Jedro

Če bi lahko v obravnavani zadevi izvedba katerega od zavrnjenih dokaznih predlogov vnesla dvom v ugotovljena odločilna dejstva, bi bilo sodišče dolžno izvesti tak dokaz v skladu z obdolženčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega Ž.N. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim sredstvom, to je povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni Ž.N. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 6.10.1998 spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere je bila določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je obsojenčeva zagovornica iz razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Napada obrazložitev izpodbijane sodbe v delu, ki pojasnjuje, da sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, temveč le tiste, ki bi lahko pripomogli k razjasnitvi obravnavane zadeve. Meni da je kršitev pravice do izvedbe dokazov v korist obsojenca vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Poleg tega navaja, da je protispisna obrazložitev sodišča, da so priče natanko opisale obdolženca in vozilo, saj so bili opisi voznika, ki so bili podani takoj po prometni nesreči, bistveno različni od obsojenčevega videza.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, trditev v zahtevi, da sodišče ni izvedlo dokazov v obsojenčevo korist, interpretiral kot izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v kazenskem postopku. Ker skladno z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti, predlaga da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist je eden bistvenih elementov pravice do poštenega sojenja in je del ustavnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pri tehtanju, ali je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena pravica izvajanja dokazov v korist obsojenca, je treba upoštevati znane kriterije, da: 1) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; 3) mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in 4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, in sme zavrniti izvedbo dokazov za ugotovitev dejstev tudi, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Zakaj ni ugodilo dokaznim predlogom strank, mora sodišče v sodbi obrazložiti (7. odstavek 364. člena ZKP).

Če bi lahko v obravnavani zadevi izvedba katerega od zavrnjenih dokaznih predlogov vnesla dvom v ugotovljena odločilna dejstva, bi bilo dolžno sodišče skladno z zgoraj navedeno obdolženčevo ustavno pravico takšen dokaz izvesti. Da je obsojenec s svojim avtom povzročil obravnavano prometno nesrečo, je bilo zanesljivo ugotovljeno na podlagi opisa avtomobila, udeleženega v prometni nesreči, ki so ga podali oškodovanec in dve priči, dela registrske številke, ki sta si ga zapomnila oškodovanec in ena od prič ter opisa povzročitelja, ki so ga podali oškodovanec in obe priči, ki so obsojenca kot povzročitelja prepoznali tudi na glavni obravnavi.

Kombinaciji na registrski tablici, ki sta si jo zapomnila oškodovanec in ena od prič je ustrezal zgolj obsojenčev avto, zaslišani policist pa je prepričljivo izpovedal o tem, kako so povzročitelja izsledili. Ob tako trdnih dokazih je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo dokazne predloge obsojenčeve zagovornice ter razloge za takšno odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Neskladnost med obsojenčevim zatrjevanjem, da ne uporablja korekcijskih očal in navedbo oškodovanca ter ene od prič, da je očala uporabljal, tudi če bi izvedeni dokaz obsojenčeve navedbe potrdil, ni tako bistvena, da bi ob ostalih dokazih omajala dejanske ugotovitve sodišča glede storilca kaznivega dejanja. Navsezadnje bi lahko obsojenec iz kakršnihkoli vzrokov uporabljal očala za vožnjo brez dioptrije. Ob zanesljivi identifikaciji obsojenčevega vozila kot tistega, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči, bi bila pribava fotografij avta brezpredmetna, o postopku odkrivanja vozila pa je izpovedal zaslišani policist. Glede na oškodovančevo poškodbo ter skladnost njegove izpovedbe z izpovedbo prič se sodišču dvom v verodostojnost njegove izpovedbe utemeljeno ni pojavil. Vložnica zahteve ni natančneje obrazložila očitka, da so se opisi voznika s strani prič razlikovali od obsojenčevega videza, saj ne pojasni, v čem vidi zatrjevano razliko. Vrhovno sodišče kljub temu ugotavlja, da se opis obsojenca, ki so ga podali oškodovanec in obe priči, od opisa, ki ga je ugotovilo sodišče, ne razlikuje v takšni meri, kot skuša to prikazati zagovornica, zato zatrjevana protispisnost ni podana. Poleg tega podatki spisa nasprotujejo trditvi zagovornice, da naj bi bil opis dan takoj po nesreči. Oškodovanec in priči so povzročitelja nesreče namreč prvič opisovali v okviru preiskovalnih dejanj, ki so bila opravljena več kot štiri mesece po nesreči. Dejstvo, da je obsojenec povzročitelj prometne nesreče, v kateri je bil oškodovanec hudo telesno poškodovan, je del dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku in ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Vpliva relativnih procesnih kršitev na pravilnost sodbe skladno s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, trditev vložnice zahteve, da je kršitev obsojenčeve pravice do izvedbe dokazov v njegovo korist vplivala na zakonitost sodbe, pa ni utemeljena. Tudi kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena, ki jo uveljavlja, ni podana. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 80.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.