Jedro

Pravilna je presoja sodišča druge stopnje, da je tožnica imela pooblastilo izpolniti manjkajoče bistvene sestavine menice (datum izdaje, datum dospelosti in menični znesek), zato je kot datum izdaje menice lahko napisala katerikoli datum po svoji izbiri, po datumu izročitve menice. Ni namreč v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če upnik izpolni blanko menico v mejah narave posla, za katerega je bila le-ta izročena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I 99/5539 z dne 4.10.2000 v celoti vzdrži v veljavi, tožena stranka pa mora poravnati tožeči stranki še 189.600 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2002 do plačila. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I 99/5539 z dne 4.10.2000 obdržalo v veljavi le za del glavnice, v preostalem delu pa je sklep razveljavilo in zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Sodišče je tožeči stranki naložilo tudi povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče je zmotno razlagalo tretji odstavek 30. člena Zakona o menici, ki govori o podpisu in ne nazivu trasanta, zato domneve o porokovi zavezi ni, če sta podpisa za trasanta ali trasata enaka porokovemu. Revident navaja, da menica ni bila izpolnjena v skladu z danim pooblastilom - tako glede meničnega zneska kot tudi datuma izpolnitve menice, saj ni jasno, kako je tožeča stranka vedela za dolg 1.6.1996, ko je izpolnila menico, če je glede na predložene listine in izračun obresti natančno izračunala višino dolga šele 17.3.1998, vse fakture, razen ene, pa so bile izdane po izpolnitvi menice. Tožeča stranka torej ni dokazala, da bi na dan izpolnitve menice 1.6.1996 obstajal kakršenkoli zapadli dolg trasanta. Pri tem poudarja, da ni važen datum izdaje faktur ali prevzema blaga, ampak v skladu s pooblastilom datumi zapadlosti faktur. Po mnenju revidenta je bila menica datirana tako, da se obidejo zakonska določila, zlasti o zastaranju, saj tožeča stranka in trasant že dolgo nista več poslovala. Sodišče je zmotno uporabilo Zakon o menici ter ZOR tudi pri presoji meničnega zneska. Ker je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožeča stranka ni imela pooblastila za izpolnitev menice v višini 4.3490.049,70 SIT, bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj sodišče nima možnosti prisoditi manjšega zneska kot je zahtevan v menici. Menica, ki je izpolnjena za previsok znesek, v nasprotju s pooblastilom, je neveljavna. Revident izpodbija tudi odločitev sodišča, da je pooblastilo veljavno, saj mora biti po njegovem mnenju omejitev zgornjega zneska, do katerega se lahko menica izpolni, določena in ne zadošča, da je le opisna. Revident zatrjuje še napačno presojo ugovora zastaranja. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje nižjemu sodišču. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/07) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Iz tretjega odstavka 30. člena Zakona o menici (Ul FLRJ, št. 104/46 - Ul RS, št. 82/94; ZM) izhaja, da za aval zadostuje podpis na licu menice, razen če ne gre za trasatov ali trasantov podpis. Res je, kot navaja revizija, da sta podpisa za trasanta in trasata enaka porokovemu. Bistveno pa je, da gre pri tem za formalno različne pravne subjekte. Kot sta pravilno ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je podpis revidenta (kot fizične osebe) na sredini menice šteti za prevzem meničnega poroštva, kljub temu, da se revidentov podpis nahaja na menici tudi v svojstvu direktorja pravne osebe kot trasanta in akceptanta blanko menice. Da se je tožena stranka kot fizična oseba zavezala kot porok jasno izhaja tudi iz pooblastila za izpolnitev menice, kjer se njegov podpis prav tako nahaja pod nazivom pravne osebe, katere zastopnik je bil (in ki je prevzela vlogo akceptanta blanko menice) ter samostojno pod rubriko "podpis poroka".

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijanje dokazne ocene sodišča predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, zato so neupoštevne revizijske navedbe, da menica glede meničnega zneska ter glede datuma izpolnitve menice ni bila izpolnjena v skladu s pooblastilom. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je kljub izročitvi menične izjave leta 1994 le-ta, glede na sklenjeno prodajno pogodbo med tožnikom in R. d.o.o., veljala do na menici navedenega datuma dospelosti, saj nobena od pogodbenih strank ni dokazovala odpovedi pogodbe. Prav tako je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je tožnica imela pooblastilo izpolniti manjkajoče bistvene sestavine menice (datum izdaje, datum dospelosti in menični znesek), zato je kot datum izdaje menice lahko napisala katerikoli datum po svoji izbiri, po datumu izročitve menice. Ni namreč v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če upnik izpolni blanko menico v mejah narave posla, za katerega je bila le-ta izročena. Neizpodbojno ugotovljeno dejstvo pa je, da sta tožnik in R. d.o.o., katerega direktor je bil tudi revident, poslovala ter dne 9.5.1994 sklenila prodajno pogodbo št. 2745/94 ter Aneks 01 in da je tožnica, ob dospelosti menice, do pravne osebe izkazala terjatev v višini 2,428.602,96 SIT (zdaj 10.134,38 EUR), tožena stranka pa ni dokazala prenehanja terjatve. Čeprav označitev dospelosti ni obvezna sestavina menice, se v menični teoriji šteje, da pooblastilo za izpolnitev vsebuje pravico imetnika menice, da določi tudi rok dospelosti menice. Pri tem sploh ni nujno, da se dospelost menice ujema z dnem zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo blanko menice. Takšno ujemanje bi moralo biti izrecno opredeljeno v menični izjavi, v nasprotnem primeru je šteti, da je izpolnitev dospelosti v pristojnosti remitenta. Glede na prej povzete dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje je neutemeljen revizijski očitek, da je z datiranjem menice remitent izigral pravila o zastaranju in menico izpolnil v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Glede datuma izdaje menice je v konkretnem primeru, kot to pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, zaključiti, da je bila njegova določitev, glede na vsebino menične izjave, v pristojnosti remitenta in ne predstavlja bistvenega elementa konkretne menice. Navedba dneva izdaje je pomembna za računanje dneva zapadlosti pri oddnevnici in za računanje rokov pri vpoglednici in povpoglednici, ne pa pri dnevnici, kot v konkretnem primeru.

Blanko menica namreč predpostavlja pomanjkanje nekaterih bistvenih sestavin v času izdaje menice in obstoj pooblastila, da remitent te sestavine vanjo vnese kasneje, seveda v okviru pooblastila. Blanko menice se v poslovni praksi uporabljajo prav za zavarovanje prihodnjih terjatev, katerih obseg in vsebina v času izdaje menice še nista določena. Zato je neutemeljen tudi revizijski ugovor, da bi morala biti višina menične zaveze določena in da ne zadošča, da je le opisna. Da menična vsota izhaja iz poslovnega razmerja med tožnikom in R. d.o.o. pa je dejstvo, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje in ga zato na revizijski stopnji ni mogoče več izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kljub temu, da je bila menica izpolnjena za večjo vsoto kot to izhaja iz pooblastila, ni mogoče pritrditi reviziji, da je v tem primeru menica v celoti neveljavna (tudi za nižjo vsoto). Čeprav prekoračitev pooblastila pooblastitelja ne zavezuje, ga zavezuje menična izjava. V konkretnem primeru ne more biti dvoma, da je razlog izdaje menice zavarovanje kupnine. Če bi bila kupnina na kakršenkoli način plačana, utemeljenosti za izdajo menice ne bi blo več, česar pa revident ne zatrjuje.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bil po navajanju revidenta podan, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegov ugovor zastaranja. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča na strani 4 izhaja, da je sodišče na ugovor zastaranja odgovorilo. Pravilno je presodilo, da predmet spora predstavlja meničnopravni zahtevek in ne izpolnitev terjatve, nastale na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki je predstavljala temelj za izdajo blanko menice ter da je za presojo ugovora zastaranja potrebno uporabiti drugi odstavek 78. člena ZM.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo drugo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.