14. 7. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopajo C. C., Č. Č., D. D., E. E. in F. F., odvetniki v Z., na seji senata dne 8. julija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 757/2001 z dne 3. 4. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. II P 217/2000 z dne 22. 8. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

V pravdi zaradi motenja posesti je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek pritožnikov na ugotovitev, da sta toženi stranki Republika Slovenija in Družba za avtoceste v Republike Sloveniji motili posest pritožnikov s tem, ko sta porušili del objekta, v katerem se nahaja stanovanje pritožnikov, ter zahtevek na prepoved nadaljnjega motenja in vzpostavitev prejšnjega stanja. Zavrnilo je tudi predlog pritožnikov za izdajo začasne odredbe. Sodišče je ugotovilo, da v času rušenja objekta pritožnika nista bila posestnika stanovanja ter da v prid zavrnitvi tožbenega zahtevka govori tudi to, da rušenje ni bilo protipravno. Sodišče je še dodalo, da pritožnikoma posestnega varstva ne bi bilo mogoče nuditi tudi zato, ker njun interes za posestno varstvo ni v nikakršnem sorazmerju s škodo, ki bi bila z vzpostavitvijo prejšnjega stanja nastala toženi stranki.

Pritožnika sta se pritožila zoper sklep sodišča prve stopnje, Višje sodišče pa je njuno pritožbo zavrnilo. Odločilna okoliščina za zavrnitev tožbenega zahtevka je po mnenju Višjega sodišča nesporno ugotovljeno dejstvo, da je nepremičnina že v celoti porušena, interes tožnikov za vzpostavitev prejšnjega stanja pa objektivno ni v sorazmerju s škodo, ki bi jo z vzpostavitvijo prejšnjega stanja utrpel javni interes.

Pritožnika z ustavno pritožbo izpodbijata sklepa sodišč prve in druge stopnje in zatrjujeta, da sta jima bili z njima kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. in pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zatrjujeta, da je izpodbijani sklep Višjega sodišča napačen in nezakonit. Višjemu sodišča očitata arbitrarnost, ker po njunem mnenju svoje odločitve ni oprlo na določbe o motenju posesti, ki jih vsebujeta Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - ZTLR) in Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), temveč je odločilo na podlagi tehtanja interesov pritožnikov na eni strani in interesa tožencev ter javnega interesa na drugi strani. Sodišče za tako tehtanje nima nobene zakonske podlage. S tem je po mnenju pritožnikov sodišče povzročilo neenako obravnavanje strank v postopku in kršilo njuno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Z izpodbijanima sodnima odločbama je po mnenju pritožnikov kršena tudi njuna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj naj bi jima bilo onemogočeno, da bi po sodni poti prišla do varstva svoje lastnine.

B.

Za presojo pravilnosti in zakonitosti sodnih odločb Ustavno sodišče ni pristojno, zato očitka pritožnikov, da je izpodbijani sklep Višjega sodišča nepravilen in nezakonit, ne more presojati. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijanih sklepih ni. Ni v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino pravno stališče, ki izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje in na katerem temelji izpodbijani sklep Višjega sodišča, da razloga nesorazmerja škode ali ekonomska neupravičenost (pri čemer pritožnika ne zatrjujeta, da ob pomanjkanju ekonomskega interesa obstoji kak drug upravičen interes) lahko izključita posestno varstvo. Neutemeljen je tudi očitek pritožnikov, da sta sodišči z neenakim obravnavanjem strank v postopku kršili njuno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožnikov namreč ni, kot zatrjujeta pritožnika, v tem, da na nasprotni strani nastopata Republika Slovenija in DARS. Sodišči sta zahtevek zavrnili na podlagi ugotavljanja ekonomskega interesa s pomočjo tehtanja interesov. Pomanjkanje ekonomskega interesa pritožnikov sta sodišči tudi zadostno obrazložili.

Z izpodbijanima sklepoma pritožnikoma tudi ni bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Očitek, da je sodna odločba, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnikov, nepravilna in nezakonita, tudi če bi bil utemeljen, namreč še ne izkazuje kršitve te ustavne pravice. Pravica do zasebne lastnine bi bila pritožnikoma kršena, če bi izpodbijana sklepa temeljila na takšnem pravnem stališču oz. takšnem razumevanju zakona, ki je nezdružljivo z navedeno ustavno pravico. Tega pa, kot je razvidno iz prejšnje točke obrazložitve, izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati.

Ker z izpodbijanima sklepoma pritožnikoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče njune ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger