Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je imela tožeča stranka na voljo dovolj časa za pravočasno predložitev vloge, t.j. dovolj zgodaj pred narokom dne 10.3.2010. K predložitvi vloge je bila (ne da bi za to potrebovala poziv sodišča) smiselno poklicana že po prejemu odgovora na tožbo, najkasneje pa bi se s prejemom vabila en mesec pred narokom morala zavedati, da se izteka čas, ko se o navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo še lahko „dovolj zgodaj“ izjavi. Znano dejstvo je, da stranke narok na sodišču prepogosto dojemajo kot zbirno mesto za izmenjavo novih pripravljalnih vlog in da je prav preprečitvi slednjega namenjeno določilo 286.a čl. ZPP. Vendar pa sistem prekluzij, določen v 286.a členu ZPP, nujno poseže v ustavno varovano pravico strank do izjave v postopku. Zahteva po učinkovitosti in ekonomičnosti sodnega postopka mora biti zato v sorazmernem ravnovesju s to pravico.

Stranka je upravičena vsaj do tistega minimuma varstva (njene pravice do izjave), ki ji ga nudi sodišče pri prekluziji na poziv, to pa je, da jo sodišče (kadarkoli, vendar vnaprej) izrecno opozori na njeno dolžnost dovolj zgodnje predložitve vlog sodišču tudi v primerih iz 4. odst. 286.a člena ZPP, in na posledice zamude (5. odst. 286.a člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, „da ji tožena stranka odpravi napake na kritini oziroma strehi na objektih X, v naravi na objektih na naslovu D. 198, 198/a, 194, 196, 186, 188, 184, 184/a, Ljubljana, v skladu s pravili gradbene stroke na primeren način, tako da se bo preprečilo nadaljnje zamakanje preko strešne kritine oziroma udiranje meteorne vode in bo s tem preprečeno zamakanje v stanovanja“. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene nadaljnje stroške v znesku 1.895,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi njegove nesklepčnosti. Zaključilo je, da zahtevek ni dovolj določen, in da je njegova dejanska podlaga pomanjkljiva, deloma tudi iz razloga, ker sodišče ni upoštevalo pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 9.3.2010. Le-te tožeča stranka sodišču ni poslala dovolj zgodaj, da bi jo bilo mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom.

Pritožba navedene zaključke prvostopnega sodišča utemeljeno graja kot zmotne.

1. Glede pravočasnosti vloge V zadevi je bil tožeči stranki odgovor na tožbo vročen dne 24.4.2006. Sodišče prve stopnje je stranki povabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo dne 10.3.2010, z vabilom, ki je bilo tožeči stranki vročeno 10.2.2010. Po prejemu vabila je tožena stranka vložila pripravljalno vlogo, ki je bila tožeči stranki vročena dne 18.2.2010, na naroku dne 10.3.2010 pa je tožeča stranka predložila svojo prvo pripravljalno vlogo, ki je sodišče ni upoštevalo, to odločitev pa je oprlo na določilo 4. in 5. odstavka 286.a člena ZPP.

Četrti odstavek 286.a člena ZPP določa, da morajo stranke sodišču vloge poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka. Vloge, ki so predložene v nasprotju z navedenim pravilom, se upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (peti odst. 286.a čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je imela tožeča stranka na voljo dovolj časa za pravočasno predložitev vloge, t.j. dovolj zgodaj pred narokom dne 10.3.2010. K predložitvi vloge je bila (ne da bi za to potrebovala poziv sodišča) smiselno poklicana že po prejemu odgovora na tožbo, najkasneje pa bi se s prejemom vabila en mesec pred narokom morala zavedati, da se izteka čas, ko se o navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo še lahko „dovolj zgodaj“ izjavi. Znano dejstvo je, da stranke narok na sodišču prepogosto dojemajo kot zbirno mesto za izmenjavo novih pripravljalnih vlog in da je prav preprečitvi slednjega namenjeno določilo 286.a čl. ZPP. Vendar pa sistem prekluzij, določen v 286.a členu ZPP, nujno poseže v ustavno varovano pravico strank do izjave v postopku. Zahteva po učinkovitosti in ekonomičnosti sodnega postopka mora biti zato v sorazmernem ravnovesju s to pravico.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da gre pri zgoraj citiranemu določilu za vrsto prekluzije, ki izjemno hitro trči v 1. odst. 286. člena ZPP določeno pravico stranke, da „najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva...in ponudi dokaze …., in se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke“, in da je že iz tega razloga nujno 4. in 5. odstavek 286.a člena ZPP razlagati restriktivno. K omejitvi uporabe na izjemne primere napotuje tudi primerjava z drugo vrsto prekluzije, ki jo urejata 286. in 286.a člen ZPP. Gre za prekluzijo na poziv sodišča, ki sankcionira stranko, ki se ne odzove pisnemu ali ustnemu pozivu sodišča, da se v določenem roku izjavi o določenih dejstvih ali odgovori na navedbe nasprotne stranke. Sodišče mora v takem primeru stranko v pozivu opozoriti na posledice zamude (2. odst. 286. člena ZPP, 6. odst. 286.a člena ZPP). Zdi se nelogično in predvsem nesistemsko, da je stranka enako kaznovana, če se ne odzove na izrecni poziv sodišča z jasno rokovno postavljeno zahtevo in jasnim opozorilom na posledice nespoštovanja, kot, če sama brez kakršnegakoli poziva ali opozorila s strani sodišča ne ujame primernega termina za „dovolj zgodnjo“ izjavo, kar je ne nazadnje bolj ali manj arbitrarna, vsekakor pa zelo subjektivna ocena stranke. Skrb za koncentracijo postopka je sicer naloga tako sodišča kot strank, vendar pa je razumno sklepati, da se zdi potreba po koncentraciji nujnejša in večji imperativ v zadevah, v katerih sodišče stranke (s pozivi) k njej sili, kot kadar o tem molči in prepušča strankam, da same določijo ritem medsebojnega komuniciranja oz. komuniciranja s sodiščem. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča stranka upravičena vsaj do tistega minimuma varstva (njene pravice do izjave), ki ji ga nudi sodišče pri prekluziji na poziv, to pa je, da jo sodišče (kadarkoli, vendar vnaprej) izrecno opozori na njeno dolžnost dovolj zgodnje predložitve vlog sodišču tudi v primerih iz 4. odst. 286.a člena ZPP, in na posledice zamude (5. odst. 286.a člena ZPP). V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje tožečo stranko z vabilom na prvi narok za glavno obravnavo izrecno opozorilo le na dolžnost, da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva.... in ponudi ustrezne dokaze. Ker tožeči stranki ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju z navedenim opozorilom, drugega ali drugačnega pa ni dobila, sodišče njene prve pripravljalne vloge ne bi smelo šteti za nepravočasne.

2. Glede sklepčnosti tožbenega zahtevka Tožbeni zahtevek je nesklepčen, kadar iz v tožbi zatrjevanih dejstev ne izhaja posledica, ki jo tožeča stranka uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Pritožba ima prav, da v konkretnem primeru opisana nesklepčnost tožbe ni podana. Razlogi izpodbijane sodbe kažejo bolj na to, da je sodišče tožeči stranki očitalo pomanjkljivo in ne dovolj jasno trditveno podlago, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za pomanjkljivosti, ki se ne bi dale odpraviti z ustreznim materialno procesnim vodstvom. Pritrditi je pritožbi, da je tožeča stranka navedla dovolj konkretnih dejstev o historičnem dogodku, iz katerega izvira njen zahtevek, ki ga je mogoče identificirati in tudi vsebinsko obravnavati.

Zmoten je zaključek prvostopnega sodišča, da iz tožbe ni razvidno, na kritini katerih objektov so napake, ki jih mora tožena stranka odpraviti. Tožeča stranka je v samem zahtevku natančno opredelila lokacijo objektov z navedbo naslova in hišne številke. Če tožena stranka v odgovoru na tožbo tej identifikaciji ni sledila in je navedla drugo (objekt A, B, C, D in E), to na določenost tožbenega zahtevka nima nobenega vpliva. Pravzaprav bi morala tožena stranka pojasniti, kako se objekti A, B, C, D in E pokrivajo s hišnimi številkami in nikakor ni bila dolžnost tožeče stranke, da razlaga toženkine označbe (objektov). Če se torej ne ve, ali streha na objektu E spada pod enega od objektov iz tožbenega zahtevka, je to problem, ki bi ga morala rešiti tožena stranka, saj ga je ona povzročila, in ne tožeča stranka.

Pogodbena obveznost tožene stranke je bila izdelava krovsko-kleparskih del na objektih, pri čemer predstavlja streha (kritina) na posameznem objektu (in ne na posameznem stanovanju v tem objektu) zaokroženo celoto. Zato označba stanovanj, v katere zamaka, ni nujna sestavina tožbenega zahtevka. Še zlasti, ker se lahko izkaže, da se vzrok za zamakanje enega stanovanja (napaka) nahaja kje drugje in ne točno na strehi tega stanovanja. Če pa je med strankama sporna točna lokacija napak, utegne označba stanovanj pripomoči k orientaciji izvajalca, kar pa je potem stvar dokaznega postopka, in kot del procesnega gradiva služi operacionalizaciji bodoče izvršbe. Le v primeru, če bi se tekom postopka izkazalo, da tožena stranka ni odgovorna za vse napake na strehi, bi bilo treba tiste, za katere je, v zahtevku določneje opredeliti.

Obveznost izvajalca po podjemni pogodbi je obligacija rezultata, kar pomeni, da je bila tožena stranka dolžna izvršiti delo skladno s pogodbo in po pravilih posla tako, da izvršeno delo nima nobenih napak. Če streha zamaka, kar tožeča stranka trdi, tožena stranka pa niti ne zanika, je že v tej trditvi podan tako opis napake kot očitek, da izvajalec del ni izvedel v skladu s pravili posla (saj do zamakanja strehe pri dobro izvršenem delu ne sme priti). Sicer pa je tožeča stranka postavila trditve tudi v smeri, da bi odgovornost tožene stranke lahko temeljila na kršitvi njene obveznosti, da jo opozori tako na napake v materialu kot na napake v projektu.

Res je, da ne more biti predmet zahtevka odprava tudi tistih napak, ki so bile že odpravljene, vendar pa iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi tožeča stranka to tudi zahtevala. Če je to sporno, gre za vprašanje, ki ga bo potrebno tekom postopka razčistiti. Samo zaradi tega, ker je tožeča stranka napake delno odpravila z drugimi izvajalci, ni izgubila zahtevka za odpravo tistih napak, ki še niso bile odpravljene.

Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (353. čl. ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje upošteva tudi pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 9.3.2010 kot pravočasno.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.