Jedro

V konkretnem tožbenem zahtevku mora sodišče glede na določbe četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP tožbeni zahtevek tožeče stranke razumeti kot ugotovitvenega ter ga kot takega obravnavati tudi v primeru, če je postavljen v dajatveni obliki. Omenjena določba namreč zaradi potreb in smisla stečajnega postopka določa uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka v nadaljevanju pravdnega postopka po samem zakonu, ne glede na obliko zahtevka tožeče stranke.

Vložitev predloga za nadaljevanje pravdnega postopka ima materialnopravne posledice, saj če upnik nadaljevanja postopka ne predlaga pravočasno, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani XII Pg 1762/2010 z dne 16.10.2015 spremeni v izpodbijani I. in IV. točki izreka tako, da se:

1. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 130841/2009 z dne 16.09.2009 razveljavi v 1. točki za glavnico v višini 213.033,86 EUR s pripadki ter v 2. in 3. točki izreka sklepa za stroške izvršilnega postopka v znesku 572,36 EUR s pripadki in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati stroške pravdnega postopka v znesku 4.174,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati pritožbene stroške v znesku 6.353,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je razsodilo, da I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 130841/2009 z dne 16.09.2009 ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 213.033,86 EUR s pripadki ter v 2. in 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 572,36 EUR; II.) v preostalem delu glavnice v višini 7.693,94 EUR s pripadki sklep razveljavilo; III) pobotni ugovor tožene stranke sodišče zavrglo ter IV.) ji naložilo, da tožeči stranke povrne vse stroške pravdnega postopka v znesku 7.633,95 EUR s pripadki.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi kršitev Zakona o pravdnem postopku – ZPP in Zakona finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja – ZFPPIPP, višjemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Opozarja na določbo četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP, ki določa, da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako, da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. Sodišče prve stopnje je z ugoditvijo dajatvenemu zahtevku tožeče stranke prekoračilo tožbeni zahtevek. V nadaljevanju tožena stranka navaja še, da bi sodišče prve stopnje moralo spremenjeni dajatveni zahtevek tožeče stranke zavrniti v skladu z vezanostjo sodišča na postavljen tožbeni zahtevek. Navaja tudi, da sta izrek sodbe in njena obrazložitev v nasprotju zaradi v obrazložitvi zapisane ugotovitve o obstoju terjatve tožene stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP. Ob reševanju zadeve je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (sedmi odstavek 301. člena ZFPPIPP).

5. Višje sodišče v zvezi z zatrjevano kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotja med izrekom in razlogi sodbe ugotavlja, da tožena stranka pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje v 41. točki obrazložitve sodbe uporabilo besedo tožena namesto tožeča pri upniku terjatve, vendar gre za očitno tipkarsko napako, ki ne vpliva na zmožnost preizkusa izpodbijane odločbe. Iz obrazložitve kot celote jasno izhaja, da je sodišče ugotovilo obstoj terjatve na strani tožeče stranke, kar se odraža tudi v izreku.

6. Višje sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke ugotavlja, da so navedbe tožene stranke, po katerih bi moralo sodišče prve stopnje zaradi spremembe tožbe (na naroku za glavno obravnavo dne 16. 10. 2014) v celoti zavrniti tožbeni zahtevek tožeče stranke, neutemeljene. V konkretnem tožbenem zahtevku mora sodišče glede na določbe četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP, na katerega se sklicuje tožena stranka sama, tožbeni zahtevek tožeče razumeti kot ugotovitvenega ter ga kot takega obravnavati tudi v primeru, če je postavljen v dajatveni obliki. Omenjena določba namreč zaradi potreb in smisla stečajnega postopka določa uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka v nadaljevanju pravdnega postopka po samem zakonu, ne glede na obliko zahtevka tožeče stranke.(1) Sodišče prve stopnje bi tako lahko ugotovilo obstoj ali neobstoj terjatve tožeče stranke.

7. Višje sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje in ugotovilo kršitev materialnega prava, in sicer določbe sedmega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 301. člena ZFPPIPP. Upnik v stečajnem postopku prerekane terjatve mora v enem mesecu od objave sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje pravdnega postopka, ki je bil prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka(2). Če upnik tega ne stori pravočasno, njegova terjatev nasproti stečajnemu dolžniku preneha v skladu s sedmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP. Vložitev predloga za nadaljevanje pravdnega postopka ima torej materialnopravne posledice, saj če upnik nadaljevanja postopka ne predlaga pravočasno, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha(3).

8. Po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko je tožeča stranka v vlogi z dne 18. 11. 2011 s tem v zvezi zatrjevala obstoj terjatve zoper toženo stranko v skupni višini 246.160,50 EUR, navedbe pa podkrepila s tem, da je priložila del končnega seznama preizkušenih terjatev (priloga A7), iz katerega izhaja, je stečajni dolžnik (tožena stranka) v stečajnem postopku prerekala njegovo terjatev iz tega gospodarskega spora. Omenjena vloga je bila glede na stanje spisa prvo procesno dejanje tožeče stranke v predmetnem postopku po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko, tožeča stranka pa je z njim predlagala tudi nadaljevanje pravdnega postopka. Glede na materialnopravni pomen pravočasnega predloga za nadaljevanje pravdnega postopka, ob prej omenjeni določbi sedmega odstavka 301. člena ZFPPIPP ter ob upoštevanju dejstva, da je obstoj prerekane terjatve navajala in dokazovala tožeča stranka s priložitvijo končnega seznama preizkušenih terjatev do tožene stranke v stečajnem postopku, je višje sodišče pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava ugotavljalo utemeljenost zahtevka tožeče stranke glede na omenjeno pravno pravilo. V skladu s tretjim odstavkom 69. člena ZFPPIPP je končni seznam preizkušenih terjatev del sklepa o preizkusu terjatev. Ta sklep je po določbah 2. točke drugega odstavka 122. člena in četrtega odstavka 122. člena ZFPPIPP objavljen na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti in velja neizpodbitna domneva, da se je vsaka oseba z njim seznanila s potekom osmih dni po objavi. Sklep o preizkusu terjatev je bil objavljen dne 08. 07. 2011, tožeča stranka je predlog za nadaljevanje vložila 18. 11. 2011 in s tem zamudila enomesečni zakonski rok. Materialnopravna posledica te zamude pa je neutemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke zoper toženo stranko v stečaju (sedmi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Z zamudo je prenehala prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika. Zato je višje sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 351. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in zavrnilo tožbeni zahtevek glede glavnice 213.033,86 EUR s pripadki.

9. Znesek stroškov pravdnega postopka je višje sodišče ugotovilo glede na upravičene stroške, ki so nastali toženi stranki v teku pravdnega postopka glede na določbe Zakona o sodni taksi (ZST-1) in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Višje sodišče je toženi stranki priznalo stroške nagrade za postopek v višini 1.756,30 EUR, nagrado za narok v višini 1.621,20 EUR, pavšalni strošek 20,00 EUR, kilometrino v višini 81,40 EUR, vse povečano za 20% davka na dodano vrednost (DDV), skupaj 4.174,68 EUR. Tožeča stranka je bila s svojim tožbenim zahtevkom v celoti neuspešna, posledično mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki povrniti vse pravdne stroške. Višje sodišče je ugotavljalo tudi višino stroškov, nastalih v pritožbenem postopku in toženi stranki kot pritožnici priznalo strošek plačila sodne takse v višini 3.885,00 EUR, nagrado za postopek v višini 2.036,80 EUR in pavšalni strošek v višini 20,00 EUR, nagrado in pavšalni strošek povečano za 20% stopnjo DDV, vse v skupnem znesku 6.353,16 EUR. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj z VSM sodbo I Cp 306/2015 z dne 02. 06. 2015. Op. št. (2): Stečajni postopek nad toženo stranko se je začel 29. 10. 2012. Op. št. (3): Tako tudi Vrhovno sodišče sodba III Ips 63/2012 z dne 23. 05. 2014 in VSL sodba I Cpg 563/2013.