Jedro

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 291,37 EUR za obdobje od 1. 7. 2012 do 1. 6. 2013, preostali znesek neizplačane pokojnine 1.165,42 EUR je dolžna plačati najpozneje z izplačilom pokojnine za mesec maj 2014, skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Ugotovilo je, da je bil tožnikov znesek v višini 291,37 EUR izplačan pri izplačilu pokojnine za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.165,48 EUR pa z izplačilom pokojnine za mesec maj 2014. Toženec je z odločbo z dne 24. 6. 2013 odpravil posledice nezakonite negativne uskladitve pokojnin tako, da pokojnina tožnika od 23. 3. 2013 znaša 873,55 EUR na mesec, v celoti je bil izplačan prvi obrok v višini 20 % oziroma 291,37 EUR in drugi obrok v višini 80 % oziroma 1.165,48 EUR. Štelo je, da ima zakonodajalec po stališču Ustavnega sodišča RS glede dodatnih upravičenj oseb, kamor se štejejo tudi zamudne obresti, na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. Zahtevek za zakonske zamudne obresti je prvostopenjsko sodišče presojalo po določbah Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF (Ur. l. RS, št. 47/03; v nadaljevanju: ZOPRZUJF). ZOPRZUJF ne priznava zamudnih obresti, saj v 2. členu določa, da se uživalcem pokojnin na podlagi pravnomočnih odločb, usklajenih po določbah 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF, izplača razlika v dveh obrokih in sicer v višini 20 % razlike ob izplačilu pokojnine za mesec junij 2013 in v višini 80 % razlike skupaj z izplačilom pokojnine za mesec maj 2014. 2. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, da je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od razlik starostne pokojnine za obdobje od 1. 7. 2012 do 1. 6. 2013, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega izplačila znižane pokojnine do plačila razlik, se pritožuje tožnik. Meni, da je stališče prvostopenjskega sodišča zmotno, saj tožnik zahteva svoje pravice po veljavnem obligacijskem pravu. Ustavno sodišče je ob razveljavitvi 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF hkrati odredilo način izvršitve svoje odločitve in izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi protiustavnih zakonskih določb. Torej je odločilo o zadevi „ex tunc“, kot da nezakonita odločba ni niti obstajala. Za toženo stranko je nastalo dolžniško razmerje. Res je bil sprejet ZOPRZUJF, vendar to zaradi zagotovitve sredstev, kakor tudi, da bi prikrajšani uživalci pokojnin, ki niso vložili potrebna pravna sredstva, bili izenačeni z ostalimi uživalci, ki so koristili pravna sredstva, ne pa z namenom spreminjati odločbo Ustavnega sodišča. Zmotne so trditve sodišča, da zakonodajalec ni predvidel, da se izplačajo zamudne obresti. V tem zakonu zakonodajalec ne govori o zamudnih obrestih, saj obstaja osnovni Obligacijski zakon, ki o zamudnih obrestih govori v 192., 299. in 378. členu OZ. V kolikor bi zakonodajalec v sprejetem ZOPRZUJF izrecno navedel, da upravičencem ne pripadajo zamudne obresti, bi s tem kršil odločbo ustavnega sodišča, saj bi s tem delno saniral nezakonita določila ZUJF, ki jih je ustavno sodišče razveljavilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Za tožnika je v predmetni izpodbijani sodbi prvostopenjskega sodišča sporno to, da mu niso bile dosojene zakonske zamudne obresti od razlik izplačanih pokojnin v mesecu juniju 2013 oziroma ob izplačilu pokojnine za mesec maj 2014. 6. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče izhaja, da je bila tožniku z odločbo toženca št. ... z dne 13. 10. 1998 priznana pravica do invalidske pokojnine. Toženec je na podlagi določb Zakona o uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12; v nadaljevanju: ZUJF) z ugotovitveno odločbo z dne 27. 8. 2012 pokojnino s 1. 6. 2012 zmanjšal za 150,00 EUR. Na drugi stopnji je bila pritožba tožnika z dokončno odločbo toženca z dne 26. 1. 2013 zavrnjena. Zoper dokončno odločbo je tožnik uveljavljal sodno varstvo. Po ugotovitvi neustavnosti določb ZUJF, ki so določile znižanje pokojnin, je toženec na podlagi določb ZOPRZUJF dne 24. 6. 2013 tožniku izdal odločbo, s katero je tožniku od 23. 3. 2013 ponovno odmeril pokojnino v znesku, kakršen je veljal pred ZUJF in ga tudi uskladil. Hkrati je določil, da se 20 % pripadajočega zneska razlike v višini 291,37 EUR izplača s pokojnino za mesec junij 2013, 80 % pripadajoče zneske razlike v višini 1.165,48 EUR pa s pokojnino za mesec maj 2014. Tožnik se zoper navedeno odločbo ni pritožil in je tako postala pravnomočna.

7. S pravnomočno odločbo toženke z dne 24. 6. 2013 je bilo odločeno tako o višini pokojnine tožnika kakor o izplačilu razlike med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski pokojnine, ki se izplačata v dveh obrokih. Po mnenju pritožbenega sodišča je toženka z izdano odločbo z dne 24. 6. 2013 v skladu z določili ZOPRZUJF-a sanirala stanje povzročeno z ugotovitveno odločbo z dne 27. 8. 2012 oziroma z dokončno odločbo z dne 26. 1. 2013. 8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določila ZOPRZUJF-a, ko je odločalo o zakonskih zamudnih obrestih. Z ZOPRZUJF-om je bil namreč določen tudi način odprave posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF. Toženki je bilo z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 naloženo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi razveljavljenih odločb, brez odlašanja izda nove odločbe. Pri tem je Ustavno sodišče RS navedlo, da tako opredeljen način izvršitve zakonodajalcu ne preprečuje, da zakonsko uredi odpravo posledice razveljavljene ureditve za nazaj. Ravno na podlagi tega je bil sprejet ZOPRZUJF in sicer po nujnem postopku. Iz predloga Vlade RS za sprejem zakona z dne 25. 4. 2013, poročila Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide k predlogu zakona z dne 16. 5. 2013 in iz mnenja Zakonodajno pravne službe Državnega zbora RS z dne 13. 5. 2013 določno izhaja, da ZOPRZUJF velja tudi za nazaj, tudi za tiste uživalce pokojnin, ki so vložili tožbo zoper dokončno odločbo o znižanju pokojnine, torej tudi v primeru tožnika. Zakonodajalec je torej z ZOPRZUJF vprašanje obresti od neizplačanih zneskov pokojnine rešil na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brezobrestno. Gre za specialni predpis v primerjavi s splošnim, ki sicer rešuje način plačila obresti tako, kakor navaja pritožba.

9. Na podoben način je nominalizem zakonodajalec določil tudi v 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/06; v nadaljevanju: ZPIZVZ-A), za katerega je Ustavno sodišče, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti menilo, da ureditev, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, menilo, da ni v neskladju z ustavnimi jamstvi.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.