom in spravilom lesa, skladno z določbami Uredbe o SKD spada v gozdarsko dejavnost. Dohodkov iz gozdarske dejavnosti pa glede na navedeno uredbo ni mogoče šteti med dohodke iz kmetijske dejavnosti, saj se med slednje uvrščajo le dejavnosti, ki so povezane s kmetijstvom. Tako stališče je sodišče sprejelo že v sodbi U 2280/2003. 20. Ker ostali zatrjevani dohodki, ki naj bi jih prvi tožnik dosegal po posameznih ostalih storitvah, glede na njihovo (skupno) zatrjevano višino (brez dajanja kmetijskih in gozdarskih strojev v najem z upravljavcem) ne dosegajo relevantnega praga 12.413,23 evrov iz drugega odstavka 24. člena ZKZ, za odločitev niso pravno pomembni. Sodišče se zato do njih ni opredeljevalo.

21. Na drugačno odločitev o statusu kmeta po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ pa ne vplivajo niti tožbene navedbe o tem, da naj bi bil prvi tožnik zavarovan kot kmet in naj bi za to dejavnost imel tudi ustrezno izobrazbo. Pogoji za zavarovanje kmetov iz 17. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) in 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) namreč niso primerljivi s pogoji iz drugega odstavka 24. člena ZKZ. Glede na pojasnjene določbe 24. člena ZKZ pa sama izobrazba, brez izkazanega pridobivanja pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti, ne zadostuje za ugotovitev statusa kmeta.

22. V zvezi z uveljavljanim statusom kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje na v sodni praksi uveljavljeno stališče, da mora dejstvo, na katerega predkupni upravičenec opira predkupno pravico, obstajati ob sprejemu ponudbe (sodbe tega sodišča I U 1519/2010, I U 650/2012 in druge). Kadar je podlaga za uveljavljanje predkupne pravice izjava, dana na podlagi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, mora biti ta zato dana najkasneje ob sprejemu ponudbe (npr. sodba I U 572/2016), torej v tem primeru najkasneje 11. 2. 2016, ko sta tožnika sprejela ponudbo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvi tožnik izjavo v smislu uveljavljanja statusa kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ podal na zapisnik 9. 5. 2016. Da bi jo podal že prej, to je do vključno 11. 2. 2016, tožnika v tožbi ne navajata.

23. Ker je torej za presojo statusa kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, ko se presoja izpolnjevanje pogojev za naprej, relevanten čas, ko kupec poda izjavo o uveljavljanju statusa kmeta po tej določbi ZKZ, tožnik ne more uspeti s tožbenimi očitki, da je odločba o statusa kmeta ugotovitvene narave in zato ni treba, da z njo razpolaga že ob sprejemu ponudbe, niti s pavšalno navedbo, da mu organ ni dal možnosti, da na zapisnik poda izjavo po navedeni določbi ZKZ. Uspeti pa ne more niti z navedbo, da „se je prijavil za nakup“ kot kmet, saj iz njegove izjave o sprejemu ponudbe, v kateri uveljavlja status predkupnega upravičenca kot kmet, ne izhaja, da status kmeta uveljavlja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Povedano drugače, njegova izjava, da sprejema ponudbo in da uveljavlja prednostno pravico kot kmet, nima vsebine izjave iz 4. točke prvega odstavka 24. člena ZKZ.

24. Ker je torej odločitev o zavrnitvi zahteve prvega tožnika za priznanje statusa kmeta pravilna, to pomeni, da v tem primeru nobena od oseb, ki je sprejela ponudbo nima statusa predkupnega upravičenca, zaradi česar pride v poštev četrti odstavek 23. člena ZKZ. Ta določa, da če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan s tem zakonom, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota v skladu z 22. členom tega zakona.

25. Odločitev o odobritvi pravnega posla s prizadeto stranko oba organa utemeljujeta z nedvoumno izjavo prodajalke na prvi ustni obravnavi v tem postopku odobritve pravnega posla, iz katere izhaja, da bo ob izenačenosti obeh kupcev, pravni posel sklenila s prizadeto stranko, s katero se je že dogovarjala in začela postopek prodaje. V nadaljevanju postopka je sicer res izjavila tudi, da naj organ odloči v skladu z zakonodajo (ustna obravnava 14. 2. 2017) in nato, da upa na čimprejšnjo odločitev, ko bo končna odločba, pa se bo odločila tudi ona (pisna izjava, ki jo je organ prejel 16. 2. 2017), kar po presoji organa pomeni, da svoje prvotne odločitve ni spremenila. Tožnik, nasprotno, meni, da organ izjave v prvem postopku pred odpravljeno odločbo ne bi smel uporabiti ter v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tak očitek je neutemeljen. Odprava upravne odločbe pomeni, da se postopek vrne v stanje, kot da odločba še ni bila izdana. To pa ne pomeni, da se s tem odpravijo tudi vsa dejanja, ki so bila opravljena v postopku pred izdajo odpravljene odločbe.

26. Tožnika pa v opisanih dejanskih okoliščinah tudi sicer ne moreta uspešno uveljavljati kršitve četrtega odstavka 23. člena ZKZ, saj že iz besedila te določbe izhaja, da varuje prodajalca, saj je njemu prepuščena izbira kupca, s katerim bo sklenil pogodbo. To še zlasti velja zato, ker v razmerju do oseb, ki nimajo predkupnega upravičenja (kar v tem primeru velja za tožnika in prizadeto stranko), skladno s stališčem Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 308/2010 ponudba iz 20. člena ZKZ nima pravnih učinkov ponudbe iz prvega odstavka 22. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na katero je prodajalec vezan, temveč ima učinek vabila k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena OZ), zaradi česar prodajalec lahko sklenitev pogodbe tudi odkloni.

27. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. V tožbi predlagani dokaz z zaslišanjem strank ni substanciran, saj tožnika ne povesta, o katerem pravno pomembnem dejstvu naj bi ju sodišče zaslišalo. Tudi dokaz z zaslišanjem priče iz KSS ni pravilno substanciran, kolikor pa tožnika merita na opredelitev dejavnosti dajanja kmetijskih in gozdarskih strojev v najem z upravljavcem ter pogojev za priznanje te dejavnosti, pa gre (kot izhaja iz pojasnjnega) za razlago določb ZKme-1, Uredbe o SKZ in Uredbe o dopolnilnih dejavnosti v kmetijstvu, torej za razlago. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.